Teofrast: Razlika med redakcijama

''Značaji'' je zbirka 30 kratkih realističnih skic o različnih tipih običajnih posameznikov z nezaželenimi lastnostmi, ki jih je Teofrast opazoval na ulicah Aten v poznem 4. stoletju pr. n. št. Takšni značaji naj bi bili zlasti uporabljeni v antični komediji. Naj bi bila napisana še druga knjiga, ki naj bi vsebovala opise resnih in plemenitih značajev, a je bila izgubljena (to omenjata [[Diogen Laertij]] in Elisabetta Matelli). V izvirniku ima knjiga naslov ''Nravstveni značaji'' (Ἠθικοὶ χαρακτῆρες), a se zanjo uporablja skrajšano ime. Delo predstavlja prve poskuse sistematičnega opisovanja karakterjev. Knjigo nekateri obravnavajo kot samostojno delo Teofrasta, drugi pa menijo, da je bila večina skic njegovih, a so jih združili in uredili šele po njegovi smrti. Prva pobuda za nastanek tega dela je bila v Aristotelovi šoli ob predavanjih iz etike in pri retoriki. Knjigo si ljudje interpretirajo na različne načine - eni kot izvlečke obsežnejše znanstvene razprave, drugi kot literarno umetnino, tretji kot polemične spise, četrti pa v njih odkrivajo vzgojno-didaktične tendence. Večina novejših interpretov pa meni, da je Teofrast s tem delom želel predvsem utemeljiti karakterologijo kot samostojno znanstveno disciplino. Po njegovi smrti zanimanje za karakterološke študije pri peripetetikih ni zamrlo. Nastalo je na primer delo ''O krepostih in slabostih'', v katerem so bile nekatere definicije zelo podobne Teofrastovim. Med nasledniki Teofrasta v vodstvu peripatetikov sta se s karakterologijo ukvarjala Likon, ki je ustvaril opis pijanca in pa Ariston, ki je ustvaril daljše ali krajše ekscerpte z opisi nevljudnosti, naivnosti, šarlatanstva, važnosti, ironije, omalovaževanja.

 

 

Teofrast hudomušno in karikirano obravnava trideset tipov moralno neprivlačnih značajev ljudi značajev, kot so npr. nečimrnost, nergaštvo, hinavstvo, prilizljivost, nesramnost, prepirljivost, pohlep,... Gre za kratke in humoreskne orise značajev na posameznih primerih. Začetni definiciji nergaštva (- je neosnovano godrnjanje nad vsem, kar kdo dobi), sledijo posamezni primeri izjav nergačev. Primera: »Na Zeusa se jezi (nergač), ne zato, ker dežuje, ampak ker dežuje prepozno.« in »Dobil je pravdo, morda celo z vsemi glasovi – pa še očita odvetniku, da je izpustil celo vrsto zanj ugodnih pravnih razlogov.«.