Teofrast se je predvsem zanimal za biologijo, natančneje rastline, in pa fiziko, etiko ter metafiziko. Zanimivo je, da gleda na prostor kot zgolj ureditev in položaj organov; čas kot nesrečo gibanja ter samo gibanje kot nujno posledico vseh dejavnosti. Meni, da je v etiki srečo treba šteti odvisno od zunanjih vplivov.
=Filozofija=
=FILOZOFIJA=
Teofrast je v svoji filozofiji predvsem sledil naukom Aristotela, hkrati pa jih je želel bolj natančno opredeliti in jih preoblikovati. Ker se je izgubilo velikovečina njegovih del izgubila, je težko določiti, kaj je dejansko dodal Aristotelovim delom in kje ga je nadgradil. Pri svoji filozofiji se je posvečal predvsem 4štirim pojmomdisciplinam – logiki, fiziki, metafiziki ter etiki. Biograf antičnih filozofov [[Diogen Laertiju]] je ohranil več kot 227 naslovov njegovih del, ki zaobsegajo vsa področja takratnega znanja.
==Logika in govorništvo==
{{v delu}}
==Logika==
Teofrast je [[logika|logiko]] in retoriko[[retorika|govorništvo]] opremil z dodatnimi slovničnimi temelji. V svojem delu ''O elementih govora'' je razlagal o razmerju med glavnimi elementi govora in podrejenimi elementi, o izrazih iz [[metafora|metafor]] ter omenjal povezavo med čustvi in govorom. Pisal je o enotnosti sodbe, o različnih vrstah [[negacija|negacij]] in o pogojnih in brezpogojnih nujnih potrebah. V svojem nauku silogizma (načini sklepanja) je predstavil dokaz za spremembo pozitivnih sodb, ki se je razlikoval od Aristotelovega nauka predvsem v tem kakšen vpliv ima način bivanja na način sklepanja.
Pisal je o enotnosti sodbe, o različnih vrstah negacij in o pogojnih in brezpogojnih nujnih potrebah. V svojem nauku silogizma (načini sklepanja) je predstavil dokaz za spremembo pozitivnih sodb, ki se je razlikoval od Aristotelovega nauka predvsem v tem kakšen vpliv ima način bivanja na način sklepanja.
Potem se je v dveh ločenih delih ukvarjal z zmanjševanjem argumentov za oblike silogizma (način sklepanja) in z javnimi vprašanji o silogizmu, prišel pa je tudi do svojih hipotetičnih zaključkov.
