Teofrast: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{wikificiraj}}
{{Infopolje Oseba}}
'''Teofrast''' ({{jezik-grc|Θεόφραστος}}: Theόphrastos), [[Antični Grki|starogrški]] [[filozof]] in utemeljitelj [[botanika, * ok. [[371 pr. n. št.]], [[Eresos]], † ok. [[287 pr. n. št.]], [[Atene]].
 
TeofrastVerlja spada medza enega izmed najuniverzalnejših antičnih učenjakov. Bil je tudi [[Aristotel]]ov učenec in kasneje njegov naslednik na čelu [[peripatetiki|peripatetične]] filozofske šole. Zanimalo ga je veliko stvari kot so biologija, fizika, etika, psihologija, metafizika idr. Ohranjena so tri njegova dela: dve botanični deli ''Opisi rastlin'' in ''O vzrokih rastlin'' ter poljudno psihološko delo ''Značaji''.
 
 
=Življenje=
=BIOGRAFIJA=
 
Teofrast se je rodil okoli leta 371 pr. n. št na otoku Lezbos v mestu Erez v bogati obrtniški družini. Bil je grški filozof in eden najuniverzalnejših antičnih učenjakov. Njegovo prvotnopravo ime je bilo Tirtan'''Tirtam''' (Τύρταμος), o tem zakaj sije gadobil jevzdevek spremenil''Teofrast'' pa je že v času antike krožilo več različnih anekdot. Najbolj znana je ta, da naj bi mu ime Teofrast (kar pomeni božanski govorec) dobilpodelil zatoAristotel, kerki ga je Cicero njegov govor označil kot nekajgovorca podobnegazelo božanskemucenil.
V Atene je prišel v zgodnji mladosti. Sprva je študiral na [[Platonovi univerziAkademiji|Platonovi Akademiji]]. Po Platonovi smrti se je predvsempridružil upiralAristotelu. naZ Aristotela.Aristotelom Naje filozofskidelil fakultetizanimanja jeza študiralrazlične slovnicofilozofske in jezik,znanstvene nadaljevaldiscipline pain jebil tudis logikotega povidika Aristoteluprav tako zelo izobražen. Ta mu je zapustil svoje spise in ga imenoval za svojega naslednika na liceju.[[Licej]]u, Šestintridesetki letjo je predsedovalpo naAristotelovi terenskismrti šoliuspešno vvodil Peripatu,šestintrideset let. V enem od semestrov za časa njegovega kateravodenja je vLikej temobiskovalo časuveč močnokot 2000 cvetelaštudentov. Med njegovimi učenci so bili med drugim tudi znameniti državnik [[Demetrij Faleronskiiz Falerona|Demetrij iz Falerona]], zdravnik Erazistrat[[Erizistrat]], pesnik [[Menander]]... Prav tako ga uvrščamo med očetautemeljitelja [[bonatika|botanike]], zaradi njegovih bogatih del o rastlinah. Po njegovi smrti, okoli leta 286 pr. n. št., so ga Atenci počastili z javnim pogrebom. Še pred smrtjo pa je napisal oporoko, ki velja za eno najlepših in najizčrpnejših primerkov ohranjenih antičnih oporok. Kasneje je kot vodja šole njegovo delo nadaljeval Strato[[Straton|Straton deiz LampsacusLampsaka]].
 
Teofrast se je predvsem zanimal za biologijo, natančneje rastline, in pa fiziko, etiko ter metafiziko. Zanimivo je, da gleda na prostor kot zgolj ureditev in položaj organov; čas kot nesrečo gibanja ter samo gibanje kot nujno posledico vseh dejavnosti. Meni, da je v etiki srečo treba šteti odvisno od zunanjih vplivov.
Vrstica 32:
Nasprotoval je prehranjevanju z mesom. Pravil je, da s pobijanjem živali za našo hrano, živalim odvzamemo življenje in da tudi nečloveške živali lahko mislijo, čutijo in občutijo kot ljudje.
 
=ZNANAZnana DELAdela=
 
*Metafizika
*Značaji (ohranjeno)
*Vetrovi
*O požaru
Vrstica 50:
*O spanju
*Zakoni umora
*Opisi rastlin (ohranjeno)
*O vzrokih rastlin (ohranjeno)
*Po kamnih
*O strupenih živalih
Vrstica 57:
*O spreminjanju barv pri živalih
 
=''Značaji''=
(informativni prevodi - prevedeni iz strani: https://es.wikipedia.org/wiki/Teofrasto#Obras_de_Teofrasto, http://www.encyclopedia.com/topic/Theophrastus.aspx )
 
=KNJIGA ZNAČAJI=
 
''Značaji'' je zbirka 30 kratkih realističnih skic o različnih tipih običajnih posameznikov z nezaželenimi lastnostmi, ki jih je Teofrast opazoval na ulicah Aten v poznem 4. stoletju pr. n. št. Takšni značaji naj bi bili zlasti uporabljeni v helenistični komediji. Naj bi bila napisana še druga knjiga, ki naj bi vsebovala opise resnih in plemenitih značajev, a je bila izgubljena (to omenjata Diogen Laertij in Elisabetta Matelli). V izvirniku ima knjiga naslov Nravstveni značaji, a se zanjo uporablja skrajšano ime. Delo predstavlja prve poskuse sistematičnega opisovanja karakterjev. Knjigo nekateri obravnavajo kot samostojno delo Teofrasta, drugi pa menijo, da je bila večina skic njegovih, a so jih združili in uredili šele po njegovi smrti. Prva pobuda za nastanek tega dela je bila v Aristotelovi šoli ob predavanjih iz etike in pri retoriki. Knjigo si ljudje interpretirajo na različne načine - eni kot izvlečke obsežnejše znanstvene razprave, drugi kot literarno umetnino, tretji kot polemične spise, četrti pa v njih odkrivajo vzgojno-didaktične tendence. Večina novejših interpretov pa meni, da je Teofrast s tem delom želel predvsem utemeljiti karakterologijo kot samostojno znanstveno disciplino. Po njegovi smrti zanimanje za karakterološke študije v Peripatu ni zamrlo. Nastalo je na primer delo O krepostih in slabostih, v katerem so bile nekatere definicije zelo podobne Teofrastovim. Med nasledniki Teofrasta v vodstvu Peripata sta se s karakterologijo ukvarjala Likon, ki je ustvaril opis pijanca in pa Ariston, ki je ustvaril daljše ali krajše ekscerpte z opisi nevljudnosti, naivnosti, šarlatanstva, važnosti, ironije, omalovaževanja.