Grčija: Razlika med redakcijama

Grčija ima daljšo zgodovino kot katera koli država, svoje korenine ima v civilizacijah [[Antična Grčija|antične Grčije]], ki velja za zibelko vse zahodne civilizacije. Zapuščina vključuje demokracijo, zahodno filozofijo, olimpijske igre, zahodno literaturo <ref name="Strickland2007">{{cite book|author=Carol Strickland|title=The Illustrated Timeline of Western Literature: A Crash Course in Words & Pictures|url=https://books.google.com/books?id=Qw_7eINO_NcC&pg=PA2|year=2007|publisher=Sterling Publishing Company, Inc.|isbn=978-1-4027-4860-8|page=2|quote=Although the first writing originates in the cradle of civilization along Middle Eastern rivers — the Tigris, Euphrates, and Nile — the true cradle of Western literature is Athens. As the poet Percy Bysshe Shelley says, "We are all Greeks."}}</ref>, zgodovinopisje, politične vede, večja znanstvena in matematična načela, dramatiko s tragedijo in komedijo. Po stoletjih neodvisnosti je v 4. stoletju pred našim štetjem grške mestne države poenotil [[Filip II. Makedonski]]. Njegov sin [[Aleksander Veliki]] je osvojil velik del antičnega sveta in razširil grško kulturo in znanost iz vzhodnega Sredozemlja do reke [[Ind]]. V 2. stoletju pr. n. št. je bila priključena [[Rimsko cesarstvo|Rimu]], ker je postala sestavni del rimskega imperija in bila jedro njegovega naslednika, [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskega cesarstva]]. [[Grška pravoslavna cerkev]], zakoreninjena v 1. stoletju, je oblikovala sodobno grško identiteto in prenaša grške tradicije v širši pravoslavni svet <ref name=BritIdent>{{cite encyclopedia |year=2008 |title =Greece during the Byzantine period (c. AD 300–c. 1453), Population and languages, Emerging Greek identity |encyclopedia= Encyclopædia Britannica |publisher= Encyclopædia Britannica Inc. |location=United States |id=Online Edition}}</ref>. Pod [[Osmansko cesarstvo|otomansko oblastjo]] sredi 15. stoletja je država Grčija nastala leta 1830 po [[Grška osamosvojitvena vojna|vojni za neodvisnost]]. Bogata zgodovina v državi se kaže v 17 krajih, ki so na seznamu [[Unescova svetovna dediščina|Unescove svetovne dediščine]], kar je največ v Evropi in svetu. <ref name=Unesco>{{cite web|title=Greece Properties inscribed on the World Heritage List (17)|url=http://whc.unesco.org/en/statesparties/gr|website=Unesco|publisher=Unesco}}</ref>

 

 

== Etimologija ==

 

== Zgodovina ==

{{glavni|Zgodovina Grčije}}

 

* od začetka kretske kulture prek trojanskih vojn do začetka štetja olimpijskih iger leta 776 pr. n. št.;

* Grčija pod bizantinsko in turško oblastjo;

* grški boj za neodvisnost do začetka 19. stoletja in neodvisna država.

[[File:The Parthenon in Athens.jpg|thumb|right|250px|Partenon na Akropoli je eden od simbolov klasične Grčije]]

 

 

 

 

[[File:Napoli BW 2013-05-16 16-24-01.jpg|thumb|right|250px|Aleksander Veliki na konju Bukefalasu]]

 

Pomanjkanje politične enotnosti v Grčiji ima za posledico pogoste spopade med grškimi državami. Najbolj uničujoča je bila [[peloponeška vojna]] (431–404 pr. n. št.), ko je zmagala [[Antična Šparta|Šparta]] in po propadu atenskega imperija vodilna sila v antični Grčiji. Atene in Šparto so nato zasenčile [[Tebe, Grčija |Tebe]] in sčasoma [[Antična Makedonija|Makedonija]], ki je združila grški svet v Korintsko ligo (znano tudi kot Helenska ali Grška liga) pod vodstvom [[Filip II. Makedonski|Filipa II.]], ki je bil izvoljen za voditelja prve enotne grške države v zgodovini.

 

 

=== Helensko in rimsko obdobje (323 pr. n. št.–4. st. n. št.) ===

Po obdobju zmede po Aleksandrovi smrti je [[Antigonidska dinastija]], potomci enega od Aleksandrovih generalov, 276 pred našim štetjem ustanovila nadzor nad makedonskimi in večino grških mestnih državic. <ref>{{cite book | last = Spielvogel | first = Jackson | title = Western Civilization | volume = I: To 1715 | publisher = Thomson Wadsworth | year = 2005 | pages = 89–90 | url = https://books.google.com/books?id=xcNIBlwrjMsC&pg=PA89&dq=Antigonid+dynasty#PPA90,M1 | isbn = 0-534-64603-4}}</ref> Od približno 200 pred našim štetjem je Rimska republika postala vse bolj vključena v grške zadeve in se ukvarjala z [[Makedonske vojne|vojnami z Makedonci]]. Poraz Makedoncev je v [[bitka pri Pidni|bitki pri Pidni]] 168 pred našim štetjem nakazal konec moči Antigonidov v Grčiji. Leta 146 pred našim štetjem je bila Makedonija kot provinca dodana Rimu, preostala Grčija pa je postala rimski protektorat. <ref name= Flower>{{cite book |title= The Roman Republic | editor-last=Flower | editor-first=Harriet |year=2004 |isbn=0-521-00390-3 | pages=248, 258, 276}}</ref>

 

Grško govoreče skupnosti na heleniziranem vzhodu so bile ključnega pomena pri širjenju zgodnjega krščanstva v 2. in 3. stoletju <ref>{{cite book | title= Backgrounds of Early Christianity | last = Ferguson | first = Everett | year = 2003 |isbn= 978-0-8028-2221-5 |pages= 617–18}}</ref> in krščanski zgodnji voditelji in pisci (predvsem [[Sveti Pavel]]) so bili večinoma grško govoreči, čeprav ne nujno iz Grčije same. [[Nova zaveza]] je bila napisana v grščini in nekateri njeni deli (poslanice Korintčanom, Tesalčanom, Filipljanom, Razodetje svetega Janeza Patmosa) potrjujejo pomen cerkve v Grčiji v zgodnjem krščanstvu. Kljub temu pa se je velik del Grčije vztrajno oklepal poganstva in starogrške verske prakse so bile še vedno v modi v poznem 4. stoletju našega štetja, <ref>{{cite book |title=Early Christian Art and Architecture |last = Milburn |first=Robert |year=1992 |page=158 |url= https://books.google.com/books?id=OcRTwsDq_Z4C&pg=PA158&dq=early+christianity+greece&hl=en&sa=X&ei=-1CdT5P_Dor68QPnnbzbDg&ved=0CG4Q6AEwCQ#v=onepage&q=early%20christianity%20greece&f=false |accessdate=29 April 2012}}</ref> ko jih je prepovedal rimski cesar [[Teodozij I.]] leta 391–392. Zadnje olimpijske igre so bile leta 393 <ref name="Perrottet2004">{{cite book|author=Tony Perrottet|title=The Naked Olympics: The True Story of the Ancient Games|url=https://books.google.com/books?id=B2VPMUBAxUUC&pg=PA190|accessdate=1 April 2013|date=8 June 2004|publisher=Random House Digital, Inc.|isbn=978-1-58836-382-4|pages=190–}}</ref>, številni templji so bili uničeni ali poškodovani v naslednjem stoletju. V Atenah in podeželskih območjih je bilo poganstvo potrjeno še v 6. stoletju in tudi pozneje. Zaprtje Neoplatonske akademije v Atenah, ki jo je dal zapreti cesar [[Justinijan I.]] leta 529, je po mnenju mnogih zaznamovala konec antike, čeprav so dokazi, da je akademija nadaljevala svoje dejavnosti še nekaj časa po tem. Nekatera oddaljena območja, kot je bil jugovzhodni Peloponez, so ostala poganska še v 10. stoletju. <ref>{{cite book |title= Hellenic Temples and Christian Churches: A Concise History of the Religious Cultures of Greece from Antiquity to the Present |last=Makrides |first=Nikolaos |year=2009 |publisher=NYU Press |isbn=978-0-8147-9568-2 |page=206 |url = https://books.google.com/books?id=kKOY5NsekfkC&pg=PA17&dq=hellenic+polytheism&hl=en&sa=X&ei=tQaeT4PAD8msjALr_rCTAQ&ved=0CEYQ6AEwAw#v=snippet&q=10th%20century&f=false |accessdate=29 April 2012}}</ref>

 

[[File:Turkey-3019 - Hagia Sophia (2216460729).jpg|thumb|right|300px|Hagija Sofija (''Αγιά Σοφιά''), cerkev v Konstantinoplu, je primer bizantinske arhitekture. Zgrajena je bila med 532 in 537 pod grškim vodstvom Izidorja iz Mileta in Antemiosa iz Trala po naročilu cesarja Justinijana I.<ref>{{cite book| last = Kleiner| first = Fred S.|author2=Christin J. Mamiya| title = [[Gardner's Art Through the Ages|Gardner's Art Through the Ages: Volume I, Chapters 1–18]]| publisher=Wadsworth| location= Mason, OH| edition=12th| year = 2008| page=329| isbn =0-495-46740-5}}</ref>]]

 

 

Od 4. stoletja je balkanski del ozemlja cesarstva, tudi Grčija, trpel zaradi vpadov barbarov. Po napadih in opustošenju [[Goti|Gotov]] in [[Huni|Hunov]] v 4. in 5. stoletju ter [[Slovani|slovanskem]] vdoru v Grčijo v 7. stoletju je cesarska oblast na grškem polotoku padla. Po slovanskem vdoru je cesarska vlada ohranila nadzor samo na otokih in obalnih območjih, zlasti v gosto naseljenih obzidanih mestih, kot so Atene, Korint in Solun, medtem ko so se nekatera gorska območja v notranjosti osamosvojila in priznala cesarsko oblast. Zunaj teh območij se je pojavilo omejeno število slovanske poselitve. <ref>{{Citation | first = TE | last = Gregory | title = A History of Byzantium | publisher = Wiley-Blackwell | year = 2010 | page = 169 | quote = It is now generally agreed that the people who lived in the Balkans after the Slavic "invasions" were probably for the most part the same as those who had lived there earlier, although the creation of new political groups and arrival of small immigrants caused people to look at themselves as distinct from their neighbors, including the Byzantines.}}</ref>

 

Bizantinska povrnitev izgubljenih provinc se je začela proti koncu 8. stoletja in večina grškega polotoka je bila pod cesarskim nadzorom v 9. stoletju. Ta postopek je bil olajšan z velikim pritokom Grkov s Sicilije in Male Azije na grški polotok, medtem ko so veliko Slovanov ujeli in jih naselili v Mali Aziji, tiste pa, ki so ostali, so asimilirali. Med 11. in 12. stoletjem je vrnitev stabilnosti povzročila, da je grški polotok gospodarsko rastel in postal veliko močnejši od anatolskega dela imperija. <ref name= EB2>{{cite web | url = http://www.britannica.com/EBchecked/topic/244154/Greece/26387/Byzantine-recovery |title=Greece During the Byzantine Period: Byzantine recovery | publisher=Encyclopaedia Britannica | work = Online |accessdate=28 April 2012}}</ref>

 

 

=== Otomansko obdobje (15. st.–1821) ===

Narava otomanske uprave je Grčijo spreminjala, čeprav je bila vedno arbitrarna in pogosto kruta. Nekatera mesta so imela guvernerje, ki jih je imenoval sultan, medtem ko so bila druga (kot Atene) samoupravne občine. Gorske regije v notranjosti in številni otoki so ostali dejansko neodvisni od osrednje otomanske države.

 

 

 

=== Grška osamosvojitvena vojna (1821–1832) ===

Do konca meseca se je Peloponez upiral Turkom in oktobra 1821 so Grki pod vodstvom Teodorosa Kolokotronisa zasedli [[Tripoli, Grčija|Tripoli]]. Peloponeškemu uporu je hitro sledil upor na Kreti, v Makedoniji in srednji Grčiji, a so bili kmalu zatrti. Medtem je bila grška mornarica uspešna proti osmanski mornarici v Egejskem morju in preprečila Turkom dovažati okrepitve po morju. Leta 1822 in 1824 so Turki in Egipčani opustošili otoke, tudi Hios in Psaro, ter pobili na tisoče prebivalcev. To je spodbudilo, da se je javno mnenje v zahodni Evropi nagnilo v korist grških upornikov. <ref name="Brewer, D. 2001, pp. 235">Brewer, D. ''The Greek War of Independence: The Struggle for Freedom from Ottoman Oppression and the Birth of the Modern Greek Nation.'' Overlook Press, 2001, ISBN 1-58567-172-X</ref>

 

 

Po letih pogajanj so tri velesile, Rusija, Velika Britanija in Francija, odločile, da bodo posredovale v spopadu in poslale mornarico v Grčijo. Po novici, da bo otomansko-egiptovska flota napadla grški otok Hidra, je zavezniška flota prestregla otomansko-egiptovsko pri Navarinu. Po enotedenskih bojih je bila otomansko-egiptovska flota uničena. Francoske ekspedicijske sile so nadzorovale evakuacijo egiptovske vojske s Peloponeza, medtem ko so Grki leta 1828 nadaljevali zasedbo dela osrednje Grčije. Posledica večletnih pogajanj je bila [[Prva Helenska republika|grška država]] in končno priznana po Londonskem protokolu leta 1830.

Leta 1827 je bil Ioanis Kapodistrias s Krfa izbran za prvega guvernerja prve Helenske republike. Po njegovem umoru leta 1831 in konferenci leto pozneje so velesile Velike Britanije, Francije in Rusije razglasile bavarskega princa Otona Wittelsbaškega <ref>{{cite web|url=http://www.britannica.com/biography/Otto-king-of-Greece|title=Otto: King of Greece|publisher=Online Encyclopædia Britannica|accessdate=2 September 2015}}</ref> kot monarha. Leta 1843 je vstaja prisilila kralja, da je sprejel ustavo in predstavniški svet.

 

 

Korupcija in Trikupisova povečana poraba za gradnjo potrebne infrastrukture, kot je bil [[Korintski prekop]], sta preveč obdavčili šibko grško gospodarstvo. Leta 1893 je bil prisiljen v izjavo o javni insolventnosti in sprejetje mednarodnega finančnega nadzora, da bi država poplačala dolžnike v državi. Drugo politično vprašanje v 19. stoletju v Grčiji je bilo nedvomno grščina: vprašanje jezika. Ljudje so govorili ljudski jezik. Za izobraženo elito je bilo to kmečko narečje in so bili odločeni, da obnovijo slavo stare grščine.

Francoski general [[Charles de Gaulle]] je zelo pohvalil ognjevit grški odpor. V uradnem obvestilu je zapisal, da sovpada z grškim državnim praznovanjem dneva samostojnosti in izrazil občudovanje junaškemu grškemu odporu:

 

 

Država bi morala v boj z nemškimi silami v bitki za Grčijo kljub ostremu grškemu odporu zlasti v bitki pri Metaxasovi liniji. [[Adolf Hitler]] sam je priznal hrabrost in pogum grške vojske, v svojem nagovoru v Reichstagu 11. decembra 1941 je rekel:

 

 

 

Po osvoboditvi je Grčija doživela državljansko vojno med komunističnimi in antikommunističnimi silami. Posledica je bila gospodarsko opustošenje in hude socialne napetosti med desničarji in predvsem komunističnimi levičarji naslednjih trideset let. <ref>[[Mark Mazower|Mazower, Mark]]. ''After the War was Over''.</ref> V naslednjih dvajsetih letih je bila Grčija na obrobju na političnem in socialnem področju, a imela je hitro gospodarsko rast, ki jo je poganjal [[Marshallov načrt]].

80 odstotkov Grčije je sestavljene iz gora ali hribov, zaradi česar je država ena izmed najbolj goratih v Evropi. [[Olimp]], mitološko bivališče grških bogov, se dviga pri Mitikasu 2917 m in je najvišji v državi. Zahodna Grčija ima številna jezera in mokrišča, Pindsko gorovje, ki je nadaljevanje Dinarskega gorstva in doseže največjo višino 2637 m, to je gora Smolikas, ki je druga najvišja v Grčiji in je bila zgodovinsko velika ovira za potovanja z vzhoda na zahod.

 

Severovzhodna Grčija ima še visoko gorsko območje, območje [[Rodopi|Rodopov]], ki se širijo po vsej regiji Vzhodne Makedonije in Trakije. To območje je pokrito z velikimi, starimi pragozdovi, vključno slavnim gozdom Dadia v regiji Evros na skrajnem severovzhodu države.

 

 

=== Podnebje ===

Grčija ima sredozemsko podnebje, to je blago z mokrimi zimami in vročimi, suhimi poletji. Tako je v vseh obalnih mestih, tudi v Atenah, na Kikladih, Dodekanezu, Kreti, Peloponezu, Jonskih otokih in delih osrednje celinske Grčije. Pindsko gorovje močno vpliva na podnebje, saj so območja zahodno od gorovja precej bolj mokra (zaradi večje izpostavljenosti jugozahodnemu sistemu, ki prinaša vlago) kot območja, ki ležijo vzhodno od gorovja.

 

Grško gospodarstvo zajema predvsem storitveni sektor (85,0 %) in industrijo (12,0 %), medtem ko kmetijstvo predstavlja 3,0 % nacionalne gospodarske proizvodnje. Pomembna grška industrija vključuje turizem (14,9 milijona mednarodnih turistov v letu 2009 jo postavlja na 7. najbolj obiskano državo v Evropski uniji in 16. na svetu po podatkih Svetovne turistične organizacije Združenih narodov) in trgovski ladijski promet (16,2 % celotne zmogljivosti na svetu, grška trgovska mornarica je največja na svetu). Država je tudi velik kmetijski proizvajalec (vključno ribištvo) v Uniji.

 

 

 

=== Finančna kriza (2010–danes) ===

Leta 2012 so bili obnovljivi viri energije 13,8 % celotne porabe v državi. 10 % energije iz obnovljivih virov daje sončna energija, večina pa je iz biomase in recikliranja odpadkov. V skladu z direktivo Evropske komisije o obnovljivih virih energije si Grčija prizadeva, da bi do leta 2020 pridobili 18 % energije iz obnovljivih virov.

 

 

=== Kmetijstvo ===

=== Promet in telekomunikacije ===

[[File:Antirio F28-18.jpg|thumb|250px|Most Rio–Antirrio (''Charilaos Trikoupis'') povezuje celinsko Grčijo in Peloponez]]

 

Pomembnejši projekti, ki jih končujejo, je prenova grške državne ceste 8A, ki povezuje Atene s Patrasom in naprej proti Pirgosu na zahodu Peloponeza, ki bo posodobljena avtocesta in uredili bodo nedokončane odseke avtoceste A1, ki povezuje Atene in Solun ter zgradili podzemno železnico v Solunu.

Po podatkih Helenskega statističnega organa (ELSTAT) je bilo v letu 2011 skupno število prebivalcev v državi 10.815.197. [181] Nataliteta v letu 2003 je bila 9,5 na 1000 prebivalcev, stopnja smrtnosti 9,6 na 1000 prebivalcev.

 

 

=== Mesta ===

Grška ustava priznava vzhodno pravoslavje kot "prevladujočo" vero v državi, hkrati pa vsem zagotavlja svobodo verskega prepričanja. Grška vlada ne vodi statistike o verskih skupinah in pri popisu ne sprašuje za versko pripadnost. Po navedbah ameriškega State Departmenta je po ocenah 97 % grških državljanov pripadnikov vzhodne grške pravoslavne cerkve. [186]

 

Pripadniki drugih priznanih ver so še muslimani (približno 1 %), medtem ko se številke priseljencev hitro spreminjajo.

 

Grških državljanov rimskokatoliške vere je okoli 50.000, s priseljenci približno 200.000. Tu so še stari starokolendaristi, protestanti, mednarodna cerkev trdnega evangelija in druge binkoštne cerkve grške sinode apostolske cerkve, svobodna apostolska binkoštna cerkev je največja protestantska enota v Grčiji s 120 cerkvami. V zadnjih letih so oživele manjše starogrške vere.

Prvi zapis v grškem jeziku je iz 15. stoletja pred našim štetjem v linearni pisavi B, ki je povezana z mikensko civilizacijo. Grščina je bila govorjena v sredozemskem svetu v antiki in je sčasoma postala uradni jezik bizantinskega cesarstva.

 

 

Grčija je danes sorazmerno jezikovno homogena z veliko večino avtohtonega prebivalstva, ki uporablja grščino kot prvi ali edini jezik. Med grško govorečim prebivalstvom govorci, ki so prišli v Grčijo iz Male Azije po grškem genocidu, govorijo pontsko narečje in so precejšnja skupina. Kapadokijsko narečje je prišlo v Grčijo zaradi genocida, vendar je ogroženo in se komaj še govori. Avtohtona grška narečja vključujejo antično grščino, ki jo govorijo Karakačani (Sarakačani), gorski pastirji grške Makedonije in drugih delov severne Grčije. Cakonski ali tsakonski jezik, grški jezik, ki izhaja iz dorske grščine namesto jonske grščine, še vedno govorijo v nekaterih vaseh na jugovzhodnem Peloponezu.

Grki imajo dolgo tradicijo vrednotenja in vlaganja v izobraževanje (''paideja''). ''Paideja'' je bila ena najvišjih družbenih vrednot v starogrškem in helenističnem svetu. Prva evropska ustanova, ki je opisana kot univerza, je bila ustanovljena v 5. stoletju v Konstantinoplu in je delovala v različnih oblikah do padca mesta pod Turke leta 1453. [216] Univerza v Carigradu je bila prva krščanska evropska posvetna ustanova visokošolskega izobraževanja, saj niso učili nobenega teološkega predmeta [217] in glede na pomen svetovne univerze kot združenja študentov prva univerza na svetu. [216]

 

 

Grški izobraževalni sistem zagotavlja tudi posebne vrtce, osnovne in srednje šole za ljudi s posebnimi potrebami in težavami pri učenju. Imajo tudi posebne gimnazije in srednje šole z glasbeno, teološko in telesno vzgojo.

== Kultura ==

[[File:Temple of Hephaestus.jpg|thumb|left|260px|[[Hefajstov tempelj]] v [[Atene|Atenah]]]]

 

 

=== Gledališče ===

 

V bizantinskem obdobju gledališka umetnost ni bila tako priljubljena. Edina oblika, ki se je ohranila, je bilo ljudsko gledališče (mimos in pantomimos) kljub sovražnosti uradne države. V otomanskem obdobju je bila glavna gledališka ljudska umetnost ''karagiozis''. [[Renesansa]], ki je prispevala k sodobnemu grškemu gledališču, je bila doma v beneški Kreti. Pomembna dramatika sta bila Vikentios Kornaros in Georgios Chortatzis.

 

 

Narodno gledališče Grčije je bilo ustanovljeno leta 1880. Pomembnejši dramatiki sodobnega grškega gledališča so: Gregorios Ksenopulos, Nikos Kazantzakis, Pantelis Horn, Alekos Sakelarios in Iakovos Kambanelis, opazni igralci so Cibele Andrianu, Marika Kotopuli, Aimilios Veakis Orestis Makris, Katina Paksinu, Manos Katrakis in Dimitris Horn. Pomembni direktorji pa Dimitris Rontiris, Aleksis Minotis in Karolos Kun.

Večina zahodnih filozofskih tradicij se je začela v antični Grčiji v 6. stoletju pred našim štetjem. Prvi filozofi so se imenovali "predsokratiki", živeli so pred [[Sokrat]]om in pomenijo prelomnico v zahodni misli. Predsokratiki so bili iz zahodnih ali vzhodnih kolonij in le deli njihovih izvirnih spisov so ohranjeni, v nekaterih primerih le stavek.

 

[[Aristotel]] iz Stagire, najpomembnejši Platonov učenec, si s svojim učiteljem deli naslov največjega antičnega filozofa. Medtem ko je Platon skušal osvetliti in razložiti stvari z nadčutnega vidika oblik, je njegov učenec raje izhajal iz dejstev, ki so temeljili na izkušnjah. [232] Poleg teh treh najpomembnejših grških filozofov so znani tudi filozofi iz drugih znanih šol grške filozofije, ki so jih ustanovili v tistem času, kot so [[stoicizem]], [[epikurejstvo]], [[skepticizem]] in [[neoplatonizem]].

 

=== Literatura ===

[[File:Giorgos Seferis 1963.jpg|thumb|160px|Giorgos Seferis, Nobelov nagrajenec za literaturo 1963]]

 

Začetek grške literature sta vsekakor dve mogočni deli [[Homer]]jevi [[Iliada]] in [[Odiseja]]. Čeprav se čas nastanka razlikuje, sta deli nastali okoli 800 pred našim štetjem ali pozneje. V klasičnem obdobju so postale mnoge zvrsti zahodne literature uglednejše. Liriska poezija, ode, pastorale, elegije, epigrami; dramske predstavitve komedij in tragedij; zgodovinopisje, retorične razprave, filozofska dialektika in filozofske razprave, vse je nastalo v tem obdobju. Dva glavna lirična pesnika sta bila Sapfo in Pindar. Klasična doba je poznala tudi začetek drame.

 

 

Bizantinska literatura v bizantinskem cesarstvu je bila napisana v atiškem narečju, srednjeveški in zgodnji sodobni grščini in je izraz intelektualnega življenja bizantinskih Grkov v krščanskem srednjem veku.

 

 

 

=== Mitologija ===