Odpre glavni meni

Spremembe

odstranjenih 116 zlogov ,  pred 3 leti
lektoriranje
Grčija ima daljšo zgodovino kot katera koli država, svoje korenine ima v civilizacijah [[Antična Grčija|antične Grčije]], ki velja za zibelko vse zahodne civilizacije. Zapuščina vključuje demokracijo, zahodno filozofijo, olimpijske igre, zahodno literaturo <ref name="Strickland2007">{{cite book|author=Carol Strickland|title=The Illustrated Timeline of Western Literature: A Crash Course in Words & Pictures|url=https://books.google.com/books?id=Qw_7eINO_NcC&pg=PA2|year=2007|publisher=Sterling Publishing Company, Inc.|isbn=978-1-4027-4860-8|page=2|quote=Although the first writing originates in the cradle of civilization along Middle Eastern rivers — the Tigris, Euphrates, and Nile — the true cradle of Western literature is Athens. As the poet Percy Bysshe Shelley says, "We are all Greeks."}}</ref>, zgodovinopisje, politične vede, večja znanstvena in matematična načela, dramatiko s tragedijo in komedijo. Po stoletjih neodvisnosti je v 4. stoletju pred našim štetjem grške mestne države poenotil [[Filip II. Makedonski]]. Njegov sin [[Aleksander Veliki]] je osvojil velik del antičnega sveta in razširil grško kulturo in znanost iz vzhodnega Sredozemlja do reke [[Ind]]. V 2. stoletju pr. n. št. je bila priključena [[Rimsko cesarstvo|Rimu]], ker je postala sestavni del rimskega imperija in bila jedro njegovega naslednika, [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskega cesarstva]]. [[Grška pravoslavna cerkev]], zakoreninjena v 1. stoletju, je oblikovala sodobno grško identiteto in prenaša grške tradicije v širši pravoslavni svet <ref name=BritIdent>{{cite encyclopedia |year=2008 |title =Greece during the Byzantine period (c. AD 300–c. 1453), Population and languages, Emerging Greek identity |encyclopedia= Encyclopædia Britannica |publisher= Encyclopædia Britannica Inc. |location=United States |id=Online Edition}}</ref>. Pod [[Osmansko cesarstvo|otomansko oblastjo]] sredi 15. stoletja je država Grčija nastala leta 1830 po [[Grška osamosvojitvena vojna|vojni za neodvisnost]]. Bogata zgodovina v državi se kaže v 17 krajih, ki so na seznamu [[Unescova svetovna dediščina|Unescove svetovne dediščine]], kar je največ v Evropi in svetu. <ref name=Unesco>{{cite web|title=Greece Properties inscribed on the World Heritage List (17)|url=http://whc.unesco.org/en/statesparties/gr|website=Unesco|publisher=Unesco}}</ref>
 
Grčija je demokratična in razvita država z naprednim gospodarstvom, visoko kakovostjo življenja in zelo visokim življenjskim standardom. Je ustanovna članica [[Združeni narodi|Združenih narodov]]. Bila je deseta država, ki se je pridružila Evropski skupnosti (predhodnica Evropske unije), in je del evrskega območja od leta 2001. Prav tako je članica številnih drugih mednarodnih ustanov, kot so Svet Evrope, NATO, OECD, OIF, OVSE in WTO. Grčija je ena največjih ladijskih sil na svetu srednje moči, inglaven glavni turističneturistični cilj, ima največje gospodarstvo na Balkanu, kjer je pomemben regionalnipomembna investitorvlagateljica.
 
== Etimologija ==
Ime za grški narod Grčije in grškihgrške ljudi se razlikujejorazlikuje od imen, ki se uporabljajo v drugih jezikih in kulturah. Čeprav Grki imenujejo državo Hellas ali Ellada (grško Ἑλλάς ali Ελλάδα) in je njeno uradno ime Helenska republika, se v angleščini in večini drugih jezikov imenuje Grčija, kar prihajaizvira iz latinskega izraza ''Graecia'' iz rimskega obdobja, karin dobesedno pomeni "dežela Grkov", inkar izhaja iz grškega imena Γραικός.
 
== Zgodovina ==
{{glavni|Zgodovina Grčije}}
 
Zgodovina Grčije obsegazajema obdobje skoraj petpetih tisočletij. Grška zgodovina, ki pomeni začetek zahodnoevropske kulture, se lahko razdeli na šest glavnih obdobij:
* od začetka kretske kulture prek trojanskih vojn do začetka štetja olimpijskih iger leta 776 pr. n. št.;
* vzpon in zaton atenske demokracije, 776 do 323 pr. n. št.; v tem času je klasična Helada ogromno prispevala k zahodni kulturi. To obdobje se konča s smrtjo Aleksandra Velikega;
* obdobje helenizma, 323 do 146 pr. n. št., ko se grška kultura razširi po celotnem Sredozemlju;
* od zmage Rimljanov do razdelitve rimskega imperija, 146 pr. n. št. do 395 n. št.;
* Grčija pod bizantinsko in turško oblastjo;
* grški boj za neodvisnost do začetka 19. stoletja in neodvisna država.
[[File:The Parthenon in Athens.jpg|thumb|right|250px|Partenon na Akropoli je eden od simbolov klasične Grčije]]
 
Najzgodnejši dokazi o prisotnosti človeka na južnem Balkanu so datirani v 270.000 pr. n. št. in jih je mogoče najti v jami Petralona v grški pokrajini Makedonija. <ref name="Borza">{{cite book|author=Eugene N. Borza|title=In the Shadow of Olympus: The Emergence of Macedon|url=https://books.google.com/books?id=614pd07OtfQC&pg=PA58|year=1992|publisher=Princeton University Press|isbn=0-691-00880-9|page=58}}</ref> Vsa tri obdobja kamene dobe (paleolitik, mezolitik in neolitik) so zastopana v Grčiji, na primer v jami Franchthi. <ref>{{Citation | last1 = Douka | first1 = K. | last2 = Perles | first2 = C. | last3 = Valladas | first3 = H. | last4 = Vanhaeren | first4 = M. | last5 = Hedges | first5 = R.E.M. | title = Franchthi Cave revisited: the age of the Aurignacian in south-eastern Europe | page = 1133 | url = http://www.academia.edu/1129937/Douka_K._Perles_C._Valladas_H._Vanhaeren_M._Hedges_R.E.M._2011._Franchthi_Cave_revisited_the_age_of_the_Aurignacian_in_south-eastern_Europe._Antiquity_85_1131-1150 | publisher = Antiquity Magazine | year = 2011}}</ref> Neolitske naselbine v Grčiji, ki datirajo v 7. tisočletje pred našim štetjem, so najstarejše v Evropi, saj leži Grčija na poti, prekpo katerekateri se je kmetovanje širilo iz Bližnjega vzhoda v Evropo. <ref>{{Citation | last = Perlès | first = Catherine | title = The Early Neolithic in Greece: The First Farming Communities in Europe | page = 1 | url = https://books.google.com/books?id=LQQ3tx5_t7QC&printsec=frontcover&dq=perles+greece+farming+europe+neolithic&hl=en&sa=X&ei=6SrmT4rlDq620QXms7WACQ&ved=0CDUQ6AEwAA#v=onepage&q=sesklo&f=false | publisher = Cambridge University Press | year = 2001}}</ref>
 
Grčija je sedež prvih naprednih civilizacij v Evropi in zibelka zahodne civilizacije, ki se začnejo s [[Kikladska civilizacija|kikladsko civilizacijo]] na otokih v Egejskem morju okoli 3200 pred našim štetjem, [[Minojska doba|minojsko civilizacijo]] na Kreti (2700–1500 pr. n. št.) in [[Mikenska civilizacija|mikensko civilizacijo]] na celini (1900–1100 pred našim štetjem). <ref name="World and Its Peoples">{{cite book| title= World and Its Peoples| url=https://books.google.com/books?id=b5vHRWp8yqEC&pg=PA1458|accessdate=5 December 2012|date=September 2009|publisher=Marshall Cavendish|isbn=978-0-7614-7902-4|page= 1458|quote=Greece was home to the earliest European civilizations, the Minoan civilization of Crete, which developed around 2000 BCE, and the Mycenaean civilization on the Greek mainland, which emerged about 400 years later. The ancient Minoan}}</ref> Te civilizacije so poznale pisavo. Minojska pisava je znana kot [[Linearna A-pisava |linearna pisava A]], mikenska kot [[Linearna B-pisava|linearna pisava B]], zgodnja oblika [[Grška abeceda |grščine]]. Mikenci so postopoma absorbirali Minojce, ampak propadli so nasilno okoli 1200 pred našim štetjem, v časumed regionalnihregionalnimi prevratovprevrati, znanih kot bronastodobni kolaps. <ref>{{Citation | last = Drews | first = Robert |author-link=Robert Drews | title = The End of the Bronze Age: Changes in Warfare and the Catastrophe Ca. 1200 BC | page = 3 | url = https://books.google.com/books?id=bFpK6aXEWN8C&printsec=frontcover&dq=greece+bronze+age+collapse&hl=en&sa=X&ei=jTDmT--vJsi70QXWp8T6CA&ved=0CDUQ6AEwAA#v=onepage&q=greece%20bronze%20age%20collapse&f=false | publisher = Princeton University Press | year = 1995}}</ref> To je bil začetek obdobja, znanegaki je bilo znano kot grška temna doba ali grški srednji vek, iz katerega ni zapisov.
 
Konec temnega srednjega veka je običajno datiran v 776 pred našim štetjem, v leto prvih olimpijskih iger. Za [[Iliada|Iliado]] in [[Odiseja|Odisejo]], temeljni besedili zahodne literature, verjamejo, da ju je [[Homer]] napisal v 8. ali 7. stoletju pred našim štetjem. <ref>Vidal-Naquet, Pierre. ''Le monde d'Homère'' (The World of Homer), Perrin (2000), p. 19.</ref><ref name="The Odyssey 2003">[[D.C.H. Rieu]]'s introduction to ''The Odyssey'' (Penguin, 2003), p. ''xi''.</ref> Ob koncu temnega srednjega veka so se po grškem polotoku pojavila različna kraljestva in mestne državice, ki so se razširile naob obalah Črnega morja, v južni Italiji (latinsko [[Magna Graecia]] ali Velika Grčija) in v MaloMali AzijoAziji. Te države in njihove kolonije so dosegle raven blaginje, ki je povzročila izjemen kulturni razcvet, in ta. klasičnaKlasična Grčija je izražena v [[Grška arhitektura|arhitekturi]], [[Grška dramatika|dramatiki]], [[znanost]]i, [[matematika|matematiki]] in [[filozofija|filozofiji]]. Leta 508 pred našim štetjem je Klejsten ustanovil prvi demokratični sistem vladanja v Atenah. <ref name="BKDunn1992">{{Citation | first = John | last = Dunn | title = Democracy: the unfinished journey 508 BC&nbsp;– 1993 AD | publisher = Oxford University Press | year = 1994 | ISBN = 0-19-827934-5}}</ref><ref name="BKRaaflaud2007">{{Citation | first1 = Kurt A | last1 = Raaflaub | first2 = Josiah | last2 = Ober | first3 = Robert W | last3 = Wallace | title = Origin of Democracy in Ancient Greece | publisher = University of California Press | year = 2007 | ISBN = 0-520-24562-8 | url = https://books.google.com/books?id=6qaSHHMaGVkC}}</ref>
 
Od 500 pred našim štetjem je [[Ahemenidsko cesarstvo|perzijski imperij]] nadzoroval grške mestne države v Mali Aziji in ozemeljske pridobitve na Balkanu in v vzhodni Evropi. Poskusi nekaterih grških mestnih maloazijskih državic strmoglaviti perzijsko oblast so imeli za posledico, da je Perzija vdrla na celinsko Grčijo leta 492 pred našim štetjem, a se je bila prisiljena umakniti po porazu v [[Bitka na Maratonskem polju |bitki pri Maratonu]] 490 pred našim štetjem. Drugi vdor Perzijcev je bil 480 pred našim štetjem. Kljub junaškemu odporu Špartancev in drugih Grkov pod vodstvom kralja [[Leonidas]]a pri [[bitka pri Termopilah|Termopilah]] in hkratnemu pomorskemu sodelovanju pri Artemiziji, je bila zasedena in perzijske sile so uničile Atene. Po odločilnih grških zmagah 480 in 479 pred našim štetjem pri [[bitka pri Salamini|Salamini]], [[bitka pri Platajah|Platajah]] in [[bitka pri Mikalah|Mikalah]] so bili Perzijci že drugič prisiljeni se umakniti z vseh evropskih ozemelj. Pod vodstvom Aten in Šparte so grške zmage v grško-perzijskih vojnah veljale za ključni trenutek v zgodovini sveta. 50 let miru, ki so sledila, so znana kot zlata doba Aten, ključno obdobje antične Grčije, ki je temelj zahodne civilizacije.
[[File:Napoli BW 2013-05-16 16-24-01.jpg|thumb|right|250px|Aleksander Veliki na konju Bukefalasu]]
 
Pomanjkanje politične enotnosti v Grčiji ima za posledico pogoste spopade med grškimi državami. Najbolj uničujoča je bila [[peloponeška vojna]] (431–404 pr. n. št.), ko je zmagala [[Antična Šparta|Šparta]] in po propadu atenskega imperija vodilna sila v antični Grčiji. Atene in Šparto so nato zasenčile [[Tebe, Grčija |Tebe]] in sčasoma [[Antična Makedonija|Makedonija]], ki je združila grški svet v Korintsko ligo (znano tudi kot Helenska ali Grška liga) pod vodstvom [[Filip II. Makedonski|Filipa II.]], ki je bil izvoljen za voditelja prve enotne grške države v zgodovini.
 
Po umoru Filipa II. je njegov sin [[Aleksander Veliki|Aleksander III.]] ("Veliki") prevzel vodstvo Korintske lige in leta 334 začel vdorirativdirati v perzijski imperij z združenimi močmi vseh grških držav. Neporažen v bitkah je Aleksander osvojil celoten perzijski imperij 330 pred našim štetjem. Do svoje smrti leta 323 pred našim štetjem je ustvaril enega največjih imperijev v zgodovini, ki se je raztezal od Grčije do Indije. Njegov imperij je bil po njegovi smrti razdeljen na več kraljestev, od katerih so najbolj znana [[Selevkidsko cesarstvo]], [[Ptolomajski Egipt]], [[Grško-Baktrijsko kraljestvo]] in [[Indo-Grško kraljestvo]]. Številni Grki so se preselili v [[Aleksandrija|Aleksandrijo]], [[Antiohija|Antiohijo]], [[Selevkija|Selevkijo]] in mnoga druga nova helenistična mesta v Aziji in Afriki. Čeprav ni bilo mogoče ohraniti politične enotnosti Aleksandrovega imperija, je povzročil širjenje grškega jezika in grške kulture na ozemljih, ki jih je osvojil Aleksander. Grška znanost, tehnologija in matematika so dosegle svoj vrhunec medv helenističnimhelenističnem obdobjemobdobju.
 
=== Helensko in rimsko obdobje (323 pr. n. št.–4. st. n. št.) ===
Po obdobju zmede po Aleksandrovi smrti je [[Antigonidska dinastija]], potomci enega od Aleksandrovih generalov, 276 pred našim štetjem ustanovila nadzor nad makedonskimi in večino grških mestnih državic. <ref>{{cite book | last = Spielvogel | first = Jackson | title = Western Civilization | volume = I: To 1715 | publisher = Thomson Wadsworth | year = 2005 | pages = 89–90 | url = https://books.google.com/books?id=xcNIBlwrjMsC&pg=PA89&dq=Antigonid+dynasty#PPA90,M1 | isbn = 0-534-64603-4}}</ref> Od približno 200 pred našim štetjem je Rimska republika postala vse bolj vključena v grške zadeve in se ukvarjala z [[Makedonske vojne|vojnami z Makedonci]]. Poraz Makedoncev je v [[bitka pri Pidni|bitki pri Pidni]] 168 pred našim štetjem nakazal konec moči Antigonidov v Grčiji. Leta 146 pred našim štetjem je bila Makedonija kot provinca dodana Rimu, preostala Grčija pa je postala rimski protektorat. <ref name= Flower>{{cite book |title= The Roman Republic | editor-last=Flower | editor-first=Harriet |year=2004 |isbn=0-521-00390-3 | pages=248, 258, 276}}</ref>
 
Proces je bil končan leta 27 pred našim štetjem, ko je rimski cesar [[Gaj Avgust Oktavijan |Avgust]] zasegel preostanek Grčije in ustanovil [[Ahaja (rimska provinca)|provinco Ahajo]] (latinsko ''provincia populi Romani''). Kljub vojaški premoči so Rimljani občudovali dosežke grške kulture, ki je nanje močno vplivala. [[Horacij]] je izjavil: ''Graecia capta Ferum victorem cepit'' ("Grčija, čeprav zajeta, je divjidivja osvajalecosvajalka iz ujetništva"). Homerjevi epi so navdihnili [[Vergilij |Virgilijevo]] [[Vergilij#Eneida|Eneido]] in avtorjipisatelji, kot je bil [[Lucij Anej Seneka]], jeso pri pisanju uporabljaluporabljali grški slog. Rimski junaki, kot je [[Scipion starejši|Scipion Afriški]], so večinoma študirali filozofijo in obravnavali grško kulturo in znanost kot primer, ki ga je treba upoštevati. Podobno je večina rimskih cesarjev občudovala grške stvari v naravi. Rimski cesar [[Neron]] je obiskal Grčijo leta 66 in nastopal na antičnih olimpijskih igrah, kljub pravilu, da negrški udeleženci ne smejo nastopati. [[Hadrijan]] je prav tako oboževal Grke. Preden je postal cesar, je služboval kot istoimenski ''arhon'' Aten.
Grško govoreče skupnosti na heleniziranem vzhodu so bile ključnega pomena pri širjenju zgodnjega krščanstva v 2. in 3. stoletju <ref>{{cite book | title= Backgrounds of Early Christianity | last = Ferguson | first = Everett | year = 2003 |isbn= 978-0-8028-2221-5 |pages= 617–18}}</ref> in krščanski zgodnji voditelji in pisci (predvsem [[Sveti Pavel]]) so bili večinoma grško govoreči, čeprav ne nujno iz Grčije same. [[Nova zaveza]] je bila napisana v grščini in nekateri njeni deli (poslanice Korintčanom, Tesalčanom, Filipljanom, Razodetje svetega Janeza Patmosa) potrjujejo pomen cerkve v Grčiji v zgodnjem krščanstvu. Kljub temu pa se je velik del Grčije vztrajno oklepal poganstva in starogrške verske prakse so bile še vedno v modi v poznem 4. stoletju našega štetja, <ref>{{cite book |title=Early Christian Art and Architecture |last = Milburn |first=Robert |year=1992 |page=158 |url= https://books.google.com/books?id=OcRTwsDq_Z4C&pg=PA158&dq=early+christianity+greece&hl=en&sa=X&ei=-1CdT5P_Dor68QPnnbzbDg&ved=0CG4Q6AEwCQ#v=onepage&q=early%20christianity%20greece&f=false |accessdate=29 April 2012}}</ref> ko jih je prepovedal rimski cesar [[Teodozij I.]] leta 391–392. Zadnje olimpijske igre so bile leta 393 <ref name="Perrottet2004">{{cite book|author=Tony Perrottet|title=The Naked Olympics: The True Story of the Ancient Games|url=https://books.google.com/books?id=B2VPMUBAxUUC&pg=PA190|accessdate=1 April 2013|date=8 June 2004|publisher=Random House Digital, Inc.|isbn=978-1-58836-382-4|pages=190–}}</ref>, številni templji so bili uničeni ali poškodovani v naslednjem stoletju. V Atenah in podeželskih območjih je bilo poganstvo potrjeno še v 6. stoletju in tudi pozneje. Zaprtje Neoplatonske akademije v Atenah, ki jo je dal zapreti cesar [[Justinijan I.]] leta 529, je po mnenju mnogih zaznamovala konec antike, čeprav so dokazi, da je akademija nadaljevala svoje dejavnosti še nekaj časa po tem. Nekatera oddaljena območja, kot je bil jugovzhodni Peloponez, so ostala poganska še v 10. stoletju. <ref>{{cite book |title= Hellenic Temples and Christian Churches: A Concise History of the Religious Cultures of Greece from Antiquity to the Present |last=Makrides |first=Nikolaos |year=2009 |publisher=NYU Press |isbn=978-0-8147-9568-2 |page=206 |url = https://books.google.com/books?id=kKOY5NsekfkC&pg=PA17&dq=hellenic+polytheism&hl=en&sa=X&ei=tQaeT4PAD8msjALr_rCTAQ&ved=0CEYQ6AEwAw#v=snippet&q=10th%20century&f=false |accessdate=29 April 2012}}</ref>
 
[[File:Turkey-3019 - Hagia Sophia (2216460729).jpg|thumb|right|300px|Hagija Sofija (''Αγιά Σοφιά''), cerkev v Konstantinoplu, je primer bizantinske arhitekture. Zgrajena je bila med 532 in 537 pod grškim vodstvom Izidorja iz Mileta in Antemiosa iz Trala po naročilu cesarja Justinijana I.<ref>{{cite book| last = Kleiner| first = Fred S.|author2=Christin J. Mamiya| title = [[Gardner's Art Through the Ages|Gardner's Art Through the Ages: Volume I, Chapters 1–18]]| publisher=Wadsworth| location= Mason, OH| edition=12th| year = 2008| page=329| isbn =0-495-46740-5}}</ref>]]
 
Rimski imperij na vzhodu je bil po padcu imperija na zahodu v 5. stoletju znan kot Bizantinsko cesarstvo (vendar se je v tistem času preprosto imenoval "Rimski imperij") in se je trajalobdržal do leta 1453. S svojim glavnim mestom [[Carigrad|Konstantinoplom]] sosta bila njegov jezik in literarna kultura grška, religija pa pretežno [[Vzhodna pravoslavna cerkev |vzhodno ortodoksno krščanstvo]]. <ref>{{cite book | last = Kleiner | first = Fred S |author2=Christin J. Mamiya | title = [[Gardner's Art Through the Ages|Gardner's Art Through the Ages: Volume I, Chapters 1–18]] | publisher=Wadsworth | location= Mason, OH | edition=12th | year = 2008 | page=329 | isbn =0-495-46740-5}}</ref>]]
 
Od 4. stoletja je balkanski del ozemlja cesarstva, tudi Grčija, trpel zaradi vpadov barbarov. Po napadih in opustošenju [[Goti|Gotov]] in [[Huni|Hunov]] v 4. in 5. stoletju ter [[Slovani|slovanskem]] vdoru v Grčijo v 7. stoletju je cesarska oblast na grškem polotoku padla. Po slovanskem vdoru je cesarska vlada ohranila nadzor samo na otokih in obalnih območjih, zlasti v gosto naseljenih obzidanih mestih, kot so Atene, Korint in Solun, medtem ko so se nekatera gorska območja v notranjosti osamosvojila in priznala cesarsko oblast. Zunaj teh območij se je pojavilo omejeno število slovanske poselitve. <ref>{{Citation | first = TE | last = Gregory | title = A History of Byzantium | publisher = Wiley-Blackwell | year = 2010 | page = 169 | quote = It is now generally agreed that the people who lived in the Balkans after the Slavic "invasions" were probably for the most part the same as those who had lived there earlier, although the creation of new political groups and arrival of small immigrants caused people to look at themselves as distinct from their neighbors, including the Byzantines.}}</ref>
 
Bizantinska povrnitev izgubljenih provinc se je začela proti koncu 8. stoletja in večina grškega polotoka je bila pod cesarskim nadzorom v 9. stoletju. Ta postopek je bil olajšan z velikim pritokom Grkov s Sicilije in Male Azije na grški polotok, medtem ko so veliko Slovanov ujeli in jih naselili v Mali Aziji, tiste pa, ki so ostali, so asimilirali. Med 11. in 12. stoletjem je vrnitev stabilnosti povzročila, da je grški polotok gospodarsko rastel in postal veliko močnejši od anatolskega dela imperija. <ref name= EB2>{{cite web | url = http://www.britannica.com/EBchecked/topic/244154/Greece/26387/Byzantine-recovery |title=Greece During the Byzantine Period: Byzantine recovery | publisher=Encyclopaedia Britannica | work = Online |accessdate=28 April 2012}}</ref>
Po [[četrta križarska vojna|četrti križarski vojni]] in padcu Konstatinopla pod Latini leta 1204 je bila celinska Grčija razdeljena medna grški [[despotat Epir]] (naslednicanaslednik bizantinske države) in [[Frankovsko cesarstvo|Franke]], (znane kot ''frankokracija''), medtem ko so nekateri otoki prišli pod [[Beneška republika|Beneško republiko]]. [54] Ponovna vzpostavitev bizantinske cesarske prestolnice v Konstantinoplu leta 1261 je spremljalaokrepila okrevanjeimperij imperija zana velikvelikem deldelu grškega polotoka, ne pa zafrankovske frankovsko kneževinokneževine Ahaja na Peloponezu in tekmecagrškega grški despotatdespotata Epir na severu, oba sta ostala pomembna regionalna oblast do 14. stoletja, medtem ko so otoki ostali večinoma pod genovskim in beneškim nadzorom. <ref name = EB3>{{cite web|url=http://www.britannica.com/EBchecked/topic/244154/Greece/26389/Results-of-the-Fourth-Crusade|title=Greece During the Byzantine Period: Results of the Fourth Crusade|publisher=Online Encyclopaedia Britannica|work=britannica.com|accessdate=28 April 2012}}</ref>
 
V 14. stoletju so velik del grškega polotoka najprej zasedli Srbi in nato Turki. Do začetka 15. stoletja je prihod Otomanov pomenil, da je bilo bizantinsko ozemlje v Grčiji omejeno predvsem na takrat največje mesto Solun in na Peloponez (Despotatedespotat MoreaMoreja). Po padcu Konstantinopla pod Turki leta 1453 je bila Moreja zadnji ostanek bizantinskega cesarstva. Tudi ta je padla pod Turke leta 1460 in s tem je bila dokončana otomanska osvojitev celinske Grčije. Mnogo bizantinskih grških učenjakov, ki so do takrat skrbeli za ohranjanje klasičnega grškega znanja, je pobegnilo na zahod, z njimi je odšlo veliko literature in s tem so bistveno prispevali k renesansi. <ref>Norwich, John Julius (1997). A Short History of Byzantium. Vintage Books. p. xxi. ISBN 0-679-77269-3. </ref>
 
=== Otomansko obdobje (15. st.–1821) ===
Narava otomanske uprave je Grčijo spreminjala, čeprav je bila vedno arbitrarna in pogosto kruta. Nekatera mesta so imela guvernerje, ki jih je imenoval sultan, medtem ko so bila druga (kot Atene) samoupravne občine. Gorske regije v notranjosti in številni otoki so ostali dejansko neodvisni od osrednje otomanske države.
 
V vojaških spopadih med Otomanskim cesarstvom in drugimi državami so se Grki po navadi borili proti imperiju. Pred grško revolucijo so bili številni upori proti Turkom, kot [[Bitka pri Lepantu (1571) |bitka pri Lepantu]] leta 1571, upori Epira 1600–1601, [[morejska vojna]] 1684–1699 in orlov revolt leta 1770, katerega namen je bil razpad Otomanskega cesarstva v korist ruskih interesov. Te vstaje so bile zatrte z veliko prelivanja krvi.
 
16. in 17. stoletje se obravnavata kot nekakšno "temno obdobje" v grški zgodovini zaradi poskusov strmoglavljenja otomanske vladavine. [[Krf]] je prestal tri glavna obleganja leta 1537, 1571 in 1716, vsa so bila odbita. V 18. stoletju je s pomočjo ladijskega bogastva nastal razpršen grški trgovski razred. Trgovci so obvladovali trgovino v Otomanskem cesarstvu, vzpostavili skupnosti po vsem Sredozemlju, Balkanu in Zahodni Evropi. Čeprav je otomansko osvajanje odrezalo Grčijo od pomembnih evropskih intelektualnih gibanj, kot sta bila [[reformacija]] in [[razsvetljenstvo]], so te ideje skupaj z ideali [[Francoska revolucija |francoske revolucije]] in romantičnega nacionalizma začele prodirati po grškem svetu prek trgovske diasporeskupnosti. V poznem 18. stoletju je [[Rigas Feraios]], prvi revolucionarni predstavnik neodvisne grške države, objavil vrsto dokumentov, ki so se nanašali na grško neodvisnost, z državno himno in prvim podrobnim zemljevidom Grčije. Leta 1798 so ga na Dunaju umorili otomanski agenti. [59]
 
=== Grška osamosvojitvena vojna (1821–1832) ===
Do konca meseca se je Peloponez upiral Turkom in oktobra 1821 so Grki pod vodstvom Teodorosa Kolokotronisa zasedli [[Tripoli, Grčija|Tripoli]]. Peloponeškemu uporu je hitro sledil upor na Kreti, v Makedoniji in srednji Grčiji, a so bili kmalu zatrti. Medtem je bila grška mornarica uspešna proti osmanski mornarici v Egejskem morju in preprečila Turkom dovažati okrepitve po morju. Leta 1822 in 1824 so Turki in Egipčani opustošili otoke, tudi Hios in Psaro, ter pobili na tisoče prebivalcev. To je spodbudilo, da se je javno mnenje v zahodni Evropi nagnilo v korist grških upornikov. <ref name="Brewer, D. 2001, pp. 235">Brewer, D. ''The Greek War of Independence: The Struggle for Freedom from Ottoman Oppression and the Birth of the Modern Greek Nation.'' Overlook Press, 2001, ISBN 1-58567-172-X</ref>
 
Med različnimi grškimi frakcijifrakcijami so se kmalu razvile napetosti, kar je vodilopovzročilo dodve dvehzaporedni zaporednihdržavljanski državljanskih vojnvojni. MedtemOtomanski sultan se je osomanski sultan pogajalpogadil z Mohamedom Alijem Egiptovskim, ki se je strinjal, da pošljeposlal svojega sina Ibrahima Pašopašo v Grčijo z vojsko zatret upor v zameno za teritorialni dobiček. Ibrahim je pristal na Peloponezu februarja 1825 in bil takojzelo uspešen: do konca leta 1825 je bila večina Peloponeza pod egiptovskim nadzorom. Mesto Misolongi so oblegali Turki od aprila 1825 do aprila 1826. Čeprav je bil Ibrahim poražen v Mani, mu je v glavnem uspelo zatreti večino uporaupor na Peloponezu in v Atenah.
 
Po letih pogajanj so tri velesile, Rusija, Velika Britanija in Francija, odločile, da bodo posredovale v spopadu in poslale mornarico v Grčijo. Po novici, da bo otomansko-egiptovska flota napadla grški otok Hidra, je zavezniška flota prestregla otomansko-egiptovsko pri Navarinu. Po enotedenskih bojih je bila otomansko-egiptovska flota uničena. Francoske ekspedicijske sile so nadzorovale evakuacijo egiptovske vojske s Peloponeza, medtem ko so Grki leta 1828 nadaljevali zasedbo dela osrednje Grčije. Posledica večletnih pogajanj je bila [[Prva Helenska republika|grška država]] in končno priznana po Londonskem protokolu leta 1830.
Leta 1827 je bil Ioanis Kapodistrias s Krfa izbran za prvega guvernerja prve Helenske republike. Po njegovem umoru leta 1831 in konferenci leto pozneje so velesile Velike Britanije, Francije in Rusije razglasile bavarskega princa Otona Wittelsbaškega <ref>{{cite web|url=http://www.britannica.com/biography/Otto-king-of-Greece|title=Otto: King of Greece|publisher=Online Encyclopædia Britannica|accessdate=2 September 2015}}</ref> kot monarha. Leta 1843 je vstaja prisilila kralja, da je sprejel ustavo in predstavniški svet.
 
Zaradi njegovesvoje diktatorske vladavine je bil leta 1862 odstavljen in leto pozneje nadomeščen z danskim princem Viljemom, ki je prevzel ime Jurij I. in prinesel s seboj Jonske otoke kot darilo Velike Britanije. Leta 1877 je Harilaos Trikupis, ki je bil zaslužen za izboljšanje infrastrukture v državi, omejil moč monarhije v skupščini z nezaupnico do morebitnega premierja.
 
Korupcija in Trikupisova povečana poraba za gradnjo potrebne infrastrukture, kot je bil [[Korintski prekop]], sta preveč obdavčili šibko grško gospodarstvo. Leta 1893 je bil prisiljen v izjavo o javni insolventnosti in sprejetje mednarodnega finančnega nadzora, da bi država poplačala dolžnike v državi. Drugo politično vprašanje v 19. stoletju v Grčiji je bilo nedvomno grščina: vprašanje jezika. Ljudje so govorili ljudski jezik. Za izobraženo elito je bilo to kmečko narečje in so bili odločeni, da obnovijo slavo stare grščine.
Francoski general [[Charles de Gaulle]] je zelo pohvalil ognjevit grški odpor. V uradnem obvestilu je zapisal, da sovpada z grškim državnim praznovanjem dneva samostojnosti in izrazil občudovanje junaškemu grškemu odporu:
 
''V imenu zajetih, a še vedno živih francoskih ljudi, želi Francija poslati svoje pozdrave grškim ljudem, ki se borijo za svojo svobodo. 25. marecmarca 1941 je Grčija na vrhuncu svojega junaškega boja in slave. Vse od bitke pri Salamini Grčija ni dosegla take veličine.'' <ref>Fafalios and Hadjipateras, p. 157</ref>
 
Država bi morala v boj z nemškimi silami v bitki za Grčijo kljub ostremu grškemu odporu zlasti v bitki pri Metaxasovi liniji. [[Adolf Hitler]] sam je priznal hrabrost in pogum grške vojske, v svojem nagovoru v Reichstagu 11. decembra 1941 je rekel:
 
''Zgodovinska pravičnost me prisili, da navedem, da se je od sovražnikov, ki so bili na položajih pred nami, se je grški vojak posebej boril z največjim pogumom. Kapituliral je šele, ko je dodaten odpor postal nemogoč in neuporaben.'' <ref>{{Cite wikisource |last=Hitler |first= Adolf |authorlink= Adolf Hitler |title= Address to the Reichstag | date = 11 December 1941 |ref= harv}}</ref>
 
Grčijo so zasedli nacisti, ki so prevzeli upravljanje v Atenah in Solunu, medtem ko so druge regije v državi prepustili fašistični Italiji in Bolgariji. Zasedba je povzročila strašne stiske grškemu civilnemu prebivalstvu. Več kot 100.000 civilistov je pozimi leta 1941 in 1942 umrlo od lakote, deset tisoče ljudi je umrlo zaradi povračilnih ukrepov nacistov in sodelavcev, gospodarstvo v državi je bilo uničeno in velika večina grških Judov deportirana in umorjena v nacističnih koncentracijskih taboriščih. <ref>{{Citation | contribution-url = http://www.britannica.com/EBchecked/topic/244154/Greece/26430/Greek-history-since-World-War-IGreece | contribution = Greek history since World War I | title = [[Encyclopædia Britannica]]}}</ref><ref name="Mazower 2001, p. 155">Mazower (2001), p. 155</ref> Grško odporniško gibanje, eno najučinkovitejših odporniških gibanj v Evropi, se je odločno borilo proti nacistom in njihovim sodelavcem. Nemški okupatorji so s povračilnimi ukrepi povzročili številna grozodejstva, množične usmrtitve in poboje civilistov, uničevali so mesta in vasi. Z usklajenim antigverilskim delovanjem so bile stotine vasi sistematično zažgane in skoraj 1.000.000 Grkov je ostalo brez domov. <ref name="Mazower 2001, p. 155"/> InNemci total,so thepobili Germansokrog executed some 21,.000 GreeksGrkov, the BulgariansBolgari 40,.000 andin theItalijani Italians 9,0009000.<ref>Knopp (2009), p. 193</ref>
 
Po osvoboditvi je Grčija doživela državljansko vojno med komunističnimi in antikommunističnimi silami. Posledica je bila gospodarsko opustošenje in hude socialne napetosti med desničarji in predvsem komunističnimi levičarji naslednjih trideset let. <ref>[[Mark Mazower|Mazower, Mark]]. ''After the War was Over''.</ref> V naslednjih dvajsetih letih je bila Grčija na obrobju na političnem in socialnem področju, a imela je hitro gospodarsko rast, ki jo je poganjal [[Marshallov načrt]].
80 odstotkov Grčije je sestavljene iz gora ali hribov, zaradi česar je država ena izmed najbolj goratih v Evropi. [[Olimp]], mitološko bivališče grških bogov, se dviga pri Mitikasu 2917 m in je najvišji v državi. Zahodna Grčija ima številna jezera in mokrišča, Pindsko gorovje, ki je nadaljevanje Dinarskega gorstva in doseže največjo višino 2637 m, to je gora Smolikas, ki je druga najvišja v Grčiji in je bila zgodovinsko velika ovira za potovanja z vzhoda na zahod.
 
Pindsko gorovje se nadaljuje v srednji Peloponez, prečka otokeotoka Kitera in Antikitera in najde svojese nadaljevanjenadaljuje v jugozahodnem Egejskem morju na otoku Kreta, kjer se konča. Otoki v Egejskem morju so vrhovi podvodnih gora, ki so nekočbili predstavljalanekoč celinocelina. Pindsko gorstvo je značilno s svojimi visokimi, strmimi vrhovi, pogosto razkosano s številnimi soteskami in drugimi kraškimi pokrajinami. Spektakularna [[soteska Vikos]], ki je del narodnega parka Vikos–AoosVikos-Aoos v območju Pindov, je na seznamu Guinnessove knjige rekordov kot najgloblja soteska na svetu. [90] DrugaZanimivi opaznaso formacija sotudi skalni stebri [[Meteora]], na vrhu katerih so bili zgrajeni srednjeveški grški pravoslavni [[samostan]]i, ki so na seznamu [[Unescova svetovna dediščina|Unescove svetovne dediščine]].
Severovzhodna Grčija ima še visoko gorsko območje, območje [[Rodopi|Rodopov]], ki se širijo po vsej regiji Vzhodne Makedonije in Trakije. To območje je pokrito z velikimi, starimi pragozdovi, vključno slavnim gozdom Dadia v regiji Evros na skrajnem severovzhodu države.
 
 
=== Podnebje ===
[[File:Mytikas.jpg|thumb|220px|Olimp, najvišja gora v Grčiji in sedež Olimpskiholimpskih bogov]]
Grčija ima sredozemsko podnebje, to je blago z mokrimi zimami in vročimi, suhimi poletji. Tako je v vseh obalnih mestih, tudi v Atenah, na Kikladih, Dodekanezu, Kreti, Peloponezu, Jonskih otokih in delih osrednje celinske Grčije. Pindsko gorovje močno vpliva na podnebje, saj so območja zahodno od gorovja precej bolj mokra (zaradi večje izpostavljenosti jugozahodnemu sistemu, ki prinaša vlago) kot območja, ki ležijo vzhodno od gorovja.
 
Grško gospodarstvo zajema predvsem storitveni sektor (85,0 %) in industrijo (12,0 %), medtem ko kmetijstvo predstavlja 3,0 % nacionalne gospodarske proizvodnje. Pomembna grška industrija vključuje turizem (14,9 milijona mednarodnih turistov v letu 2009 jo postavlja na 7. najbolj obiskano državo v Evropski uniji in 16. na svetu po podatkih Svetovne turistične organizacije Združenih narodov) in trgovski ladijski promet (16,2 % celotne zmogljivosti na svetu, grška trgovska mornarica je največja na svetu). Država je tudi velik kmetijski proizvajalec (vključno ribištvo) v Uniji.
 
Z gospodarstvom, večjim kot celotno gospodarstvo Balkana, je Grčija največje gospodarstvo na Balkanu in pomembenpomembna regionalniregionalna investitorvlagateljica. GrčijaJe jetudi drugidruga največjinajvečja tujituja investitorvlagateljica kapitala v Albaniji, tretji tuji investitortretja v Bolgariji, med zgornjimi tremi v Romuniji in Srbiji ter najpomembnejšinajpomembnejša trgovinskitrgovinska partnerpartnerica in največjinajvečja tujituja investitorvlagateljica v Republiki Makedoniji. Grško telekomunikacijsko podjetje OTE je postalo močen investitorvlagatelj v balkanskih državah.
 
Grčija je bila ustanovniustanovna člančlanica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD ) in Organizacije za črnomorsko gospodarsko sodelovanje (BSEC). Leta 1979 je bil podpisan pristop države k Evropski skupnosti in enotnemu trgu, postopek je bil končan leta 1982. Grčija je bila sprejeta v ekonomsko in monetarno unijo Evropske unije 19. junija 2000 in januarja 2001 sprejela evro kot svojo valuto, ki je nadomestil grško drahmo po tečaju 340,75 drahme za evro. Grčija je tudi članica Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne trgovinske organizacije in se uvršča na 24. mesto globalizacijskega indeksa KOF za leto 2013.
 
=== Finančna kriza (2010–danes) ===
Leta 2012 so bili obnovljivi viri energije 13,8 % celotne porabe v državi. 10 % energije iz obnovljivih virov daje sončna energija, večina pa je iz biomase in recikliranja odpadkov. V skladu z direktivo Evropske komisije o obnovljivih virih energije si Grčija prizadeva, da bi do leta 2020 pridobili 18 % energije iz obnovljivih virov.
 
Grčija nima jedrskih elektrarn, vendar so leta 2009 predlagali, da se raziščejo možnosti zanje.
 
=== Kmetijstvo ===
=== Promet in telekomunikacije ===
[[File:Antirio F28-18.jpg|thumb|250px|Most Rio–Antirrio (''Charilaos Trikoupis'') povezuje celinsko Grčijo in Peloponez]]
Od leta 1980 so cestno in železniško omrežje Grčije precej posodobili. Pomembna dela vključujejo avtocesto A2 (Egnatia Odos), ki povezuje severozahodno Grčijo (Igumenica) s severno in severovzhodno GrčijeGrčijo (Kipoj) in most Rio-AntirrioRio–Antirrio, najdaljši most s poševnimi zategami v Evropi (2250 m dolg), ki povezuje Peloponez zod RiemRia (7 km iz Patrasa) zdo AntirrijemAntirria v osrednji Grčiji.
 
Pomembnejši projekti, ki jih končujejo, je prenova grške državne ceste 8A, ki povezuje Atene s Patrasom in naprej proti Pirgosu na zahodu Peloponeza, ki bo posodobljena avtocesta in uredili bodo nedokončane odseke avtoceste A1, ki povezuje Atene in Solun ter zgradili podzemno železnico v Solunu.
Po podatkih Helenskega statističnega organa (ELSTAT) je bilo v letu 2011 skupno število prebivalcev v državi 10.815.197. [181] Nataliteta v letu 2003 je bila 9,5 na 1000 prebivalcev, stopnja smrtnosti 9,6 na 1000 prebivalcev.
 
Grška družba se je v zadnjih nekaj desetletjih hitro spremenila. Upadla je rodnost, povečalo se prebivalstvo srednje starosti, kar sovpada s splošnim staranjem Evropev Evropi.
 
=== Mesta ===
Grška ustava priznava vzhodno pravoslavje kot "prevladujočo" vero v državi, hkrati pa vsem zagotavlja svobodo verskega prepričanja. Grška vlada ne vodi statistike o verskih skupinah in pri popisu ne sprašuje za versko pripadnost. Po navedbah ameriškega State Departmenta je po ocenah 97 % grških državljanov pripadnikov vzhodne grške pravoslavne cerkve. [186]
 
V Eurostatu – Eurobarometer 2010 je 79 % grških državljanov odgovorilo: "Verjamemo, da je Bog"." [187] Po navedbah drugih virov 15,8 % Grkov sebe opisuje kot "zelo veren", kar je največ med vsemi evropskimi državami. Raziskava je tudi ugotovila, da le 3,5 % nikoli ni bilo v cerkvi.
Pripadniki drugih priznanih ver so še muslimani (približno 1 %), medtem ko se številke priseljencev hitro spreminjajo.
JudiJudje so v Grčiji že več kot 2000 let. Sefardski Judje so v mestu Solun (leta 1900 jih je bilo 80.000 ali več kot polovica prebivalstva). Danes grško-judovska skupnost, ki je preživela nemško zasedbo in holokavst, šteje okrog 5500 ljudi.
 
Grških državljanov rimskokatoliške vere je okoli 50.000, s priseljenci približno 200.000. Tu so še stari starokolendaristi, protestanti, mednarodna cerkev trdnega evangelija in druge binkoštne cerkve grške sinode apostolske cerkve, svobodna apostolska binkoštna cerkev je največja protestantska enota v Grčiji s 120 cerkvami. V zadnjih letih so oživele manjše starogrške vere.
Prvi zapis v grškem jeziku je iz 15. stoletja pred našim štetjem v linearni pisavi B, ki je povezana z mikensko civilizacijo. Grščina je bila govorjena v sredozemskem svetu v antiki in je sčasoma postala uradni jezik bizantinskega cesarstva.
 
Med 19. in 20. stoletjem je nastal velik spor, znan kot ''grško jezikovno vprašanje,'' o tem, ali bi moral biti uradni jezik v Grčiji antični čisti jezik (katarevusa), ki je nastal v 19. stoletju in se je uporabljal kot državni in znanstveni jezik, ali ljudska oblika grškega jezika, ki se je razvilrazvila iz bizantinske grščine in bil jezik ljudstva. Spor je bil dokončno rešen leta 1976, ko je ljudski jezik postal uradni grški jezik.
 
Grčija je danes sorazmerno jezikovno homogena z veliko večino avtohtonega prebivalstva, ki uporablja grščino kot prvi ali edini jezik. Med grško govorečim prebivalstvom govorci, ki so prišli v Grčijo iz Male Azije po grškem genocidu, govorijo pontsko narečje in so precejšnja skupina. Kapadokijsko narečje je prišlo v Grčijo zaradi genocida, vendar je ogroženo in se komaj še govori. Avtohtona grška narečja vključujejo antično grščino, ki jo govorijo Karakačani (Sarakačani), gorski pastirji grške Makedonije in drugih delov severne Grčije. Cakonski ali tsakonski jezik, grški jezik, ki izhaja iz dorske grščine namesto jonske grščine, še vedno govorijo v nekaterih vaseh na jugovzhodnem Peloponezu.
Grki imajo dolgo tradicijo vrednotenja in vlaganja v izobraževanje (''paideja''). ''Paideja'' je bila ena najvišjih družbenih vrednot v starogrškem in helenističnem svetu. Prva evropska ustanova, ki je opisana kot univerza, je bila ustanovljena v 5. stoletju v Konstantinoplu in je delovala v različnih oblikah do padca mesta pod Turke leta 1453. [216] Univerza v Carigradu je bila prva krščanska evropska posvetna ustanova visokošolskega izobraževanja, saj niso učili nobenega teološkega predmeta [217] in glede na pomen svetovne univerze kot združenja študentov prva univerza na svetu. [216]
 
Obvezno izobraževanje v Grčiji vključuje osnovno šolo (Δημοτικό Σχολείο, ''Dimotikódimotikó Scholeioscholeio'') in gimnazijo (Γυμνάσιο). Mala šola (Παιδικός σταθμός, ''Paidikóspaidikós Stathmósstathmós'') je priljubljena, vendar ni obvezna. Vrtci (Νηπιαγωγείο, ''Nipiagogeíonipiagogeío'') so obvezni za vse otroke, stare več kot štiri leta. Otroci začnejo hoditi v osnovno šolo stari šest let in jo obiskujejo šest let. V gimnazijo začnejo hoditi pri starosti 12 let, kamor hodijo tri leta.
Poobvezno srednješolsko izobraževanje Grčije je sestavljeno iz dveh vrst šol: splošne srednje šole (Γενικό Λύκειο, ''Genikόgenikό Lykeiόlykeiό'') in tehnično-strokovne izobraževalne šole (Τεχνικά και Επαγγελματικά Εκπαιδευτήρια, "TEE"). Poobvezno srednješolsko izobraževanje vključuje tudi zavode za poklicno usposabljanje (Ινστιτούτα Επαγγελματικής Κατάρτισης, "IEK"), ki zagotavljajo uradno, vendar nerazvrščeno stopnjo izobrazbe. Ker lahko sprejmejo diplomante obeh '' Gymnasiogymnasio'' (nižja srednja šola) in ''Lykeiolykeio'' (srednješolska izobrazba), ti zavodi niso razvrščeni kot določena stopnja izobrazbe.
V skladu z okvirnim zakonom (3549/2007) je javna visoka šola "najvišji vzgojno-izobraževalni zavod" (Ανώτατα Εκπαιδευτικά Ιδρύματα, ''Anótataanótata Ekpaideytikáekpaideytiká Idrýmataidrýmata'' – "ΑΕΙ"), sestavljena iz dveh vzporednih področij: univerzitetno področje (univerze, politehnične šole, umetniške šole, splošna univerza) in tehnološko področje (tehnološki zavodi (TEI) in šola za pedagoško in tehnološko izobraževanje). Državni inštituti ponujajo poklicno usmerjeno izobraževanje (dve do tri leta), ki deluje pod vodstvom drugih ministrstev. Študenti so uvrščeni v teh zavodih glede na njihovo uspešnost pri nacionalnem preverjanju znanja, ki poteka po končanem tretjem razredu ''Lykeiolykeio''. Poleg tega se študenti, stari več kot 22 let, lahko prijavijo na Helensko splošno univerzo. Kapodistrijska univerza v Atenah je najstarejša univerza v vzhodnem Sredozemlju.
 
Grški izobraževalni sistem zagotavlja tudi posebne vrtce, osnovne in srednje šole za ljudi s posebnimi potrebami in težavami pri učenju. Imajo tudi posebne gimnazije in srednje šole z glasbeno, teološko in telesno vzgojo.
== Kultura ==
[[File:Temple of Hephaestus.jpg|thumb|left|260px|[[Hefajstov tempelj]] v [[Atene|Atenah]]]]
[[Kultura]] v Grčiji se je v Grčiji razvijala več tisoč let. inZačela se je začela v mikenski Grčiji, se nadaljevala v klasični Grčiji, inse z vplivomnadaljevala v rimskem imperiju in, grškem vzhodnem nadaljevanju, vzhodnem rimskem ali bizantinskem cesarstvu. Druge kulture in narodi, kot so latinske in frankovske države, Osmansko cesarstvo, Beneška republika, Genovska republika in britanski imperij so vplivalitudi napustili sodobnovpliv grškov sodobni grški kulturokulturi, čeprav imajo zgodovinarji grško vojno za neodvisnost za ponovno oživljanje Grčije in rojstvo ene, združene večplastne kulture.
 
Stari Grki so bili pionirji na številnih področjih, ki se opirajo na sistematiko misli, vključno z [[biologija|biologijo]], [[geometrija|geometrijo]], [[zgodovina|zgodovino]], [[filozofija|filozofijo]], [[fizika|fiziko]] in [[matematika|matematiko]]. Uvedli so pomembne literarne oblike, kot staso [[epika]] in [[lirika]], [[dramatika]], tragedija in komedija. V svojem prizadevanju za slog in sorazmerja so Grki ustvarili ideal lepote, ki je močno vplival na zahodno [[umetnost]].
 
=== Gledališče ===
[[File:Corfu Town Hall R01.jpg|thumb|Gledališče sv. Jakoba v na Krfu, prva gledališka in operna hiša v sodobni Grčiji, prva grška opera]]
[[Gledališče]] se je rodilo v Grčiji. Mestna državica klasičneklasičnih AteneAten, ki je postala pomembna kulturna, politična in vojaška moč v tistem obdobju, je bila središče, v katerem je bil ustanovljen festival, imenovan dionizije, v čast boga [[Dioniz]]a. [[Tragedija]] (konec 6. stoletja pred našim štetjem), [[komedija]] (486 pr. n. št.) in [[satira]] so bile tri dramatične zvrsti, ki so se pojavile prav tu.
 
V bizantinskem obdobju gledališka umetnost ni bila tako priljubljena. Edina oblika, ki se je ohranila, je bilo ljudsko gledališče (mimos in pantomimos) kljub sovražnosti uradne države. V otomanskem obdobju je bila glavna gledališka ljudska umetnost ''karagiozis''. [[Renesansa]], ki je prispevala k sodobnemu grškemu gledališču, je bila doma v beneški Kreti. Pomembna dramatika sta bila Vikentios Kornaros in Georgios Chortatzis.
 
Sodobno grško gledališče je bilo rojeno po grški neodvisnosti v začetku 19. stoletja in na začetku pod vplivom eptaniškega gledališča in melodrame ter italijanske opere. Gledališče svetega Jakoba na Krfu je bilo prvo gledališče in operna hiša sodobne Grčije. Tu je bila izvedenauprizorjena prva grška opera Spiridona Ksindasa ''Parlamentarni kandidat'' (na podlagi izključno grškega libreta). V poznem 19. in začetku 20. stoletja so na atenski gledališki sceni prevladovalaprevladovali glasbena komedija, opereta in nokturni opaznih dramatikov Spiridona Samarasa, Dioniziosa Lavrangasa, Teofrastosa Sakelaridisa in drugih.
 
Narodno gledališče Grčije je bilo ustanovljeno leta 1880. Pomembnejši dramatiki sodobnega grškega gledališča so: Gregorios Ksenopulos, Nikos Kazantzakis, Pantelis Horn, Alekos Sakelarios in Iakovos Kambanelis, opazni igralci so Cibele Andrianu, Marika Kotopuli, Aimilios Veakis Orestis Makris, Katina Paksinu, Manos Katrakis in Dimitris Horn. Pomembni direktorji pa Dimitris Rontiris, Aleksis Minotis in Karolos Kun.
Večina zahodnih filozofskih tradicij se je začela v antični Grčiji v 6. stoletju pred našim štetjem. Prvi filozofi so se imenovali "predsokratiki", živeli so pred [[Sokrat]]om in pomenijo prelomnico v zahodni misli. Predsokratiki so bili iz zahodnih ali vzhodnih kolonij in le deli njihovih izvirnih spisov so ohranjeni, v nekaterih primerih le stavek.
 
Novo obdobje filozofije se je začelo s Sokratom. Kot [[sofizem|sofist]] je v celoti zavrnil razglabljanja, ki so si jih privoščili njegovi predhodniki, njegovo izhodišče so bilebili misli in mnenja ljudi. Sokratove vidike je prvič združil [[Platon]], ki je v kombinaciji z njimi mnoga načela prejšnjih filozofov razvil v celovit sistem.
[[Aristotel]] iz Stagire, najpomembnejši Platonov učenec, si s svojim učiteljem deli naslov največjega antičnega filozofa. Medtem ko je Platon skušal osvetliti in razložiti stvari z nadčutnega vidika oblik, je njegov učenec raje izhajal iz dejstev, ki so temeljili na izkušnjah. [232] Poleg teh treh najpomembnejših grških filozofov so znani tudi filozofi iz drugih znanih šol grške filozofije, ki so jih ustanovili v tistem času, kot so [[stoicizem]], [[epikurejstvo]], [[skepticizem]] in [[neoplatonizem]].
 
=== Literatura ===
[[File:Giorgos Seferis 1963.jpg|thumb|160px|Giorgos Seferis, Nobelov nagrajenec za literaturo 1963]]
Grško [[literatura|literaturo]] lahko razdelimo v tri glavne skupine: antično, bizantinsko in sodobno grško literaturo.
 
Začetek grške literature sta vsekakor dve mogočni deli [[Homer]]jevi [[Iliada]] in [[Odiseja]]. Čeprav se čas nastanka razlikuje, sta deli nastali okoli 800 pred našim štetjem ali pozneje. V klasičnem obdobju so postale mnoge zvrsti zahodne literature uglednejše. Liriska poezija, ode, pastorale, elegije, epigrami; dramske predstavitve komedij in tragedij; zgodovinopisje, retorične razprave, filozofska dialektika in filozofske razprave, vse je nastalo v tem obdobju. Dva glavna lirična pesnika sta bila Sapfo in Pindar. Klasična doba je poznala tudi začetek drame.
 
Od stotin tragedij, napisanih in odigranih v klasični dobi, je ohranjenih le nekaj dramskih del [[Ajshil]]a, [[Sofokles]]a in [[Evripid]]a. Ohranjene [[AristofanesAristofan]]ove uprizoritve so zakladnica komične igre, medtem ko sta [[Herodot]] in [[Tukidid]] najvplivnejša zgodovinarja tistega obdobja. Največji prozni dosežek 4. stoletja so bila dela treh velikih filozofov.
 
Bizantinska literatura v bizantinskem cesarstvu je bila napisana v atiškem narečju, srednjeveški in zgodnji sodobni grščini in je izraz intelektualnega življenja bizantinskih Grkov v krščanskem srednjem veku.
 
Sodobna grška literatura, napisana v sodobni grščini, izhaja iz poznih bizantinskih časov v 11. stoletju. Kretski renesančni pesnik Erotokritos je nedvomno mojster grške literature tistega časa. Romantični pisec okoliOkoli leta 1600 je bilživel romantični pisec Vikentios Kornaros (1553–1613). V obdobju grškega razsvetljenstva (''diafotismos'') sta pisatelja Adamantios Korais in Rigas Feraios s svojimi deli zanetila grško revolucijo (1821–1830).
 
Vodilne literarne osebnosti sodobne Grčije so Dionizios Solomos, Andreas Kalvos, Angelos Sikelianos, Emanuel Roides, Kostis Palamas, Penelope Delta, Jannis Ritsos Alexandros Papadiamantis, Nikos Kazantzakis, Andreas Embeirikos, Kostas Karyotakis, Gregorios Ksenopulos, Konstantinos Kavafis in Demetrius Vikelas. Dva grška avtorja sta prejela [[Nobelova nagrada za književnost |Nobelovo nagrado za književnost]]: [[George Seferis]] leta 1963 in [[OdysseasOdiseas ElytisElitis]] leta 1979.
 
=== Mitologija ===
[[File:Jupiter Smyrna Louvre Ma13.jpg|thumb|left|180px|Zevs je bil vrhovni bog grškegaolimpske dodekateonadvanajsterice]]
Številni bogovi starogrške religije, mitološki junaki, dogodki v antičnih grških epih (Odiseja in Iliada) in drugih delih umetnosti in literature se danes imenuje [[grška mitologija]]. Poleg verske vloge je imela mitologija starogrškega sveta tudi kozmološko vlogo, saj so poskušali pojasniti, kako je nastal in deluje svet.
 
Glavni bogovi starogrške religije so bili [[dodekateon]] ali ''dvanajst bogov'', ki so živeli na vrhu gore [[Olimp]]. Najpomembnejši je bil [[Zevs]], kralj bogov, poročen s [[Hera|Hero]], ki je bila Zevsova sestra. Drugi grški bogovi, ki so sestavljali olimpsko dvanajsterico so bili: [[Demetra]], [[Ares]], [[Pozejdon]], [[Atena]], [[Dioniz]] ali [[Hestija]], [[Apolon]], [[Artemida]], [[Afrodita]], [[Hefajst]] in [[Hermes]]. Poleg teh dvanajstih bogov so Grki poznali tudi nimfe in druga čarobna bitja.