Wikipedija

Franc Ksaver Gmeiner: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
m danes Avstrija
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 1:
 
{{wikificiraj}}
{{Infopolje oseba}}
'''Franc Gmeiner''', [[Slovenci|slovenski]] [[filozof]] in [[teolog]], * [[6. januar]] [[1752]], [[Studenice pri Poljčanah]], [[Štajerska (vojvodina)|Štajerska]], [[Habsburška monarhija]] (danes [[Slovenija]]), † [[27. februar]] [[1824]], [[Gradec]], Štajerska, [[Avstrijsko cesarstvo]] (danes [[Avstrija]]).
 
==Življenjepis==
Franc Gmeiner se je rodil 6. januarja 1752 v [[Studenice|Studenicah]] pri Poljčanah. Po izobrazbi je bil filozof in teolog. Leta 1777 je bil imenovan za odvetnika [[kanonsko pravo|cerkvenega prava]] in leta 1783 za profesorja. Med leti 1784 in 1822 je predaval tudi cerkveno zgodovino. Od leta 1804 je bil vodja filozofskega študija.
 
Bil je predstavnik jožefinizma (vnet pristaš reform Jožefa II). V skladu z Jožefovimi reformami se je namreč zavzemal za uveljavljanje narodnega jezika v znanosti in filozofiji, vendar s tem ni mislil slovenščine ali kateregakoli drugega jezika v tedanji Avstriji, ampak izključno nemščino. Napisal je veliko teoloških spisov, predvsem v nemškem in latinskem jeziku. Leta 1782 je izdal delo, s katerim je podkrepil Jožefov ukrep proti redovom. Isto leto je salzburški profesor Jakob Danzer objavil delo Reflexionen über Deutschlands 18. Jahrhundert. S tem delom je škof izrazil svoje nestrinjanje z Gmeinerjem.▼
 
▲Bil je predstavnik [[jožefinske reforme|jožefinizma]] (vnet pristaš reform [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožefa II.]]). V skladu z Jožefovimi reformami se je namreč zavzemal za uveljavljanje narodnega jezika v znanosti in filozofiji, vendar s tem ni mislil slovenščine ali kateregakoli drugega jezika v tedanji Avstriji, ampak izključno nemščino. Napisal je veliko teoloških spisov, predvsem v nemškem in latinskem jeziku. Leta 1782 je izdal delo, s katerim je podkrepil Jožefov ukrep proti redovom. Isto leto je salzburški profesor Jakob Danzer objavil delo ''Reflexionen über Deutschlands 18. Jahrhundert''. S tem delom je škof izrazil svoje nestrinjanje z Gmeinerjem.
Po Jožefovi smrti je izdal Instutines iurus ecclesiastici. Delo je izšlo v 3 zvezkih v Gradcu leta 1792. Nauk dela je bistvo cerkvene oblasti na splošno in papeške oblasti.▼
 
▲Po Jožefovi smrti je izdal ''Instutines iurus ecclesiastici''. Delo je izšlo v 3 zvezkih v Gradcu leta 1792. Nauk dela je bistvo cerkvene oblasti na splošno in papeške oblasti.
Obsežno delo Literargeschichte des Ursprungs und Fortganges der Philosophie je izšlo v dveh zvezkih v Gradcu v letih 1788-89 in obsega 1140 strani. To delo je pomembno predvsem iz vidika filozofije. V njem je predstavljena zgodovina filozofije od začetkov do Gmeinerjevega časa, ki ga imenujemo tudi Leibniz-Wolfova filozofija. Zgodovina filozofije je bila v tistih časih obvezna učna snov na vseh nemških univerzah.▼
 
▲Obsežno delo ''Literargeschichte des Ursprungs und Fortganges der Philosophie'' je izšlo v dveh zvezkih v Gradcu v letih 1788-89 in obsega 1140 strani. To delo je pomembno predvsem iz vidika filozofije. V njem je predstavljena zgodovina filozofije od začetkov do Gmeinerjevega časa, kiko gasta imenujemoprevladovali tudifilozofiji [[Gottfried Wilhelm Leibniz-Wolfova|Gottfrieda Leibniza]] in [[Christian Wolff|Christiana filozofijaWolffa]]. Zgodovina filozofije je bila v tistih časih obvezna učna snov na vseh nemških univerzah.
Znano je tudi, da se Gmeiner ni nikoli ukvarjal s Kantovo filozofijo, morda je tudi ni poznal, čeprav je bil takrat Kant že zelo znan filozof. To dejstvo v resnici močno preseneča, saj je bila Kantova misel že leta 1786 tako dobro predstavljena v delu Pisma o Kantovi filozofiji nemškega filozofa Reinholda, da so njeno problematiko začeli obravnavati po vsej Evropi.▼
 
▲Znano je tudi, da se Gmeiner ni nikoli ukvarjal s [[Immanuel Kant|Kantovo filozofijo]], morda je tudi ni poznal, čeprav je bil takrat Kant že zelo znan filozof. To dejstvo v resnici močno preseneča, saj je bila Kantova misel že leta 1786 tako dobro predstavljena v delu ''Pisma o Kantovi filozofiji'' nemškega filozofa [[Karl Leonhard Reinhold|Karla Reinholda]], glavnega popularizatorja Kantove filozofije, da so njeno problematiko začeli obravnavati po vsej Evropi.
Franc Gmeiner in Čeh Jožef Klasanc Likavec sta najbolj zaslužena za prodor racionalizma na slovenska tla. Oba sta delovala v Gradcu. Gmeiner je bil po stroki teolog. Za filozofijo je pomemben zaradi svojega dela Uvod v filozofsko mišljenje, kjer je v uvodu pisal, sicer v nemščini, o zgodovini filozofije. Filozofijo je definiral po racionalistični (Wolffovi) definiciji filozofije kot: "...sistem vednosti o temeljnih vzrokih vseh stvari, tj. o svetu...". Pri pisanju zgodovine je predvsem uporabljal metode življenjepisov. Vso filozofijo do Descartesa je opisal skoraj kot brezpomensko. Najvišji dosežek filozofije je zanj Descartesov stavek o razvidnosti, ki pravi, da je resnica jasna in razločna misel. Na drugo mesto postavlja Leibnizovo načelo o zadostnem razlogu, ki pravi, da mora imeti vsaka misel za svoj obstoj zadosten razlog.▼
 
▲Franc Gmeiner in Čeh [[Jožef Klasanc Likavec]] sta najbolj zaslužena za prodor racionalizma na slovenska tla. Oba sta delovala v [[Gradec|Gradcu]]. Gmeiner je bil po stroki teolog. Za filozofijo je pomemben zaradi svojega dela ''Uvod v filozofsko mišljenje'', kjer je v uvodu pisal, sicer v nemščini, o zgodovini filozofije. Filozofijo je definiral po racionalistični (Wolffovi) definiciji filozofije kot: "...''sistem vednosti o temeljnih vzrokih vseh stvari, tj. o svetu...''". Pri pisanju zgodovine je predvsem uporabljal metode življenjepisov. Vso filozofijo do [[Rene Descartes|Descartesa]] je opisal skoraj kot brezpomensko. Najvišji dosežek filozofije je zanj Descartesov stavek o razvidnosti, ki pravi, da je resnica jasna in razločna misel. Na drugo mesto postavlja Leibnizovo načelo o zadostnem razlogu, ki pravi, da mora imeti vsaka misel za svoj obstoj zadosten razlog. Na tej podlagi je svojo filozofijo postavil na razsvetljenska, racionalistična načela.
Franc Gmeiner je bil privrženec vpeljevanja narodnega jezika v filozofijo, ki je bil zanj nemščina. Tako je svojo filozofijo postavil na razsvetljenska, racionalistična načela.
 
===Filozofija===
Gmeiner je svojasvoje zgodovinsko-filozofsko delo ''Literargeschichte des Ursprungs und Fortganges der Philosophie'' namenil začetnikom, ki se šele spoznavajo s filozofijo ali pa jo študirajo, da bi se spoznali z literarno zgodovino filozofije.
 
Gmeiner v uvodu pojasni, da so izvir kulture (znanost, umetnost) človekove potrebe, ki so silile človeka v dejavnosti, s katerimi je tem potrebam zadostil. Osnovne potrebe (lakota, žeja), obrambna sredstva pred neprijetnostmi, katerim je človek izpostavljen in od koder izhajajo nujne človekove potrebe, so izvir mehaničnih umetnosti. Kasneje je človek začel iskati udobje, ki je prav tako postalo neka potreba. Še višji razred potreb so prijetnosti, ki pa so potrebe v najširšem smislu. Predmet prijetnega pa je zadovoljstvo, izvor lepih umetnosti. Zadovoljitev vseh potreb človeku predstavlja dovršenje, zadovoljstvo in blaženost.
Vrstica 27 ⟶ 25:
Za Gmeinerja je filozofija v strogem smislu zmožnost vpogleda v temeljne vzroke reči ter sistematična povezanost vsega spoznanja. Pri tem razloži tudi svoje dojemanje zgodovine filozofije. S postopnim razvijanjem se je človeški razum povzdignil do filozofije. Starejše razlage filozofije so zelo različne, Gmeiner pa jih označi tudi za nedoločne in temne.
 
V delu omeni veliko filozofov, med drugimi [[Pitagora|Pitagoro]], Platona[[Platon]]a, Aristotela[[Aristotel]]a, Epikurja[[Epikur]]ja, [[stoicizem|stoike]]... Podrobno je opisal Platonovo življenjsko zgodbo in njegovo filozofijo. Pri Aristotelu je cenil njegovo naravoslovje, predvsem empirično proučevanje na biološkem področju. V drugi knjigi svoje ''Literarne zgodovine'' je obravnaval zgodovino filozofije od Kristusovega rojstva do Wolffa. Prvi del razvoja je ocenil zalozelo nizko. Dobi [[helenizem|helenizma]] in [[rimska filozofija|rimske filozofije]] je očital propadanje tradicije, ki je doseglo vrh v [[sholastika|srednjeveški filozofiji. Močno je kritiziral evropsko filozofijo vse do Francoza Gerberta]]. Veliko hvale je namenil tudi Descartesu, za katerega je rekel, da je bil največji filozofski izum stavek o razvidnosti, ki pravi, da je resnično vse tisto, kar je spoznano kot jasno in razločno. Zaradi miselnosti, da je [[panteizem]] nesprejemljiv, je zelo malo prostora posvetil [[Baruch Spinoza|Spinozi]]. Miselni vrh pa za Gmeinerja pomeni Leibniz, katerega je tudi zelo cenil. Pravi, da je ena največjih pridobitev za filozofijo Leibnizeva uvedba načela o zadostnem razlogu in načela o istovetnosti. Obravnaval je tudi naravoslovce, astronome in fizike. Tako je omenil tudi [[Isaac Newton|Newtona]].
Za Gmeinerja je značilno, da preprosto in objektivno opiše filozofa, ki ga obravnava, njegovo življenje in nekaj njegovih družbenih relacij ter njegov nauk.
 
Pomanjkljivost sholastične filozofije pa močno vpliva na njegovo delo. V delu vidimo, da je Gmeinerjeva filozofija tipično razsvetljenska, kar naj bi bilo razvidno iz njegovega povsem nekritično odklonilnega odnosa do sholastike in povzdigovanja naravoslovja, ki se je ločilo od filozofije šele v 19. stoletju.
 
Gmeinerjeva kritika sholastiki je bila zelo odmevna na Slovenskihslovenskih tleh, saj je bil to čas prevladujoče jezuitske sholastike. In v ta namen je bilo njegovo delo zelo uspešno in je zanimivo še danes.
 
==Dela==
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Ksaver_Gmeiner«