Kejhusrev II.: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Baba Išakov upo |
Bitka pri Köse Dağu |
||
Vrstica 25:
'''Gijat al-Din Kejhusrev II.''' ali '''Gijat al-Din Kejhusrev bin Kejkubad''' ([[Perzijščina|perzijsko]] غياث الدين كيخسرو بن كيقباد) je bil [[sultan]] [[Seldžuki|seldžuškega]] [[Sultanat Rum|Sultanata Rum]], ki je vladal od leta 1237<ref>Cahen, str. 748.</ref> do svoje smrti leta 1246, * ni znano, † [[1246]].
Vladal je v času Baba Išakovega upora [[Turkmeni|Turkmenov]] in vdora [[Mongoli|Mongolov]] v [[Anatolija|Anatolijo]]. Poveljeval je združeni seldžuški in krščanski vojski v bitki proti Mongolom in [[Armenci|armenskim]] najemnikom v [[bitka pri
==Prihod na oblast==
Vrstica 42:
Upor se je začel leta 1240 v odmaknjeni obmejni pokrajini Kafarsud v vzhodnem [[Taurus]]u in se hitro razširil na sever do črnomorske pokrajine Amasye. Uporniki so uničili seldžuško vojsko v Malatyi in Amasyi in se kmalu polastili pokrajin okoli [[Kayseri]]ja, [[Sivas]]a in [[Tokat]]a. Baba Išak je bil med spopadi ubit, Turkmeni pa so kljub temu nadaljevali upor proti centralni seldžuški oblasti. Upor so končno omejili in ga po porazu upornikov pri Kırşehirju leta 1242 ali 1243 dokončno zatrli. Dominikanski menih Simon iz Saint-Quentina zmago pripisuje velikemu številu [[Franki|frankovskih]] [[Najemnik|najemnik]]ov v sultanovi vojski.<ref>Simon de Saint-Quentin. ''Histoire des Tartares'', xxxi. 140.</ref>
==Bitka pri Köse Dağu==
Pozimi leta 1242/1243 so Mongoli pod poveljstvom generala Bajdžuja napadli Erzurum. Mesto je brez obleganja padlo in Mongoli so se začeli pripravljati na spomladanski napad na Rum. Kejhusrev se je na grožnjo odzval z zbiranjem svojih in zavezniških vojakov. Sultanove priprave je opisal Simon iz Saint-Quentina, odposlanec [[Papež Inocenc IV.|papeža Inocenca IV.]], ki je bil namenjen k mongolskemu velikemu kanu. Armenski kralj bi moral prispevati 1400 kopjanikov, nikejski cesar pa 400. Oba vladarja sta se sestala s sultanom v Kayseriju, kjer naj bi se dogovorili o podrobnostih. Trabzonski cesar je prispeval 200, ajubidski emir iz Alepa pa 1000 konjenikov.<ref>Simon de Saint-Quentin. ''Histoire des Tartares'', xxxi.143-144.</ref> Seldžuška vojska in turkmenske pomožne konjeniške enote so bili oslabljeni zaradi Baba Išakovega upora.
Vojske, razen armenske, ki so jo imeli za mongolsko zaveznico ali podrejeno Mongolom, so se zbrale v Sivasu in se pod Kejhusrevovim poveljstvom po glavni cesti odpravile proti Erzurumu. 26. junija 1243 so se na prelazu Köse Dağ med Erzincanom in Gümüşhanom srečale z Mongoli.<ref>Anthony Bryer, Richard Winfield. ''The Byzantine Monuments and Topography of the Pontos'', vol. 1. Washington D.C.: Dumbarton Oaks, 1985, str. 172, 353.</ref><ref>''Köy Köy Türkiye Yol Atlası''. Istanbul: Mapmedya, 2006, karta 61.</ref> Mongolska konjenica je s fingiranim umikom razkrojila Kejhusrevovo vojsko in jo nato uničila. Sultan je v Tokatu pobral državno blagajno in harem in pobegnil v [[Ankara|Ankaro]]. Mongoli so zasedli Sivas, napad na prestolnico sultanata Konyo pa je spodletel.
V naslednjih mesecih je sultanov [[vezir]] Muhadhab al-Din obiskal zmagovitega mongolskega poveljnika. Ker je sultan pobegnil, je obisk opravil verjetno na lastno pobudo. Vezirju je uspelo preprečiti nadaljnje mongolsko pustošenje Anatolije in ohraniti Kejhusrevov prestol, Sultanat Rum je moral v zameno priznati mongolsko nadoblast in plačevati znaten letni davek. Kejhusrev, ki je izgubil večino svoje moči, se je vrnil v Konyo.
==Sklici==
| |||