Kejhusrev II.: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
prihod na oblast |
Baba Išakov upo |
||
Vrstica 28:
==Prihod na oblast==
Kejhusrev II. je bil sin sultana [[Kejkubad I.|Kejkubada I.]] in njegove žene Hunat Hatun, hčerke armenskega plemiča Kir Farda. Četudi je bil najstarejši sin, je sultan za svojega naslednika izbral mlajšega brata Iz al-Dina, enega od dveh sinov ajubidske princese Gazije Hatun, hčerke emirja Al-Aziza
Leta 1236/1237 so Mongoli s pomočjo [[Gruzijci|Gruzijcev]] opustošili anatolsko podeželje vse do Sivasa in Malatye. Ker so se mongolski konjeniki takoj umaknili, se je Kejkubad nameraval maščevati njihovim gruzijskim zaveznikom. Ko se je seldžuška vojska približala [[Gruzija|Gruziji]], je njena kraljica Rusudan zaprosila za mir in Kejkusrevu ponudila za ženo svojo hčerko Tamar. Poroka je bila leta 1240.
Po Kejkubadovi smrti leta 1237 si je Kejhusrev s pomočjo anatolskih emirjev prilastil seldžuški prestol. Na začetku vladavine je njegovo politiko oblikoval nek Saad al-Din Kopek, Kejkubadov lovski mojster in minister za delo. Kopek je bil neslaven politični morilec, ki je svoj nedavno pridobljeni vpliv na dvoru poskušal utrditi s številnimi usmrtitvami.<ref>Carole Hillenbrand. ''Sa’d al-Dīn Köpek b. Muhammad''. Encyclopaedia of Islam. Brill 2007.</ref> Leta 1241 je osvojil ajubidski [[Diyarbekir]].
==Baba Išakov upor==
Medtem, ko so Mongoli ogrožali seldžuško državo od zunaj, je karizmatični pridigar [[Baba Išar]] zanetil upor med anatolskimi Turkmeni.
Nomadski Turkmeni so začeli prodirati v Anatolijo nekaj let pred [[Bitka pri Manzikertu|bitko pri Manzikertu]] leta 1971. Po bitki je postalo njihovo priseljevanje nekontrolirano. Njihova številčnost in prepričljivost njihovih verskih vodij, [[islam]]iziranih šamanov, imenovanih ''baba'' ali ''dede'', je igrala veliko vlogo v islamizaciji pred tem krščanske Anatolije.<ref>Speros Vryonis. ''The Decline of Medieval Hellenism in Asia Minor and the Process of Islamization from the Eleventh through the Fifteenth Century''. University of California Press, 1971, str. 272.</ref> Perzificirani razred seldžuških vojakov si je zato zelo prizadeval, da bi nomade odgnal z ozemelj, na katerih so bili naseljeni kmetje, in preprečil nadlegovanja sosednjih krščanskih držav. Turkmene so potisnili v nepomembne, večinoma gorate obmejne pokrajine.
Eden od verskih vodij je bil Baba Išak. V nasprotju z njegovimi predhodniki, katerih vpliv je bil omejen na manjše plemenske skupine, je Baba Išak razširil svoj vpliv na celo številno populacijo anatolskih Turkmenov. Vsebina njegovih pridig ni znana, prisvojitev naslova ''[[rasul]]'', s katerim so sicer naslavljali [[Mohamed]]a, pa kaže na več kot ortodoksni islam.
Upor se je začel leta 1240 v odmaknjeni obmejni pokrajini Kafarsud v vzhodnem [[Taurus]]u in se hitro razširil na sever do črnomorske pokrajine Amasye. Uporniki so uničili seldžuško vojsko v Malatyi in Amasyi in se kmalu polastili pokrajin okoli [[Kayseri]]ja, [[Sivas]]a in [[Tokat]]a. Baba Išak je bil med spopadi ubit, Turkmeni pa so kljub temu nadaljevali upor proti centralni seldžuški oblasti. Upor so končno omejili in ga po porazu upornikov pri Kırşehirju leta 1242 ali 1243 dokončno zatrli. Dominikanski menih Simon iz Saint-Quentina zmago pripisuje velikemu številu [[Franki|frankovskih]] [[Najemnik|najemnik]]ov v sultanovi vojski.<ref>Simon de Saint-Quentin. ''Histoire des Tartares'', xxxi. 140.</ref>
==Sklici==
| |||