Kejkavus I.: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
infopolje |
vzhodna meja, Sinop |
||
Vrstica 24:
'''Kejkavus I.''' ali '''Kejkaus I.''' ([[Turščina|staroanatolsko turško]] كَیکاوس, [[Perzijščina|perzijsko]] عز الدين كيكاوس بن كيخسرو: ´Izz ad-Dīn Kaykāwūs ibn Kaykhusraw) je bil [[sultan]] [[Seldžuki|seldžuškega]] [[Sultanat Rum|sultanata Rum]], ki je vladal od leta 1211 do svoje smrti leta 1220. Bil je najstarejši sin sultana [[Kejhusrev I.|Kejhusreva I.]], * ni znano, † [[1220]].
==Prihod na oblast==
Po smrti Kejhusreva I. po bitki pri Alaşehirju leta 1211<ref>Redford, Scott (1991). ''The Alaeddin Mosque in Konya Reconsidered''. Artibus Asiae (Zürich: Artibus Asiae Publishers) '''51''' (1/2): 54–74. doi: 10.2307/3249676. ISSN 0004-3648. JSTOR 3249676.</ref> so se Kejkavus in njegova brata Kajferidun Ibrahim in Kejkubad spli zaradi nasledstva. Kejkubad je imel sprva nekaj podpore kralja Kilikijske Armenije Leona I. in strica Tugrilšaha, neodvisnega vladarja [[Erzurum]]a, Kajferidun pa je z iskanjem podpore pri [[Ciper|ciprskih]] [[Franki]]h ogrožal nedavno osvojeno pristanišče [[Antalya]]. Večina [[emir]]jev in veleposestnikov v sultanatu je podpiralo Kejkavusa. Kejkavus je iz svoje baze v Malatyi osvojil [[Kayseri]] in nato [[Konya|Konyo]] in prisilil Leona I., da je prestopil na njegovo stran. Kejkubad je moral pobegniti v trdnjavo v [[Ankara|Ankari]], od koder je iskal pomoč turkmenskih plemen iz Kastamonuja. Kejkavus je kmalu aretiral oba brata si zagotovil seldžuški prestol.<ref>Cahen, Claude (1968). ''Pre-Ottoman Turkey: A general survey of the material and spiritual culture and history c. 1071-1330''. New York: Taplinger. str. 120–121. ISBN 1-59740-456-X.</ref>
V tem dokaj nevarnem času se je Kejkavus pogajal za mir s cesarjem [[Nikejsko cesarstvo|Nikejskega cesarstva]] [[Teodor I. Laskaris|Teodorom Laskarisom]]. S podpisom miru so se sovražnosti med državama končale, čeprav so turkmenski nomadi še naprej občasno povzročali težave na meji.<ref>Cahen, Pre-Ottoman Turkey, tr. 121.</ref>
==Vzhodna meja in peta križarska vojna==
Po zavarovanju Antalye in zahodne meje sultanata se je Kejkavus obrnil proti vzhodu. Med [[peta križarska vojna|peto križarsko vojno]] so križarji z njim sklenili zavezništvo in prisilili [[Ajubidi|Ajubide]] na vojskovanje na dveh frontah.
==Osvojitev Sinopa==
Kejkavusov najpomembnejši politični uspeh bila zasedba [[Črno morje|črnomorskega]] pristanišča [[Sinop]]. Leta 1214 so Turkmeni ujeli [[Trapezundsko cesarstvo|trabzonskega]] cesarja Alekseja Komnena, ki je bil na lovu v okolici Trabzona. Ujetnika je predal sultanu, ta pa je njegovo osvoboditev pogojeval s predajo Sinopa in vazalstvom [[Trapezundsko cesarstvo|Trabzonskega cesarstva]]. Bizantinci so na zamenjavo pristali. Seldžuki so s tem dobili izhod na Črno morje in hkrati prekinili ozemeljsko povezavo med Nikejskim in Trabzonskim cesarstvom. Sporazum je začel veljati v nedeljo, 1. novembra 1214.<ref>Anthony Bryer, Richard Winfield. ''The Byzantine Monuments and Topography of the Pontos'', vol. 1. Washington D.C.: Dumbarton Oaks, 1985, str. 71-72.</ref>
==Sklici==
{{sklici|2}}
[[Kategorija:Seldžuki]]
| |||