Konfucijanstvo: razlika med redakcijama

odstranjen 1 zlog ,  pred 5 leti
pravopis
(ods. Link FA/GA)
(pravopis)
'''Konfucijanstvo''' ali '''konfucianizem''' je [[Vzhodna Azija|vzhodnoazijska]] filozofsko politična smer, ki jo je uvedel [[Kitajci|kitajski]] [[modrec]] in [[filozof]] [[Konfucij]].
 
Temelji na štirih[[knjiga]]h najzgodnejše [[Kitajska|kitajske]] [[kitajska književnost|književnosti]] in na petih klasikih, ki so bili kanonizirani v kasnejših obdobjih. Kitajska idejna zgodovina ne pozna monoteizma saj je nebesno načelo (tian 天)popolnoma brezosebno, neločljivo od zemeljskega. V nasprotju s filozofskim daoizmom, kjer je dao 道 (pot) predstavljal kozmično pranačelo vsega bivanja, je taisti pojem v okviru konfucijanstva razumljen kot socialna kategorija in pomeni družbeni položaj oziroma osebno pot posameznika. Temu načelu se je posameznik moral prilagajati; tako je Konfucij v okviru diskurzov, temelječih na binarni kategoriji, ki označuje razmerje med poimenovanji oz. konceptualizacijo (ming 名)in stvarnostjo(shi 實), ustvaril teorijo Pravilnih imen (zheng ming lun 正名論). Ta teorija izhaja iz predpostavke, po kateri je predpogoj za vsako harmonično družbo v tem, da se vsak posameznik prilagodi in se obnaša v skladu s svojim "pravilnim imenom", t.jtj. s svojo pozicijo znotraj strukture odnosov v družbi. (君君,臣臣,父父,子子 = Vladar naj bo resnično vladar, podložnik resnično podložnik; oče naj bo resnično oče in sin resnično sin.)
Celotni nauk temelji na petih osnovnih vrlinah: ''ren'' - [[pravičnost]], ''xin'' - [[iskrenost, zanesljivost]] do sebe in do drugih, ''shu'' [[strpnost]], ''zhong'' - [[zvestoba, lojalnost]] . Izrednega pomena so namreč [[odnos]]i, saj v vsakem odnosu obstajata dve [[oseba|osebi]], [[predmet]]a, ki sta med seboj povezana; prvi je tisti, ki [[vodenje|vodi]] in drugi, tisti, ki je voden. Samo [[zakon]]i v državi ne zadostujejo. V državi mora vladati zakon [[morala|morale]] - [[svoboda govora]] in delovanja. Materialni [[napredek]] je odvisen od moralnih in ne od materialnih dejanj (človeka pahnejo v pogubo). Pomemben koncept v konfucijanstvu je tudi koncept [[obred]]nosti (li 禮), saj je delovanje v skladu z natančno strukturiranimi obredu po Konfuciju pomenilo možnost združitve človeka in kozmosa (tian ren heyi 天人合一).
Po Koncu dinastije Zhou 周 (1066 - 256 pr. n. št.) je prišlo do prve združitve kitajske države pod vlado dinstije Qin 秦 (221 - 206 pr. n. št.). Ta mogočna, unificirana država je bila absolutistična in je vpeljala avtokratsko ideologijo legalizma. V tem času je bilo konfucijanstvo, tako kot vse ostale filozofske šole predqinskega obdobja, prepovedano. Po padcu dinastije Qin in z začetkom prevlade dinastije Han 漢 (221 pr. n. št. - 206)je politični teoretik [[Dong Zhongshu]] 董仲舒 konfucijanstvo reformiral, vanj na prikrit način vključil precej elementov legalističnega absolutizma in ga ustoličil kot državno doktrino. Tako je iz izvornega konfucijanstva, preprostega etičnega nauka za vsakdanjo rabo, nastala državotvorna, konzervativna ideologija, ki je vse do začetka dvajsetega stoletja služila tudi kot osnova izpitov za vse državne uradnike. Nalsednjo reformo je konfucijanstvo doživelo v obdobju dinstije Song 宋 (960 - 1279) in sicer v okviru takim. neokonfucijanstva. Njegov osrednji predstavnik, filozof Zhu Xi 朱熹, je vanj vključil vrsto omembnih elementov iz neodaoistične in budistične filozofije. Po tem obdobju je konfucianizem pričel stagnirati in se postopno razkrajati. Tretji preporod je konfucianizem doživel na pragu 20. stoletja v sklopu struje Modernega konfucijanstva. Predstavniki te struje, ki dandanes predstavlja vodilno smernico sodobne kitajske iflozofije, si prizadevajo za prenovo tradicionalnih konfucijanskih vrednot in za prilagoditev konfucijanske etike zahtevam moderne dobe.
256.221

urejanj