Zasvojenost: razlika med redakcijama

'''Zasvojenost''' je zdravstveno stanje zasvojenega človeka, ko ta zahteva podporo, snov ali takoimenovanegaokolje, ne glede na ovire ali odvisnikaposledice. Nanaša se na pojma [[toleranca|tolerance]] in [[odvisnost]]i, v grobem pa se deli na [[fizis|fizično]] in [[psiha|psihično]] zasvojenost, snov na pa hudo in lažje zasvojljivo snov ali drogo.

Zasvojenost se na odvisnikuosebi kaže kot poseben način [[vedenje|vedenja]] oz. kot [[bolezen]]ska potreba po določeni [[snov]]i. Zasvojenec svoje potrebe ne zmore obvladovati, saj se začne določen [[patologija|patološki]]škodljiv vedenjski vzorec ponavljati in postanevztrajati središčena posameznikovegadoločenem življenjaravnanju. Termin »zasvojenost« pogosto obravnavamo kot sopomenko »odvisnosti«<ref>http://www.konoplja.org/Prosti_tek/Clanki/Clanki_zasvojenost_odvisnost.htm</ref>. Odvisnikova zasvojenostZasvojenost je delno zaznamovanaposledica tako s filozofskegafilozofije kot tudi iz vidika družbenih pritiskov in socializacije. Praviloma je zasvojenost oziroma obsesivno kompulzivno jemanje določene snovi strategija obstanka v odnosih, v katerih se ne počutijo srečne ali sposobne napredovati. Zasvojenec je praviloma prepričan, da je njegova edina in tudi prava pot, kar štejemo za nevrozo, duševno motnjo, ki onemogoča subjekt pri uresničevanju njegovih ciljev. Zasvojenost se problematizira praviloma šele ko subjekt s svojimi navadami ogroža svoje bližnje ali sebe. Zasvojenost, ki ne škodi, se ne zdravi, za zdravljenje je ključna odvisnikova motivacija.

* vedenjska zasvojenost ([[igre na srečo]], [[stradanje]], odvisnost od nakupovanja, seksualnih odnosov itd.)

Raziskave ugotavljajo razloge za pojav zasvojenostizasvojenost v različnih pojavih. Zadnja leta obstajajo močni dokazi za genetični vir pojava. Nekateri ugotavljajo, da je vpletenost v zasvojenost pojav ob nerazložljivem blagostanju in finančni neodgovornosti. Zasvojenost je bila razložena tudi kot naučen ali priučen način življenja. Praviloma se pojavlja ob osebah, ki so izrazito vpeti v delo in le redko iščejo družbo.

Dr.Rugelj je verjel, da pomaga pri premagovanju obsesivno kompulzivnega vedenja tudi razširitev obzorij. Odvisnik naj se loti branja kvalitetne literature, telesnega udejstvovanja, spoznavanja narave, orientacije po okolju, spoznavanja sosedov, udeležuje naj se bralnih skupin, društvenih dejavnosti, prizadevati se mora za javne nastope in udeležbo v javnih dejavnostih, stremeti mora k funkcionalnosti svojega življenja in se prizadevati za boljšo družbo. Ob vseh teh dejavnostih, ki se izvajajo na precej zahtevni ravni, je lahko vsak državljan, tudi obolel za obsesivno-kompulzivno motnjo, vzoren in uporaben član družbe. Dr.Rugelj govori tudi o visoko funkcionalnem odvisniku, torej posamezniku, ki še ni doživel krize, a jo bo.