Strah: Razlika med redakcijama

V eni izmed mnogih raziskav so ugotovili, da se otroci fobij in ostalih strahov učijo z [https://en.wikipedia.org/wiki/Observational_learning modelnim učenjem]. Pri tem imajo na otroke zelo velik vpliv odzivi staršev. V zgodnjem otroštvu je priložnosti za posredno učenje od njih ogromno, saj otroci velik del časa preživijo doma. Še posebej pomembno vlogo igra vpliv mame. Dunne in Askew (2013) <ref name="Dunne"> Dunne, G. in Askew, C. (2013). Vicarious learning and unlearning of fear in childhood via mother and stranger models. Emotion, 13(5), 974-980. </ref> sta primerjala otrokove občutke strahu in izogibajoče vedenje do neznanih živali po pozitivnem in negativnem (boječem) vzoru mater in tujih oseb. Raziskavo sta izvedla tako, da sta otrokom pokazala slike prestrašenih ali veselih obrazov (mama ali tujec) skupaj zs slikami otrokom neznanih živali. Ugotovila sta, da je otrokov strah narasel potem, ko so videli živali v paru z boječim obrazom in upadel potem, ko so jih videli v paru z veselim obrazom; otrokovo povečanje ali zmanjšanje strahu se je vrnilo na prvotno raven s procesom odvajanja strahu (ang. counterconditioning) – negativne [[Emocija|emocije]] so bile nadomeščene z bolj prijetnimi, pozitivnimi. Poleg tega je izogibajoče vedenje naraslo do živali v paru z boječim izrazom; učinki so bili podobni pri materah in tujcih – tip modela ni vplival na spremembe. Razlog je verjetno v tem, da so bili v tem primeru otroci starejši in že navajeni sprejemati informacije o vedenju s stani oseb, ki niso del družine. Vpliv matere na modelno učenje strahu do živali je največji, ko je otok star od 12 do 21 mesecev, nato se ta vpliv manjša. Študija je prav tako dokazala, da lahko naučene občutke strahu obrnemo z uporabo nasprotnega postopka, in sicer, da otrokom, ki so sprva videli kombinacijo živali in boječega izraza, pokažemo žival skupaj z veselim obrazom. To je bilo izvedeno z materami in tujimi osebami in opaziti ni bilo nobenih razlik, kar nasprotuje pričakovanjem, da bo strah, pridobljen preko matere, težje odpraviti s tujim modelom in je zanimivo zato, ker nakazuje, da pravočasen pozitiven vzor s strani kogarkoli, odstrani posredno naučene občutke strahu v tej starostni skupini. To je pomembna informacija za starše in vse tiste, ki delajo s šolskimi otroki, ker implicira, da lahko potencialno preprečijo ali odpravijo pridobljen strah.

Klavstrofobija je pogosto povezana tudi z [[agorafobija|agorafobijo]], ki pa pomeni strah pred biti ujet sam v velikem odprtem prostoru. Namreč predvidevajo, da sta obe fobiji sledova primitivnega strahu: strah pred napadom je bil velik v velikem, nezaščitenem prostoru, ali pa v majhnem, zaprtem prostoru, kjer beg ni bil možen. Zatorej se ti dve fobiji pogosto pojavljata skupaj, kar pomeni, da ima posameznik, ki je diagnosticiran zs klavstrofobijo, pogosto tudi simptome agorafobije. Ljudje zs klavstrofobijo lahko brez večjih posledic, razen stalnega izogibanja tesnobnih situacij, živijo celo življenje. Do težav pa prihaja, ko mora taka oseba opraviti določene medicinske teste zavoljo svojega zdravja, ki zahtevajo mirno ležanje v ozkem tunelu ali pa jim celo fiksirajo glavo [[slikanje z magnetno resonanco| MRI]]. Rešitev je ponudila [http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17594277 raziskava], kjer so virtualno realnost učinkovito uporabili kot distrakcijo med samim medicinskim posegom. V sorodnih [http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/9613029 raziskavah] pa so poročali tudi o učinkoviti uporabi [[navidezna resničnost|virtualne realnosti]] za zdravljenje klavstrofobije in tudi nekaterih drugih motenj( agorafobija, strah pred letenjem, itd.) na dolgi rok. <ref name="Wiederhold">Wiederhold, B. K., & Wiederhold, M. D. (2005). Claustrophobia. In , Virtual reality therapy for anxiety disorders: Advances in evaluation and treatment (pp. 165-171). Washington, DC, US: American Psychological Association. doi:10.1037/10858-015</ref>.