Glasbeni klasicizem: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m ročni rvv
SportiBot (pogovor | prispevki)
pravopis
Vrstica 10:
Glasbo, ki je šele s klasicizmom dosegla razmerje med vsebino in obliko, so skladatelji usmerjali k naravni preprostosti, sproščenosti in optimizmu (približno 80 % [[Wolfgang Amadeus Mozart|Mozart]]ove glasbe je napisane v durovi [[tonaliteta|tonaliteti]]. Trije stebri tega obdobja so skladatelji Mozart, [[Joseph Haydn|Haydn]] in Beethoven, obdobje sàmo pa je bilo poimenovano šele po Beethovnovi smrti. Ker so vsi delovali tudi na Dunaju, jih označujemo kot [[dunajski klasiki|dunajske klasike]].
 
Novi življenjski pogledi porajajoče se meščanske družbe, ki jih je v miselnosti združil [[Rousseau]] z geslom »Nazaj k naravi!« so bili med drugim usmerjeni tudi kh kulturnemu užitkarstvu. Na vokalnem in [[vokal]]no-instrumentalnem področju je izbruhnil odpor proti baročni glasbeni miselnosti, kjer je po vsej Evropi prevladovala [[italijanska baročna opera]] z zgodovinskimi in [[mitologija|mitološkimi]] temami. Meščansko občinstvo je želelo na odru videti sebe in svoje probleme tudi v kritični luči. [[Opera]], tedaj najpopularnejša glasbena zvrst, je našla nove obraze v [[opera buffa|operi buffi]] ([[Italija]]), [[Siengspiel]]u ([[Nemčija]]) in v [[beraška opera|beraški operi]] ([[Anglija]]).
 
Razvile so se tudi nove glasbene oblike: z razvojem [[sonatni stavek|sonatnega stavka]] [[godalni kvartet]] in [[simfonija]]; svobodne [[variacije (glasba)|variacije]] itd.