Analitična filozofija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
pravopis |
||
Vrstica 7:
Utemeljitelji analitične filozofije - [[Gottlob Frege|Frege]], [[Bertrand Russell|Russell]] in [[Ludwig Wittgenstein|Wittgenstein]] - so videli v logiki dragoceno orodje racionalnosti, zato so ga izbrusili do tedaj še nikoli ugledane ostrine. Prepričanje, da je logika ključ za razumevanje [[jezik (sredstvo sporazumevanja)|jezika]], pojmov in misli, je ostalo prisotno v glavnem toku analitične filozofije, čeravno so ga pogosto ublaževali in dopolnjevali z alternativnimi pristopi, na primer v filozofiji poznega Wittgensteina in njegovih naslednikov ali pa v današnjem naturalizmu. Druga posebnost analitične tradicije je zanimanje za jezik. Filozofija se je vselej ukvarjala z analizo misli in pojmov, kakor pričajo [[Platon]]ovi dialogi in Kantova Kritika, analitična filozofija pa je k temu dodala novo razsežnost: zamisel, da je jezik kraljevska, če že ne tudi edina pot do misli. Analitična filozofija se je lotila tradicionalnih filozofskih problemov opremljena z orodji jezikovno-logične analize in je vselej imela pred očmi, kaj ima o določenem problemu povedati znanost. Ravno tu je v domači recepciji analitične tradicije prišlo do nekega nesporazuma. Filozofi Dunajskega krožka so znani po tem, da so - vsaj v programskih izjavah - zavračali ukvarjanje z »metafiziko«. To stališče je tako pri nas kot v nekaterih drugih evropskih deželah postalo stereotip za analitičnega filozofa. To zavračanje »metafizike« je bilo pravzaprav le kratki interludij, kateremu je v povojnem obdobju sledilo intenzivno ukvarjanje z osrednjimi temami ontologije in spoznavne teorije (analitični filozofi so razvili podroben nauk o možnosti in nujnosti, univerzalijah, bistvu, o odnosu med fizičnim in psihičnim in o upravičevanju in dosegu spoznanja).
Središčno območje raziskovanja analitičnih filozofov je bila znanost in znanstveno spoznanje. Skoraj truizem je trditev, da sta [[filozofija znanosti|filozofija]] in teorija znanosti dosegli najvišji razvoj prav v analitični filozofiji. Že prvotni filozofski program logičnega pozitivizma, ki se je naslanjal na delo Fregeja, Russella in zgodnjega Wittgensteina, je zahteval točno logično analizo jezikov znanosti in struktur [[znanstvena teorija|znanstvenih teorij]]. Čeprav je bil ta cilj podrejen “očiščenju” znanosti od [[metafizika|metafizike]], je prizadevanje za njegovo uresničenje privedlo filozofe
Po 2. svetovni vojni je analitična teorija znanosti postala prava [[metaznanost]] s samostojnim raziskovalnim poljem in izdelanimi metodami. Poglavitna območja analitične teorije znanosti so: logična analiza jezikov znanstvenih teorij, možnosti in meje formalnih metod v znanosti, logična struktura znanstvenih teorij in znanstvene razlage, razmerje med teorijskim in empirijskim v znanstvenih teorijah, verifikacija in falsifikacija znanstvenih domnev, razmerja med deduktivnimi in nededuktivnimi dokazi, znanstveno znanje. Ne manjka tudi polemičnih razprav o temeljnih filozofskih zastavitvah (npr. razprave o znanstvenem realizmu oziroma antirealizmu), ki združujejo logične, spoznavnoteorijske, ontološke in etične vidike in so sestavni del analitične filozofije znanosti. Filozofi, kot so [[Willard van Orman Quine]], [[Thomas Kuhn]], [[Hilary Putnam]], [[Bas van Fraassen]], so prav s svojimi znanstvenoteorijskimi oziroma znanstvenofilozofskimi deli dali velik prispevek sodobni filozofiji, pojmi, kot so na primer paradigma, znanstvena revolucija, holizem teorij, znanstveni realizem in antirealizem pa so obogatili tudi splošno kulturo in teorijski diskurz.
| |||