Ahajska kneževina: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
SportiBot (pogovor | prispevki)
ods. Link FA/GA
SportiBot (pogovor | prispevki)
pravopis
Vrstica 76:
Za obdobje od leta 1307 do 1383 so značilni siloviti nasledstveni spori, ki jih je sprožila odločitev odstavljenega latinskega cesarja Balduina II., da Ahajo podari Karlu I. Sicilskemu v zameno za podporo pri ponovnem osvajanju bizantinske krone. Balduin se pri tem ni oziral na pravice villehardouinskih ahajskih knezov. Anžuvinski neapeljski kralji so dali Ahajo v fevd številnim svojim sorodnikom in varovancem, ki so se borili proti kneginji Margareti Villehardouinski in njenim dedičem.
 
Karel II. Neapeljski je Ahajo najprej podelil kneginji Izabeli Villehardouinski, leta 1307 pa jo je odstavil in kneževino podelil svojemu sinu [[Filip I. Tarantski|Filipu I. Tarantskemu]]. Filip I. je leta 1313 fevd prenesel na Matildo (ali Mafaldo) Hainautsko, dedinjo Izabele Villehardouinske, ki je bila poročena zs solunskim naslovnim kraljem Ludvikom Burgundijskim. Od leta 1307 je svoje pravice do Ahaje zahtevala tudi Margareta Villehardouinska, hčerka Viljema II. Villehardouinskega. Zahtevo je leta 1313 brez uspeha ponovila in nato pravice prenesla na svojo hčerko Izabelo Sabransko, ženo Ferdinanda Majorškega. Ferdinand je leta 1315 zasedel Ahajo za ahajskega kneza proglasil svojega sina Jakoba Nesrečnega, ki je vladal pod očetovim regentstvom. Ferdinanda sta ža naslednje leto porazila Ludvik Burgundijski in Margareta in ga nato usmrtila. Leta 1316 je Ludvik Burgundijski umrl. Po njegovi smrti je neapeljski kralj Robert Neapeljski Matildo odstavil in dal kneževino svojemu bratu Ivanu Draškemu, s katerim je bila Matilda nekaj časa poročena preden so jo zaprli.
Od leta 1331 je začela fevdalna gospoda priznavati pravice da Ahaje Jakobu Nesrečnemu, po letu 1333 pa je bilo priznanje popolno. Ivan Draški je potem svoje pravice prenesel na svakinjo Katarino Valoiško, naslovno cesarico Latinskega cesarstva in ženo Filipa I. Tarantskega, katerega pastorek Robert ji je pravice oporekal vse do njene smrti leta 1346. Po njeni smrti je pravice zahteval tudi njen in Filipov sin Filip II. Tarantski.