Ahajska kneževina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ods. Link FA/GA |
pravopis |
||
Vrstica 76:
Za obdobje od leta 1307 do 1383 so značilni siloviti nasledstveni spori, ki jih je sprožila odločitev odstavljenega latinskega cesarja Balduina II., da Ahajo podari Karlu I. Sicilskemu v zameno za podporo pri ponovnem osvajanju bizantinske krone. Balduin se pri tem ni oziral na pravice villehardouinskih ahajskih knezov. Anžuvinski neapeljski kralji so dali Ahajo v fevd številnim svojim sorodnikom in varovancem, ki so se borili proti kneginji Margareti Villehardouinski in njenim dedičem.
Karel II. Neapeljski je Ahajo najprej podelil kneginji Izabeli Villehardouinski, leta 1307 pa jo je odstavil in kneževino podelil svojemu sinu [[Filip I. Tarantski|Filipu I. Tarantskemu]]. Filip I. je leta 1313 fevd prenesel na Matildo (ali Mafaldo) Hainautsko, dedinjo Izabele Villehardouinske, ki je bila poročena
Od leta 1331 je začela fevdalna gospoda priznavati pravice da Ahaje Jakobu Nesrečnemu, po letu 1333 pa je bilo priznanje popolno. Ivan Draški je potem svoje pravice prenesel na svakinjo Katarino Valoiško, naslovno cesarico Latinskega cesarstva in ženo Filipa I. Tarantskega, katerega pastorek Robert ji je pravice oporekal vse do njene smrti leta 1346. Po njeni smrti je pravice zahteval tudi njen in Filipov sin Filip II. Tarantski.
|