Karija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
nadaljevanje |
||
Vrstica 36:
==Lidijska provinca==
[[Slika:Archaeologists studying Carian tomb in Milas Becin.jpg|thumb|200px|
Med širjenjem [[Lidija|Lidije]] pod kraljem [[Krez]]om (vladal 560-546 pr. n. št.) je bila Karija nekaj časa lidijska provinca, potem pa je prišla pod oblast [[Perzijski imperij|Perzijcev]].
Vrstica 48:
Halikarnas je slovel po grobnici [[satrap]]a [[Mavzol]]a (vladal 377-353 pr. n. št.), ki ga je njemu v čast zgradila njegova žena (in sestra) [[Artemizija II. Karijska|Artemizija]]. Mavzolej so razglasili za eno od [[Sedem čudes starega veka|sedmih čudes antičnega sveta]]. Izraz [[mavzolej]] je že v rimskih časi postal sopomenka za vse mogočne grobnice.
==Makedonsko kraljestvo==
Aleksander Veliki je s pomočjo odstavljene karijske satrapinje [[Ada Karijska|Ade]] lete 334 pr. n. št. osvojil Karijo. Adi je vrnil karijski prestol, ona pa ga je v zameno posinovila in po svoji smrti nanj prenesla pravico do karijskega prestola.
==Rimska in bizantinska provinca==
V [[Rimski imperij|Rimskem cesarstvu]] se je ime Karija še vedno uporabljalo za geografsko pokrajino, ki je administrativno spadala v [[Rimska provinca|provinco]] [[Azija (rimska provinca)|Azijo]]. Med upravnimi reformami v 4. stoletju je bila provinca Azija ukinjena in razdeljena na več manjših provinc. Karija je postala samostojna provinca v okviru [[dioceza Azija|Azijske doiceze]].
[[Krščanstvo]] se je v Kariji širilo bolj počasi. Pokrajine [[Sveti Pavel|sveti Pavel]] ni obiskal. Zdi se, da sta bili edini zgodnji krščanski cerkvi v Laodikeji in Kolosah na skrajnem robu province, kjer so se ohranili tudi poganski običaji. Zgleda, da se je krščanstvo v Karijo razširilo šele potem, ko so ga v [[Konstantinopel|Konstantinoplu]] razglasili za uradno državno vero.<ref>Bean, George E. (2002). ''Turkey beyond the Maeander''. London: Frederick A. Praeger. ISBN 0-87471-038-3.</ref>
==Razpustitev in prehod pod turško oblast==
[[Bizantinsko cesarstvo]] je v 7. stoletju razpustilo province in prešlo na sistem civilno-vojaških okrožij – tém. Ozemlje, ki je nekoč pripadalo Kariji, so v zgodnjem 13. stoletju zasedli [[Turki]] iz Menteške dinastije in ustanovili bejluk s sedežem v [[Milas]]u.
Struktura prebivalstva v Menteškem bejluku je znana samo iz posrednih virov. V regijo so se priseljevali Turki iz notranjosti Anatolije, del domačega prebivalstva pa se je poturčil. Prvi popis prebivalstva v [[Osmansko cesarstvo|Osmanskem cesarstvu]] kaže, da je bila struktura prebivalstva netipična za regijo kot celoto, ker je bilo prebivalstvo skoraj izključno turško (99 %). Nemuslimansko manjšino so sestavljali večinoma Grki in majhna [[Judje|judovska]] skupnost v Milasu.<ref>Muhammet Yazıcı (2002). ''XVI. Yüzyılda Batı Anadolu Bölgesinde (Muğla, İzmir, Aydın, Denizli) Türkmen Yerleşimi ve Demografik Dağılım'' (Turkmenska naselja in demografska porazdelitev v zahodni Anatoliji v 16. stoletju), str.124-142. Muğla University.</ref> Prvi administrativni ukrep Osmanskega cesarstva po prevzemu oblasti v regiji je bila selitev tisočletne prestolnice Milas v mnogo manjšo Muğlo, iz katere je bilo laže obvladovati južne dele pokrajine. V pokrajini, ki se je v prvih desetletjih 20. stoletja še vedno imenovala Menteşe in je ustrezala nekdanji Kriji, je bilo po podatkih G. Sotiriadisa (1918) in S. Anagiostopoulousa (1997) približno 10 % oziroma 12.000-18.000 grških prebivalcev. Veliko Grkov se je malo pred tem priselilo z bližnjih Egejskih otokov. Večina Grkov se je izselila leta 1919 še pred izmenjavo prebivalstva med Turčijo in Grčijo.
==Sklici==
{{sklici|
{{Zgodovinske regije v Mali Aziji}}
[[Kategorija:
[[Kategorija:Zgodovinske regije]]
[[Kategorija:Perzijske satrapije]]
| |||