Škocjanske jame: Razlika med redakcijama

odstranjenih 9.428 zlogov ,  pred 4 leti
Zamenjava strani s/z 'jzhkjzuzizuizu'
(a)
(Zamenjava strani s/z 'jzhkjzuzizuizu')
jzhkjzuzizuizu
{{Infobox World Heritage Site
| WHS = Škocjan Caves
| Image = [[Image:SkocjanskeJame 2013jpg.jpg|280px]]
| State Party = {{SLO}}
| Type = Naravni spomenik
| Criteria = vii, viii
| ID = 390
| Region = [[Seznam spomenikov svetovne dediščine v Evropi|Evropa in Severna Amerika]]
| Year = 1986
| Session = 10.
| Link = http://whc.unesco.org/en/list/390
| locmapin = Slovenija
| latitude = 45.7
| longitude = 14
| map_caption = Lokacija Škocjanskih jam na karti Slovenije
}}
'''Škocjanske jame''' so sistem suhih [[jama|jam]], skozi katerega teče reka [[reka Reka|Reka]]. Nahajajo se v bližini [[Divača|Divače]] na [[kras v Sloveniji|slovenskem Krasu]]. Zanje značilna [[geologija|geološka]] tvorba so [[ponvica|ponvice]].
 
[[28. november|28. novembra]] [[1986]] je Komisija za svetovno in naravno dediščino pri [[Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo|UNESCU]] vključila Škocjanske jame v [[Konvencija o zaščiti svetovne kulturne in naravne dediščine|Konvencijo o zaščiti svetovne kulturne in naravne dediščine]] - to je v [[seznam svetovne dediščine]].
 
24 oktobra 2004 je bil Regionalni park Škocjanske jame vpisan na UNESCO-v MAB seznam biosfernih rezervatov.<ref>Kras[http://www.unesco.org/new/en/natural-sciences/environment/ecological-sciences/biosphere-reserves/europe-north-america/slovenia/the-karst/]</ref>
 
Škocjanske jame so tudi kontrolna točka na [[Slovenska planinska pot|Slovenski planinski poti]].
 
== Zgodovina odkrivanja ==
Prvi zapisani dokument je iz leta 1819, uradno poročilo Okrožnemu uradu v [[Sežana|Sežani]], v katerem neznani pisec opisuje Škocjanske jame. 20 let pozneje se je Tržačan ''Jakob Svetina'', vodovodni mojster, s splavom spustil 120 m daleč po Reki v notranjost jam, da bi ugotovil, kako zajeti vodo za tržaški vodovod. V tistem času (leta 1851) so se najgloblje spustili rudarji iz Idrije - 420 m.
 
Glas o lepoti Škocjanskih jam se je v 19. stoletju razširil po vsej Evropi. Jama je pritegnila [[speleolog]]e [[Adolf Schmidl|dr. Adolfa Schmidla]] in brata Miller z Dunaja, iz Češke [[Anton Hanke|Antona Hankeja]] in [[Viljem Putik|Viljema Putika]] in iz Trsta [[Josip Marinič|Josipa Mariniča]], ter pozneje številne [[italijani|Italijane]]. Prve vratolomne steze so speljali možje iz bližnjih vasi, ki so bili hkrati tudi odlični vodniki.
 
Tisti del jam, kjer se začne današnji turistični ogled - to je ''Tiha jama'' - so odkrili domači vodniki leta [[1904]]. Prvih raziskovalcev jama ni zanimala, ker je to slepi rokav brez tekoče vode. Leta [[1938]] so iz doline Globočak prebili krajši predor za udobnejši dostop obiskovalcev. Leta [[1958]] so v jamah uredili električno razsvetljavo.
 
== Opis ==
[[Slika:Skocjanske jame river Reka entrance.JPG|thumb|220px|Ponor reke Reke]]
[[Slika:Burger SJ Ponvice 01.jpg|thumb|220px|Ponvice v jami]]
[[Slika:Hoehlen-von-Skocjan-UNESCO.jpg|thumb|220px|Prizanje UNESCO]]
[[Slika:Škocjan, Divača - naravni most med Veliko in Malo dolino.jpg|thumb|220x|Naravni most in vhod v jame]]
[[Reka Reka]] ponikne v Veliki dolini v Škocjanske jame in teče 34&nbsp;km podzemno do [[Jadransko morje|Jadranskega morja]], kjer priteče na plano kot [[Reka Reka|izvir reke Timave]]. V deževnem času je pogled na veliko [[reka|reko]], ki izginja v podzemlje na dnu Velike doline, 160 m pod površjem, prav veličasten in zastrašujoč. Območje [[Regijski park Škocjanske jame|Regijskega parka Škocjanske jame]] je [[arheologija|arheološko]] izredno bogato in kaže na tukajšnjo neprekinjeno poselitev že od pred deset tisoč let do danes. Dragocene in bogate arheološke najdbe v [[Mušja jama|Mušji jami]], kjer je bilo konec [[bronasta doba|bronaste]] in v [[železna doba|železni dobi]] jamsko svetišče, nakazujejo na vpliv grške [[civilizacija|civilizacije]]. To [[območje]] je bilo pred tri tisoč leti zagotovo eno najpomembnejših romarskih krajev v [[Evropa|Evropi]] in zlasti v [[Sredozemlje|Sredozemlju]], kjer je imelo pomemben [[kult]]en pomen v povezavi s posmrtnim življenjem in komunikacijo z duhovi [[prednik]]ov.
 
Izjemnost Škocjanskega jamskega spleta:
* Podzemni kanjon Reke dolžine 2600 m, od 10 do 60 m širok, do 146 m visok
* Ena največjih podzemnih dvoran v Evropi je Martelova dvorana – 2,2 milijona m3, visoka 146 m, široka 120 m in 300 m dolga
* Ponvice velikih dimenzij
* Naravni mostovi med Veliko in Malo dolino, naravni most v Mali dolini
* Naravna okna v Mahorčičevi jami in na dnu brezna Okroglica
* Slapovi in brzice: trideset do 10 m visokih slapov in brzic
* Udornice: Aktivni sta Velika in Mala dolina; fosilne so Lisična, Sapendol, Sokolak, Globočak, Mali dol, Dol Jablanc, Lesendol, Lazni dol in Bušljevec
[[Slika:SkocjanskeJame 2006jpg.jpg|thumb|220.00000000000003x220.00000000000003px|Šumeča jama]]
 
=== Turistični ogled podzemnih jam ===
V smeri turističnega ogleda se Tiha jama začne v ozkem prehodu, ki je kljub nizkemu stropu bogat s kapniki. Sledi ji Velika dvorana. Strop se boči najmanj 30 m visoko, [[tloris]] dvorane pa je 70 x 120 m. Tu so orjaške kapniške strukture in pri izhodu iz dvorane stojijo orgle, delo narave.
 
Od tam naprej lahko slišimo vse glasnejše bučanje podzemeljske [[Notranjska Reka|Reke]]. Šumeča dvorana je najbolj navdušila člane Komisije za svetovno naravno dediščino pri [[Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo|UNESCU]]. Od rečne gladine do stropa je 104 m, dvorana pa je dolga dobrih 300 m. Visoko pod stropom je vzidana plošča z napisom 2.9.1965 do koder je segala najvišja voda v jami.
Podzemna reka si je v apnenčasto kamnino izdolbla ozek kanjon Hankejev kanal, ki ga 50 m nad gladino prečka Cerkvenikov most. Ta most so zgradili leta [[1937]] po načrtu domačina Franca Cerkvenika. Most pa so temeljito obnovili 2003.
 
V Šmidlovi dvorani zopet vidimo svetlobo. Dvorano omejujejo navpične stene - pobočja Velike doline. Tam lahko vidimo kamnite ponvice. S posebnim dvigalom zapustimo podzemni svet.
 
=== Turistično nedostopne podzemne jame ===
Te jame so sicer dostopne vendar niso primerne za množični obisk. V Veliki dolini se pod severozahodno steno v obliki spodmola odpira Tominčeva jama. Tu so našli v [[ilovica|ilovici]] sledove človeškega bivanja v obdobju od [[mezolitik]]a do [[antika|antike]]. Jama je posebej zaslovela po najdbi jamskih biserov - drobnih kamenčkov, ki jih je voda oblekla v [[siga]]st okras.
 
Hankejev kanal je dolg 800 m in pelje skozi tri podzemeljske prostore v Martelovo dvorano, ki je z dva milijona m3 največja na Krasu do Mrtvega jezera, kjer Reka ponikne in pride kasneje na dan kot [[Timav]].
 
=== Velika in Mala dolina ===
Med Veliko in Malo dolino se pne naravni most. Nekaj deset metrov pod njim pa so zgradili Tomasinijev most. Tukaj lahko spomladi na nadmorski višini komaj 300 m opazimo [[alpski avrikelj]] (''Primula auricula''). Poleg njih pa rastejo sredozemski [[venerini lasci]] (''Adiantum capillus-veneris''). Venerini lasci lahko uspevajo le pod stropom Šmidlove dvorane, ker tam izhaja relativno topel zrak iz jam s stalno temperaturo 12 ºC, v obeh dolinah pa se pogosto zadržuje jezero hladnega zraka.
 
=== Mahorčičeva jama ===
Vhod v Mohorčičevo jamo je zaprt, ker steze niso vzdrževane. Ime nosi po ''županu Jožefu Mahorčiču'', ki si je že v prvi polovici 19. stoletja prizadeval za turistično odprtje jame. Reka je ob vstopu v jamo zgradila velik obokan zatrep.
 
== Regijski park ==
Škocjanske jame so del [[Regijski park Škocjanske jame|Regijskega parka Škocjanske jame]]. Park obsega celoten sistem Škocjanskih jam, kanjon notranjske [[Notranjska Reka|Reke]] od jam do mostu v [[Škoflje|Škofljah]] ter pokrajino neposredno nad jamami z vasmi [[Matavun]], [[Škocjan, Divača|Škocjan]] in [[Betanja]].
 
== Obiskanost ==
 
{| class="wikitable"
|-
| Leto || Število obiskovalcev
|-
| 1986 || 82 000
|-
| 1999 || 44 000
|-
| 2008 || 100 000
|}
 
== Glej tudi ==
*[[Regijski park Škocjanske jame]]
*[[Seznam kraških jam v Sloveniji]]
*[[Ramsarska konvencija]]
* [[Seznam spomenikov svetovne dediščine v Evropi]]
 
== Viri ==
{{sklici}}
* Höfler, Janez, Voje, Ignacij, Puc, Matjaž ''Svetovna dediščina: UNESCO - naravne in kulturne znamenitosti: Škocjanske jame, Plitvička jezera, Split, Dubrovnik, Kotor, Durmitor in Tara, Ras in Sopočani, Studenica, Ohridsko jezero in Ohrid''. Ljubljana: Mladinska knjiga. ((1991)(Martin: Tlačiareň Neografia) ISBN 86-11-06445-3 {{COBISS|ID=117308}}
* Mencinger B. ''Naravni parki Slovenije''. Ljubljana: Mladinska knjiga. (2004) ISBN 86-11-16747-3 {{COBISS|ID=213355264}}
 
== Zunanje povezave ==
 
{{kategorija v Zbirki|Škocjan Caves}}
{{Geopedia|L578_F735_T118_vF_b2_x421980_y58350_s17}}
* [http://www.park-skocjanske-jame.si/ Uradna spletna stran parka]
* http://www.burger.si/Jame/SkocjanskeJame/ParkSkocjanskeJame.html
* [http://whc.unesco.org/en/list/390 Škocjanske jame] na straneh UNESCO World Heritage Centre
* [http://www.kam.si/izleti/skocjanske_jame_sprehod_v_ozadju_svetovnega_slovesa.html Škocjanske jame - največji znani podzemeljski kanjon na svetu]
* [http://www.kam.si/parki/park_skocjanske_jame.html Park Škocjanske jame]
 
 
{{Unesco Slovenija}}
 
[[Kategorija:Jame v Sloveniji]]
[[Kategorija:Kraji svetovne dediščine v Sloveniji]]
[[Kategorija:Naravni spomeniki Slovenije]]
[[Kategorija:Občina Divača]]
Brezimni uporabnik