Tokugava Iejasu: Razlika med redakcijama

'''Tokugava Iejasu''' ([[Japonska pisava|jap.]] {{lang|ja|徳川 家康}}; * [[31. Januar]] [[1543]] na gradu Okazaki; † [[1. Junij]] [[1616]] v Sumpu, danes Šizuoka) je bil ustanovitelj [[šogunat| šogunata Tokugava]] na [[Japonska|Japonskem]] in velja poleg [[Oda Nobunaga|Oda Nobunage]] in [[Tojomi Hidenoši|Tojomija Hidenošija ]] kot tretji list deteljice združiteljev fevdalne [[Japonska|Japonske]].

Iejasu odraščal kot '' Macudaira Takečijo '' ({{lang | ja | 松 平 竹 千代}}), v času, ki ga danes [[zgodovina Japonske] pozna kot "Sengoku - obdobje sprtih držav", glej tudi [[Sengoku Daimjo]]. Osrednje avtoritete, kot sta [[Teno]] ali [[Šogun]] (vojaški vladar), so obstajale samo po imenu, marsikje so se krajevni poglavarji ([[Daimjo]]) so se v neprestanih majhnih vojnah dajali za oblast. Domovina Iejasuja, rodovitni [[Okraj Mikava]] (zdaj del prefekture Aiči v osrednji Japonski) je sicer več rodov že pripadal njegovi družini, klanu [[Matsudaira]], vendar sta nanj vse bolj pritiskala [[ Oda (družina) | klan Oda]] na zahodu in klan [[Imagava]] na vzhodu. Oba tekmeca sta stremela po tem, da klan Matsudaira ali vojaško strmoglavita ali pa si ga kot vazala pridobita.

Mladost Iejasuja je zrcalo razmer v tistem grobem času. 1548 je star pet let eno leto preživel kot vojni talec v rokah družine Oda, ki ga je 1549 predala klanu Imagava v zameno za druge talce. Njegov dom je prihajal vsem bolj pod vpliv hiše Imagava, ki ga je skušala pritegniti kot vazala. Vidno znamenje je bil pridevek ''moto'', ki ga je nosil tudi Jošimoto, vodja hiše Imagava. Ime mu je tako bilo '' 'Macudaira Motojasu' '' ({{lang | ja | 松 平 元 康}}).

Star 13 let se je Motojasu leta 1556 vrnil domov in po zgodnji smrti svojega očeta Matsudaire Hirotade ({{lang | ja | 松 平 広 忠}}) prevzel oblast nad hišo.. V imenu klana Imagava je izbojeval prvi uspešen boj s hišo [[Oda Nobunaga]]. 1560 je sodeloval pri poizkusu hiše Imagava, zavzeti [[Kioto]]. Ta drzni poskus ni uspel, vodjo klana Imagava, [[Imagava Jošimoto|Jošimotoja Imagavo]], je stal življenje. Motojasu je izkoristil nastalo brezvladja, osvobodil se je vpliva Imagava, na skrivaj preskočil na nasprotno stran in začel podpirati oboroženo širjenje klana Ode Nobunage,

[[File:NikkoTokugawaCrest4878.jpg|thumb|left|[[Mon (Japan)|Mon]] (Grb družine) [[Tokugava]] v [[Nikkō]]]]

1566 si je dal svoj povečani prestiž potrditi na cesarskem dvoru v Kjotu. Kot znak za njegovo (zgodovinsko nepreverljivo) potomstvo iz prestižne hiše [[Minamoto]] je uspel spremeniti svoje ime. Odtlej se je imenoval '''Tokugava Iejasu''' - kar je lahko znak za to, da je hotel pomesti s preteklostjo in starimi zvezami svojega klana.

Ko mu je leta 1570 uspelo osvojiti posesti Imagave, se je soočil še z enim krajevnim vladarjem, [[Takeda Šingen|Takeo Šingenom]], ki je tiste čase prav tako uspešno razširil svoje posesti. Njun prvi oboroženi spopad (1572) je bil eden njegovih redkih resnih porazov Iejasuja, ki si je iz bitke rešil samo golo kožo. Ko pa je Šingen 1573 nenadno umrl (1573), je lahko Iejasu s pomočjo Nobunage uspešno nadvladal klan Takeda. Očitno pa je zavezništvo Oda-Tokugava ni bilo čisto brez senčnih strani. Leta 1579 so se pojavili sumi, da Cukijama, [[Glavna žena (poligamija) | glavna žena]] Iesuja, in njegov najstarejši sin in dedič Nobujasu (1559-1579) kujeta zaroto s klanom Takeda. Pod prisilo Nobunaga je Iejasuja prisilil, da je dal svojo ženo usmrtiti, sina pa prisilil, da je naredil samomor.

[[File:Tokugawa Ieyasu in Hamamatsu 1.JPG|thumb|Tokugava Iejasu - kip pred gradom v Hamamatsu]]

1582 je [[Akeči Micuhide]], eden od vazalov, umoril Odo Nobunago. Eden od drugih poveljnikov Nobunage, [[Tojotomi Hidejoši]] je "maščeval" njegovo smrt in si s temn prisvojil njegovo ozemeljsko in vojaško dediščino. Medtem je Iejasu krepil svoj vpliv na ozemljih Imagave in Takede. 1584 sta se Hidejoši in Iejasu spopadla, v katerem je prevladal slednji. Iejasuju je zmaga pomagala, da se izmaknil neposrednemu vplivu klana Hidejoši in si sčasoma pridobil položaj enakovrednega zaveznika. 1590 sta vojski Tokugave in Tojomija skupaj odkorakali na vzhod in po šestih mesecih obleganja zavzeli trdnjavo [[Odavara]] vplivnega klana [[Hojo]].. S tem sta si zagotovila odločilen vpliv na ravnino [[Kanto]], tradicionalno osrčje vzhodnih provinc Japonske. Hidejoši je zavezniku ponudil, da v celoti prevzame Kanto klana Hojo v Kanto, v zameno pa naj bi mu Iejasu prepustil svoje dotedanje posesti. Ozemeljsko bi Iejasuja ta posel pomenil dobiček, na tihem pa je Hidejoši svojega tekmeca želel držati kolikor mogoče daleč od Kiota, političnega in kulturnega središča države. Ieyasu je to spletko gotovo spregledal, vendar se je z dogovorom strinjal, da bi se vojaškemu sporu s Hidejošijem izognil.

Za svojo prestolnico si je Iejasu izbral [[Edo]], nepomembno ribiško vasico. Kraj se je sčasoma razvil v uspešno glavno mesto; konec leta 1868 je v [[Tokio]], to je ''vzhodno prestolnico'', [[Tenno]] prestavil svoj sedež.

Ko je Hidejoši leta 1598 umrl, je Iejasu skupaj s štirimi drugimi podaniki štel med krog petih starešin, ki jim je Hidejoši zaupal skrb za svojega mladoletnega naslednika. Iejasu pa odgovornosti za Tojomija ni vzel resno, temveč je - najprej na skrivno, nato pa vse bolj odprto - ravnal v svojo osebno korist, tako kot je ravnal Hidejoši, ko je šlo za dediče Nobunage. 1600 so se tako Hidejošijevi privrženci razdelili v zahodni tabor, ki ga je vodil [[Išida Micunari]], in v vzhodni tabor, ki ga je vodil Iejasu. Iejasu je odločilno bitko pri Sekigahari, dotlej največjem spopadu na Japonskem, odločil zase. Postal je tako nesporen vojaški vladar Japonske. Letnica zaznamuje po splošnem mnenju začetek [[Edo obdobje|obdobja Edo]], ki ga je politično obvladoval klan Tokugava v Edo.

1603 mu je Tenno podelil naziv [[Šogun]]a, s čimer je Iejasu zapečatil svoj vodilni položaj. Namesto leta 1600 zato nekateri jemljejo leto 1603 kot začetek obdobja Edo. Drugače kot Oda Nobunaga in Tojotomi Hidejoši je bil Iejasu dovolj daljnoviden, da je položaj za svoje potomce zagotovil. 1605 je zato predal naziv Šoguna svojemu sinu [[Tokugava Hidetada|Hidetadi]], vendar je iz ozadja dalje trdno držal politične niti države v svojih rokah. Odtlje je s svojo politiko meril na krepitev obstoječih razmerij moči in odstranjevanje možnih virov spora. Med njih je spadal krščanski misijon, ki tako kot evropski trgovci, ni imel kakšnega posebnega vpliva, pa tudi potomci Hidejošija, ki so živeli v [[Osaka| trdnjavi Osaka]].

Obeh problemov se je Iejasu v visoki starosti nad 70 let lotil strogo in brez usmiljenja.

Še leta 1613 je poslal na pot diplomatsko misijo, ki jo je vodil [[Hasekura Tsunenaga]] , ki je obiskala Mehiko in papeža v Rimu. Istega leta pa je popolnoma prepovedal krščansko misijonarjenje ( ''Bateren tsuihōrei''), in izselil, kasneje tudi usmrtil, vse krščanske Daimje. 1614 je Iejasu našel šibek izgovor za ukrepe proti dedičem Hidejošija. 1615 so čete šogunata prešle v odločilni napad na grad Osaka. Po njegovem padcu sta se Hidejori in njegova mati odločila za samomor. Njegov sin Kunimacu je bil usmrčen, čeprav je bil potomec Iejasujeve vnukinje in tako po krvi član klana Tokugava.

Leto kasneje, 1. junija leta 1616, je Iejasu mrl naravne smrti Ieyasu,v gradu Sumpu, to je v trdnjavi klana Imagava, kjer je kot talec preživel svoje otroštvo. Kot vse ostalo je kot se zdi dobro pripravil tudi svojo smrt. Kot sta mu svetovala njegova verska svetovalca [[Tenkai]] in [[južno]] , si je dal prikrojiti obred, po katerem kot božanstvo [[Tošo Daigongen]] ({{lang | ja | 東 照 大 権 現}}) dalje bedi nad usodo svoje družine in države. Njegov vnuk [[Tokugava Jemicu | Jemicu]], tretji Tokugava šogunu, je razkošno razširil kult Iejasuja in njegov mavzolej. Zgrajeno je mogoče še danes občudovati v [[Nikko Tosho-gu | Tosho-gu svetišču]] v mestu [[Nikko]], kjer sta (vsak v svojem svetišču) pokopana Iejasu in njegov vnuk.. Na Japonskem so mu posvečena številna svetišča (t.i. [[Tosho-gu]]). Poleg teh svetišč Tosho-gu je Iejasu kot [[Kami]] predmet čaščenja tudi v drugih [[Šinto|Šinto svetiščih]], kot so Iga Hachiman-gu v [[Okazaki]] Tatsuki svetiščev Okazakiju in drugih manjših svetiščih, kot so svetišče ([[Čičibu]], Prefektura Saitama), Tri gore Deva v Hie Taiša]], svetišče Mitake, prefektura Jamanaši, in tempelj Micumine v prefekturi Saitama.

* Srečamo jo v romanu '' [[Šogun (roman) | Šogun]] '': njen avtor [[James Clavell]] je za opis glavne osebe, Šoguna Toranaga, imel vzor je Iejasuju. Anglež [[William Adams (World Traveller) | William Adams]] (japonsko ime '' Miura Andžin ''), ki ga je Iejasu dvognil med samuraje, je v romanu ovekovečen kot John Blackthorne.

* Priljubljena je tudi šala o treh ustanoviteljih države, ko se dobijo na pripravo pecivo iz riža ''[[moči]]'': Nobunaga zbrca riš v kašo, Hidejoši ga obrne, Iejasu pa poje.