Niccolò Machiavelli: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 44:
Machiavelli v Vladarju obravnava politična dogajanja in snovanja takratne dobe. Že v začetku pove, da v tem delu o republiki ne bo modroval, ker se je s tem v preteklosti že ukvarjal. Razpravljal bo o monarhiji. Predmet njegove analize je bila dejanska politična problematika: oblika političnih vladavin in način vladanja. Machiavellijeva metoda je dosledno pozitivistična, prosta je vseh abstraktnih in sholastičnih špekulacij, kakor tudi vsega nepotrebnega historicizma. Kolikor se sklicuje na antiko in antične primere, mu to služi zgolj kot ilustracija in potrdilo takratnega političnega stanja. Machiavelli postavlja kot primerno tisto politično obliko vladavine, ki so jo Firence poznale, ter meni, da je prav, če je vladar pravičen in če ga vodijo moralna načela. V primeru, da je obstoj države, ki ji vlada ogrožen, vladarja ne vežejo nikakršna moralna načela in nikakršne norme, ki bi nasprotovale državnim interesom. Ti interesi vladarju lahko narekujejo tudi uporabo takih sredstev, ki sicer po vladajoči ideologiji lahko veljajo za nemoralna in brutalna. Ko je Italiji grozilo, da postane plen Francozev ali Špancev, je strastni republikanec videl edino upanje v odločnem delovanju takšnega posameznika, ki bi brezobzirno obvladal dane možnosti. Gre za državni interes, ki pogojuje tudi izbiro sredstev. To je bilo v očitnem nasprotju z Machiavellijevo lastno politično dejavnostjo, kakor tudi s prepričanji, ki jih je izrazil v ''Razprave''. Iz njegovih izvajanj tudi izhaja, da ne priznava katolicizma in krščanstva kot posebne duhovne sile, ki bi kakorkoli lahko odločilno vplivala na obliko vladavine in način vladanja. Papeštvo kot vrhovna oblast katoliške cerkve ga zanima samo kot posvetna oblast, za katero veljajo isti zakoni in politike kot za vse druge oblike vladavine. Po Machiavellijevem mnenju je v interesu utrjevanja državne oblasti, da si vladar organizira lastno vojsko, sestavljeno iz državljanov, ne pa da se pri varovanju svoje oblasti poslužuje najemniške vojske. Vladavina, ki ne sloni na lastni armadi je majava, ker se ne opira na lastno, temveč na nezanesljivo tujo moč. Delo konča s spodbudo, naj ljudje poprimejo za vajeti Italije in jo rešijo iz rok barbarov.
=== ''
Razprave o prvih desetih knjigah [[Tit Livij|Tita Livija]] (''Discorsi'', 1523) skušajo izvesti načela dinamičnega nauka o državi iz soočenja slabo urejenih Firenc z dobro urejenim Rimom. To delo ni imelo namena zasnovati teoretski sistem, ampak prebuditi sile, ki bi lahko koristile njegovemu rodnemu mestu. V posameznih točkah opisuje, kako naj bi bila republika obvladovana in strukturirana. Razprava o prvi dekadi Tita Livija je bolj obsežno od dela O vladarju, med obema pa se pojavljajo tako podobnosti kot razlike.
== Literarni prispevek ==
|