Tokugava Iejasu: Razlika med redakcijama

Ko je Hidejoši leta 1598 umrl, je Iejasu skupaj s štirimi drugimi podaniki štel med krog petih starešin, ki jim je Hidejoši zaupal skrb za svojega mladoletnega naslednika. Iejasu pa odgovornosti za Tojomija ni vzel resno, temveč je - najprej naskrivoma, nato pa vse bolj odprto - ravnal v svojo osebno korist, tako kot je ravnal Hidejoši, ko je šlo za dediče Nobunage. 1600 so se tako Hidejošijevi privrženci razdelili v zahodni tabor, ki ga je vodil [[Išida Micunari]], in v vzhodni tabor, ki ga je vodil Iejasu.. Iejasu je odločilno bitko pri Sekigahari, dotlej največjem spopadu na Japonskem, odločil za sebe. Postal je tako nesporen vojaški vladar Japonske. Letnica zaznamuje po splošnem mnenju začetek [[Edo obdobje|obdobja Edo]], ki ga je politično obvladoval klan Tokugava v Edo.

 

 

1603 mu je Tenno podelil naziv [[Šogun]]a, s čimer je Iejasu zapečatil svoj vodilni položaj. Namesto leta 1600 zato nekateri jemljejo leto 1603 kot začetek obdobja Edo. Drugače kot Oda Nobunaga in Tojotomi Hidejoši je bil Iejasu dovolj daljnoviden, da se zagotovil položaj za svoje potomce. 1605 je zato predal naziv Šoguna svojemu sinu [[Tokugava Hidetada|Hidetadi]], vendar je iz ozadja dalje trdno držal politične niti države v svojih rokah. Odtelj je s svojo politiko meril na krepitev obstoječih razmerij moči in odstranjevanje možnih virov spora. Med njih je spadal krščanski misijon, ki tako kot evropski trgovci, ni imel kakšnega posebnega vpliva, pa tudi potomci Hidejošija, ki so živeli v [[Osaka| trdnjavi Osaka]].