Marko Pohlin: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
SportiBot (pogovor | prispevki)
slika z Wikipodatki
Brez povzetka urejanja
Vrstica 2:
'''Marko Pohlin''', [[slovenci|slovenski]] [[Rimskokatoliška cerkev|rimskokatoliški]] [[duhovnik]] in [[jezikoslovec]], * [[13. april]] [[1735]], [[Ljubljana]], † [[4. februar]] [[1801]], [[Dunaj]].
 
Pohlin==Življ je urejal [[almanah]] [[Pisanice]], napisal je tudi slovnico leta 1768, kjer je pozival rojake, naj se ne sramujejo svojega jezika. Ustvarjal pa je v obdobju [[razsvetljenstvo|razsvetljenstva]], v drugi polovici 18. stoletja, v času vladavine [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožefa II.]].==
==Življenje==
Bosonogi [[Avguštinci|avguštinski]] [[menih]], pateremin Marko Pohlinožegović, je leta 1768pater izMa ljubezniezni do domovine izdal ''[[Kranjska gramatika|Kraynsko grammatiko]]'', ki je bila napisana v [[nemščina|nemškem jeziku]]. V tem delu odklanja nemščino, zavedajoč se nevarnosti germanizacije, poudarja vrednost [[slovenščina|slovenščine]], in zahteva, da bi jo morali učiti v šolah, enakovredno kot druge jezike in jo uvajati na vsa kulturna področja, kateremu je dodal več misli o teoriji pesništvu.
Pohlin je urejal [[almanah]] [[Pisanice]], napisal je tudi slovnico leta 1768, kjer je pozival rojake, naj se ne sramujejo svojega jezika. Ustvarjal pa je v obdobju [[razsvetljenstvo|razsvetljenstva]], v drugi polovici 18. stoletja, v času vladavine [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožefa II.]].
 
Bosonogi [[Avguštinci|avguštinski]] [[menih]], pater Marko Pohlin, je leta 1768 iz ljubezni do domovine izdal ''[[Kranjska gramatika|Kraynsko grammatiko]]'', ki je bila napisana v [[nemščina|nemškem jeziku]]. V tem delu odklanja nemščino, zavedajoč se nevarnosti germanizacije, poudarja vrednost [[slovenščina|slovenščine]], in zahteva, da bi jo morali učiti v šolah, enakovredno kot druge jezike in jo uvajati na vsa kulturna področja, kateremu je dodal več misli o teoriji pesništvu.
 
Pohlin je bil prepričan, da se krajnski jezik govori le na Kranjskem, saj naj bi se Slovenci, ki so živeli na Štajerskem in Koroškem razlikovali od Kranjcev. Njegovo prepričanje je domnevno temeljilo na dejstvu, da slovenska jezikovna skupnost (kot tudi obseg slovenskega naroda) nista bila opredeljena, saj so bile slovenske dežele razdeljene in med seboj nepovezane. Z nastankom knjižnih središč in objavljanjem knjig z uporabo pokrajinskih narečij pa se je pojavila tudi nevarnost za uničenje skupnega knjižnega jezika kot skupne vezi vseh Slovencev.