|
==Zgodovina==
[[File:Postcard of Ljubljana, Ježica.jpg|thumb|Postcard of Ljubljana, Ježica|300px]]Ljubljansko Posavje so poimenovali Ljubljančani, ki so radi hodili ob nedeljah in praznikih tja na sprehode. Zaradi pomembnega prehoda čez [[Sava|Savo]], ki se ga je dalo tako dobro braniti, je bilo Posavje že zelo zgodaj poseljeno. Preteklost Posavja je kulturno in politično tesno povezana z nastankom Ljubljane, ki je prvič omenjena v virih 12. in 13. stoletja. Naselja na ljubljanskem polju ali ljubljanskem Posavju so omenjena že v 13. in 14. stol. [[Savlje]] (Sevlach 1282), Kleče 1359 (Gletschbach ali morda Gletschach, v Klečah!), [[Ježica]] (Jessitz 1363) in konkretneje tudi Jesicha bei sand Jurigen (pri sv. Juriju v Stožicah), [[Stožice]] 1451, [[Črnuče]] (1322 Ztermitss) in 1403 ko se omenja srednjeveški brod čez Savo, [[Tomačevo]] (1430 Tomatsch), Jarše (1430). Zanimivo da se najprej omenja vasi na saveljski ježi v severozahodni polovici današnjega ljubljanskega polja. V srednjem veku so imeli Ljubljanski meščani posestva tudi na Posavju, letni sejmi pa so skrbeli za redne trgovske stike s podeželjem. [[Trnovo, Ljubljana|Trnovčani]] (kmetje) so imeli njive tudi v Posavju, Posavci pa so imeli svoje zemljiške parcele v Mestnem logu, kjer so bili hrastovi gozdovi, ki jih v Posavju ni bilo.
Leta 1515 so na slovenskem potekali kmečki upori. Takrat se je aprila na Ježici, kjer je danes kopališče, zbralo pet ali šest tisoč kmetov. O tem priča plošča, ki je vzidana v nekdanje Šternovo kopališče. Na pogajanja s kmeti so prišli tudi cesarski komisarji, ki jih je vodil štajerski deželni glavar Sigmun Dietrichstein. Ti so poskušali odvrniti kmete od uporov, saj je prihajalo že do nasilnih dejanj. To jim ni uspelo in prišlo je do velikih kmečkih uporov.
V dobi protestantizma se je v Posavju ohranila katoliška vera. Posavje je bilo vključeno v šempetrsko faro (fara sv. Petra), ki je imela široko območje, ves svet v porečju [[Ljubljanica|Ljubljanice]] od [[Vrhnika|Vrhnike]] do [[Zalog, Ljubljana|Zaloga]]. Posavje je bilo močno vezano na mesto (gospodarsko), v Mali vasi je bila pristava Khislov, gospodarjev gradu Fužine (danes gostilna pri Ruskem carju) – Khisli so bili veliki pospeševalci protestantizma, zlasti vsega protestantskega tiska. Velik napredek v kulturnem razvoju Posavja je ustanovitev fare na Ježici, ob njej pa tudi nove šole. Leta 1787 je Ljubljanski gubernij dal dovoljenje za ustanovitev male fare ali lokalije na Ježici, tedaj so vasi Ježica, Savlje, Mala vas, Kleče, Stožice imele skupno 123 hiš in 776 prebivalcev.
===2. svetovna vojna===
[[File:Postaja Ježica z nekdanjo italijansko mejno kasarno na levi.jpg|thumb|Postaja Ježica z nekdanjo italijansko mejno kasarno na levi|400px]]Ježico je 11. Aprilaaprila, leta 1941 zasedla [[Italijanska kopenska vojska|italijanska vojska]]. Domačini so v petek zvečer ob pričakovanju zasedbe [[Wehrmacht|nemške vojske]], presenečeno opazovali italijanske vojake, ki so z motorji pridrveli na Ježico in se ustavili pred črnuškim mostom. Nosili so čelade, pokrite s šopom črnobarvnega petelinjega perja. Za njimi je prišlo drugo italijansko vojaštvo in zasedlo Ježico do Save. S črnuške strani pa so se na mostu pojavili Nemci. Tako je nastala na črnuškem mostu italijansko nemška meja. Meja takrat še ni bila načrtno določena. Šele konec septembra so mejo premaknili s črnuškega mostu med Plevnovo in Janezovo hišo na Ježici, ki je potekala naprej po spodnjem polju, imenovanem Prod. Na omenjenem polju so Nemci zgradili »[[Obvozna cesta, Ljubljana|nemško cesto]]« in novo železniško zvezo z gorenjsko železnico mimo Črnuč do Laz. Mejo pod Savljami in Klečami so Nemci opremili z žičnimi ovirami, minskimi polji in visokimi stražarskimi stolpi, ki so ponoči osvetljevali mejno področje. Glavni mejni prehod je bil na Ježici, na prostoru kjer je sedaj avtobusno obračališče. Tu sta ostala še oba obmejna objekta. Med leti 1941 – 1943 je bila italijanska vojska na Ježici kar številčna. Štela je 300 mož. Sestavljali so jo [[Fašizem|fašisti]], [[Alpini|alpinci]] in druge pešadijske enote. Svoja bivališča so imeli v objektih Šternovega kopališča, na kegljišču in v gostilni pri Florjančku, v Prosvetnem domu na Ježici, krajši čas v Sokolskem domu v Stožicah, v Savljah v gospodarskem poslopju pri Goršču, mejni organi pa v tovarni pri Vidmarju in deloma v Klečah pri Mrharju.
[[Ulica 7. septembra, Ljubljana|7. Septembraseptembra]] 1941 zvečer so v Mali vasi v bližini nekdanje trgovine pri Špornu, štirje mladi SkvojevciSKVOjevci: Adrijan Kumar, Jože Kališnik, Lojze Gogala in Miro Kos izvedli prvo oboroženo akcijo na Ježici. Ko so srečali nočno patruljo mejnih finančnih miličnikov italijanske vojske, so nanjo začeli streljati. Dva mejna miličnika sta bila težko ranjena. Ta dan je Ježica leta 1955 sprejela za svoj krajevni praznik. Med vojno sta na Ježici 96 stanovala tudi [[Pepca Kardelj|Pepca]] in [[Edvard Kardelj]] v letu 1937-1938. Spomladi leta 1942 pa je pod imenom Andrej Nikolić krajši čas tu bival tudi [[Ivan Maček|Ivan Maček- Matija.]]
[[File:Nemška cesta.jpg|thumb|Nemška cesta]]V drugi polovici leta 1943, po kapitulaciji Italije je italijanska vojska zapustila ježensko občino in ljubljansko Posavje. Prišli so [[Nemci]] in zavzeli italijansko fašistično oblast v Ljubljani. Po zasedbi Nemčije je bilo ustanovljeno domobranstvo. Sprejeta je bila odločitev da bo na Ježici nastanjen 1. Vod.vod 14. Četečete, ki je imela sedež v [[Polje, Ljubljana|Polju]] in je spadala v 1. Bataljonbataljon. Na Ježici so se [[Slovensko domobranstvo|domobranci]] nastanili 19. Septembraseptembra 1943 v Erjavčevi hiši 46, kjer je bila prej italijanska karabinjerska postaja.
Jeseni 1944 in na pomlad 1945 so jate letalskih zavezniških sil preletavale tudi Ljubljano in njeno okolico. Številne nemške čete so zasedle ljubljansko Posavje. Posamezni deli vojaštva so zasedli stanovanja najprej naših družin, da bi jih kontrolirali. Dne 21. Februarjafebruarja 1945 je zavezniško letalstvo povsem slučajno bombardiralo Kleče in napravilo precejšnjo škodo Kocjanu Zatlerju v Klečah št. 4. V Vidmarjevi tovarni v Savljah so delavci in delavke pripravljali vrsto zastav, zastavic in transparentov v pozdrav Titovi osvobodilni vojski.
Po koncu vojne so se 9. in 10. Majamaja 1945 številni posavski borci vračali domov. [[Ježica]] in sosednje vasi so bile že okrašene z zastavami, napisi, spomladanskim cvetjem. Že naslednji teden in pozneje so se začela javna zborovanja v mestu in po vaseh. Velik partizanski miting je bil v nedeljo proti koncu maja na dvorišču in vrtu nekdanje gostilne Pri ruskem carju. Nastopili so tudi domači kulturniki z majhnimi ansambli, kjer je sodeloval tudi Vinko Snoj, ki se je že od leta 1944, čeprav vojni invalid, pripravljal in zbiral ljudi za nastop, ko bo zasijala svoboda. Na tem mitingu so nastopali tudi domači govorniki, aktivisti, politkomisarji in komandirji. Sodelovala je tudi šolska mladina. To je bilo veselje, ki je trajalo od popoldneva v pozen večer.
===Obdobje komunizma in socializma===
Od osvoboditve Ljubljane 9. Majamaja 1945, so odbori OF dokončno prevzeli v mestu in na Ježici vso oblast. Že 16. Majamaja so bile volitve v četrtne odbore [[Osvobodilna fronta|OF]] in volitve delegatov za mestni odbor OF. Ljubljana je bila takrat razdeljena na sedem rajonov in 35 četrti. Pred volitvami v Narodnoosvobodilne odbore julija 1945 pa so Ljubljano razdelili na 10 četrti (Center, [[Bežigrad]], Ježica, Moste, Poljane, Rakovnik, Šiška, Šentvid, Tabor in Vič)., s katerimi so zamenjali tedanje rajone in četrti. Na Ježici je postal prvi predsednik četrtnega NOO Jože Rozman, mali kmet in nekdanji strojnik kmetijske zadruge, tajnik pa Lojze Jernejc, predvojni komunist, aktivist OF in interniranec. Na Ježici je bila organizirana tudi postaja narodne milice. Od aprila do novembra 1947 je bil reorganiziran in razdeljenmestnirazdeljen mestni ljudski odbor, ki ga je vodil Boris Cunder, aktivist iz domačiji Pri ruskem carju. Za tajnika je bil postavljen Stane Dovč iz [[Tomačevo|Tomačevega]], aktivist OF.
[[Dunajska cesta, Ljubljana|Dunajsko cesto]], kasneje Tyrševo, je z obeh strani obdajal lep lipov in kostanjev drevored, ki sta s košato senco pokrivala oba pločnika, služila sta eden kolesarjem in mlekaricam, drugi pa pešcem. Najlepše je bilo takrat ko so cvetele lipe in kostanji. Cesta je bila ob robu obložena s tipičnimi obcestnimi poševnimi velikimi kamni, med njimi pa je bil jarek za odtok vode, v katerem so cestarji lepo nameščali kupe gramoza za posipanje ceste. Cestarji so s ceste grabili blato v kupčke in zasipali jame na cesti z gramozom.
Leta 1946 so začeli obnavljati nekdanjo dunajskoDunajsko cesto, takrat so posekali oba drevoreda, odkopali vse obcestne kamne, odstranili telefonske drogove, položili telefonske kable, kanalizacijo, robnike ob pločnikih in tlakovali cestišče. Pločniki so ostali le popeskani. Pri gradbenih delih so delali tudi nemški ujetniki. Cesta je bila obnovljena do ruskegaRuskega carja, proti ljubljaniLjubljani pa do nekdanje artelerijske vojašnice. Preimenovali pa so jo v Titovo cesto, ki je bila izročena prometu 11. Decembradecembra 1946, ko jo je svečano odprl Tone Brejc, minister za delo [[Socialistična republika Slovenija|LRS]]. Po tej cesti je začel redno voziti [[Mestni avtobusni liniji št. 14 in 14B (Ljubljana)|mestni avtobus]], kasneje leta 1958, pa [[trolejbus]], ki so ga ukinili leta 1968. Nekako v tem času so uredili tudi pločnike ki so jih asfaltirali.
[[File:Ježica z BS7.jpg|thumb|Ježica z BS7|400px]]Takoj po osvoboditvi leta 1945 so svojci padlih partizanov in drugih žrtev [[Narodnoosvobodilni boj|NOB]] z Ježice ustanovili odbor za prevoz padlih borcev. Odbor, ki mu je predsedoval Otmar Kolenc iz [[Stožice|Stožic]], se je lotil tudi gradnje skupne grobnice za prekopane borce. Odbor je že 4. Novembranovembra organiziral pogreb 12 padlih borcev, katerih posmrtne ostanke so pokopali na [[Dolenjska|Dolenjskem]] in [[Gorenjska|Gorenjskem]] ter jih pripeljali v Stožice. Idejno zasnovo za celotno partizansko pokopališče s partizansko grobnico kot spomenikom NOB je napravil ing. arhitekt Ivo Spinčič iz [[Bežigrad|Bežigrada]]. Gradbena dela za grobnico je prevzel zidarski mojster Ivan Erjavec z Ježice. Oktobra 1946 je odbor organiziral svečan prenos krst iz začasnih grobnic in jih položil v novozgrajeno grobnico. Tedaj so v novo grobnico poleg 12 položili k počitku še osem prekopanih borcev, domačinov in štiri neznane borce 29. Hercegovske divizije, ki so po osvoboditvi umrli v Savljah, kjer je bila začasna vojaška bolnišnica v tovarni Tonosa. Temeljni kamen za spomenik – obelisk so položili leta 1948, vse pa je bilo zgrajeno leta 1950. Tedaj je odbor za prevoz padlih borcev celotni objekt predal odboru krajevnega združenja borcev NOB [[Danila Kumar|Danile Kumar]], ta pa je imenoval pododbor, ki je prevzel celotno skrb za vzdrževanje grobnice.
V 70-letih prejšnjega stoletja so v bližini vasi zgradili veliko, takrat največjo blokovsko sosesko imenovano [[BS 7|Bežigrajska soseska 7]] (BS 7), pogovorno soseska Ruski car.
==Ureditev==
|
