Gioachino Rossini: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
m (vrnitev sprememb uporabnika 92.37.104.48 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Yerpo)
Z osemnajstimi leti je v [[Benetke|Benetkah]] izvedel svojo prvo opero buffo - ''La Cambiale di matrimonio'', ki je občinstvu takoj ugajala. V naslednjih petih letih je napisal šestnajst oper. Pri dvajsetih je z [[opera|opero]] ''Pietra del paragone'' osvojil [[Milano|milansko]] [[La Scala|Scalo]], pri enaindvajsetih letih pa je z opero ''Tancredi'' v [[Teatro La Fenice|Teatru Fenice]] izzval prvi rossinijevski ''[[delirij]]''. Njegovo slavno operno delo “[[Seviljski brivec]]” je prišlo na odrske deske gledališča Argentino v [[Rim]]u. Znana anekdota, da je operno [[partitura|partituro]] napisal v kratkem času trinajstih dni, je povsem verjetna, saj je znano, da je pogosto napisal tri do štiri opere letno. Do konca leta 1822 je deloval kot hišni skladatelj impresarija in lastnika igralnice [[Domenico Barbaia|Barbaie]] v [[Neapelj|Neaplju]], smel pa je delati tudi za druge impresarije. Tam je spoznal pevko [[Isabella Colbran|Isabelo Colbran]], za katero je napisal nekaj opernih vlog. Z njo se je leta 1822 tudi poročil in odpotoval na gostovanje v London.
 
Deloval je še v Parizu, kjer je vodil ''Théatre Italien'' in od [[Bourboni|bourbonskega]] [[kralj]]a Charlesa X. prejel [[sinekura|sinekuro]] inšpektorja petja. V letih, ko je živel v Parizu, je napisal serijo oper, imenovanih ''dramma serio'', v katerih je iskal dramske resnice. S temi deli se je končal svet ''[[Belcanto|belcanta]]''. Vrhunec njegovega ustvarjanja je bila [[velika opera]] v [[francoščina|francoskem]] jeziku “[[Vilijem Tell]]”, uprizorjena 1829. To je njegova zadnja opera. Star sedemintrideset let se je tedaj odločil, da se povsem odpove pisanju oper. Po uspehu Viljema Tella je odpotoval v Bologno, kjer je režiral svoje opere v ''Teatro comunale''. Zaradi gmotnih interesov v času francoske revolucije se je vrnil v Pariz. Ludvik-Filip mu je ukinil rento in Rossini se je tožil celih pet let. Med tem ga je podpiral seviljski bankir Alexandre Aguado, ki ga je leta 1832 povabil v Madrid. Tam so ga sprejeli na dvoru, bogat prelat don Manuel Varela pa je naročil ''Stabat mater''. Miha je bil tukaj.
 
Med zdravljenjem v Aix-les-bains je leta 1832 spoznal [[Olympe Pélissier]], s katero je živel po ločitvi od Isabelle Colbran. Po smrti prve žene se je z njo leta 1845 tudi poročil. Postal je borzijanec in živel od trgovskih špekulacij. Nekaj let je preživel v Milanu, kjer so ga obiskovali različni tedaj znani umetniki. Leta 1840 je, kljub krizam [[Depresija|depresije]], prevzel vodenje bolonjskega ''Licea Musicale''. Po nekaj letih je odšel za sedem let v Firence, leta 1855 pa ponovno v Pariz. Tudi tukaj je v svojem salonu sprejemal znane umetnike, ministre, vladarje in finančnike. Gledališča sploh ni več obiskoval, večinoma je bil doma in prirejal vsako soboto družabne večere s koncertom in imenitno večerjo. V tem času je napisal ''Malo slavnostno mašo'', imenovano tudi »prva salonska maša«. Bila je zelo izvirna z zvočnimi efekti in zelo moderna, saj je združevala ravnovesje med pobožnostjo in modernostjo.
Brezimni uporabnik