Laufarija: Razlika med redakcijama

Po zaslugi cerkljanskega rojaka [[Peter Brelih|Petra Breliha]] so laufarji znova oživeli leta [[1956]]. Čeprav je Brelih prebival v [[ljubljana|Ljubljani]], je začel po [[druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]] domačine navduševati za stare pustne običaje. Ob pomoči starejših Cerkljanov in etnologa [[NikNiko Kuret|Nika Kureta]] se mu jih je po nekaj letih posrečilo obuditi, in to kljub temu, da so bile stare maske uničene, novih pa v Cerknem ni znal izdelati nihče. Brelihu je iz zadrege pomagal absolvent šole za umetno obrt v Ljubljani [[Rado Jelinčič]], ki je po opisu domačinov izrezljal prvih enajst larf. Masko lamanta, ki ni iz lesa, ampak iz [[kozel|kozličje]] kože, je izdelal eden od domačinov, dve pa so si laufarji sposodili v [[slovenski etnografski muzej v Ljubljani|Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani]]. Ker so ju morali vrniti, so naslednje leto za pomoč prosili rezbarja samouka [[franc Kobal|Franca Kobala]]. Ta je poleg obeh manjkajočih larf izdelal tudi vse druge, ki so pozneje postale del laufarske družine.