Zasvojenost: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 212.235.206.62 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Tropicalkitty |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
'''Zasvojenost''' je stanje zasvojenega človeka ali takoimenovanega odvisnika. Nanaša se na pojma [[toleranca|tolerance]] in [[odvisnost]]i, v grobem pa se deli na [[fizis|fizično]] in [[psiha|psihično]] zasvojenost
Zasvojenost se na odvisniku kaže kot poseben način [[vedenje|vedenja]] oz. kot [[bolezen]]ska potreba po določeni [[snov]]i. Zasvojenec svoje potrebe ne zmore obvladovati, saj se začne določen [[patologija|patološki]] vedenjski vzorec ponavljati in postane središče posameznikovega življenja. Termin »zasvojenost« pogosto obravnavamo kot sopomenko »odvisnosti«<ref>http://www.konoplja.org/Prosti_tek/Clanki/Clanki_zasvojenost_odvisnost.htm</ref>. Odvisnikova zasvojenost je delno zaznamovana tako s filozofskega kot tudi iz vidika družbenih pritiskov in socializacije. Praviloma je zasvojenost oziroma obsesivno kompulzivno jemanje določene snovi strategija obstanka v odnosih, v katerih se ne počutijo srečne ali sposobne napredovati. Zasvojenec je praviloma prepričan, da je njegova edina in tudi prava pot, kar štejemo za nevrozo, duševno motnjo, ki onemogoča subjekt pri uresničevanju njegovih ciljev. Zasvojenost se problematizira praviloma šele ko subjekt s svojimi navadami ogroža svoje bližnje ali sebe.
Med najpogostejše vrste zasvojenosti sodijo:
Vrstica 5 ⟶ 7:
* vedenjska zasvojenost ([[igre na srečo]], [[stradanje]], itd.)
Prekinitev zasvojenosti navadno povzroči hud duševni pretres. Obsesivno kompulzivna motnja, kot bi imenovali nevrozo, ki zaznamuje odvisnika pri njegovem ponavljajočem ravnanju je praviloma posledica stabilnega in vztrajnega stališča do življenjskega sloga in ljudi v bližnji in daljni okolici. Večina odvisnosti se tako zanašajo na mišični spomin, naučene kretnje, strategije ob premagovanju stresa, pogojno učenje. Zasvojenost zna bi prepletena s nerazrešenim žalovanjem, negotovostjo, slabo vestjo, lahko pa celo kot navada s katero nekdo rešuje, da o nekaterih stvareh ne govori z nikomer in del svoje osebnosti ne deli ne z družino ne z ljudmi s podobno hudimi izkušnjami.
Zasvojenost ima kot družbeni pojav tudi svoje družbene posledice. Odvisniki so lahko izločeni iz družbe ob javnem zasramovanju, težje je pridobiti službo, se resocializirati ob rednih izpadih, socializacija med jemalci drog ponuja tudi siceršnjo kriminalizacijo in marginalizacijo jemalcev, če so ti tudi sicer blizu družbenega roba.
Pri reševanju odvisnikov so pomembno prispevali z mrežo anonimnih alkoholikov dr.Hudolin, ob zavzemanju za medijski prostor glede odvisniškega vedenje pa je bil zelo poznan dr.Rugelj. Mreža anonimnih alkoholikov se je pomembno naslanjala na zaupnost skupine, ki ob občasnih napakah svojih članov vedno ponujajo podporo svojim članov, ko se trudijo spet postati trezni. Pomen reševanja odvisnikov je postal od sedemdesetih let dvajsetega stoletja vedno bolj tudi medijsko prepoznaven, še posebej s strani ZDA. V marsičem je porast odvisnikov posledica filozofskih sprememb na katerih se je utemeljevala tako oblast, poslovni običaji, kot tudi marsikatera kultura. Materializem, jemanje snovi in pod pogojem jemanja snovi doživljanje duhovnih dimenzij, je postalo pomemben del trgovske kulture. Velike razlike v premoženju v povojni družbi so zahtevale, da ob predpisani enakosti bogastvo ljudje doživijo na materialni osnovi uživanja, kar je na primer na ravni ilegalnega revnega gverilnega vojaka pomenilo plačilo v cigaretah in alkoholu, (kasneje pa le še bolj trših drogah). Sama narava države mu namreč ni dovolila kapitalizma, delniške družbe, investicij. Po sami sociološki naravi so lahko bili bogati ali pridobitni le imetniki, lastniki, preprodajalci in proizvajalci omamnih substanc.
Odvisniki so morajo tako ali opustiti svoje družbeno omrežje oziroma napredovati po njemu kolikor le lahko. Tragedija odvisnikov kot jemalcev ekskluzivnih substanc je predvsem v ilegalnosti tako prometa kot dejavnosti. Odvisniki v želji po dokazovanju ob dovoljšnji odločnosti postanejo lahko resnično nevarne osebnosti, nasilne, saj se trdno zavedajo zaradi svoje želje po razumevanju sveta, kako zelo na robu družbe so kot odvisniki. Četudi je le njihov klic dovolj, da preoblikujejo svoje življenje, je odsotnost in vztrajanje na neuresničljivih ambicijah lahko dovolj, da uničijo svoje življenje. Ključna za odvisnika je torej čustvena podpora z jasnimi mejami.
Dr.Rugelj je verjel, da pomaga pri premagovanju obsesivno kompulzivnega vedenja tudi razširitev obzorij. Odvisnik naj se loti branja kvalitetne literature, telesnega udejstvovanja, spoznavanja narave, orientacije po okolju, spoznavanja sosedov, udeležuje naj se bralnih skupin, društvenih dejavnosti, prizadevati se mora za javne nastope in udeležbo v javnih dejavnostih, stremeti mora k funkcionalnosti svojega življenja in se prizadevati za boljšo družbo. Ob vseh teh dejavnostih, ki se izvajajo na precej zahtevni ravni, je lahko odvisnik vzoren in uporaben član družbe.
Težava pri zasvojenosti je njena povezava z anarhizmom oziroma proti ustanovam družbe. Asocialnost in mladostniško uporništvo, ki se napaja z najboljšega, kar premoremo, ko stremimo k idealom, na neki točki mora preiti k odgovornosti do sebe in svojih bližnjih. Asocialna oseba, ki se vmes izgubi, mora praviloma ponovno najti ideale zaradi katerih je bila nekdaj mladostna.
== Reference ==
| |||