Cosimo Medičejski Starejši: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
SportiBot (pogovor | prispevki)
ods. Link FA/GA
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 8:
Cosimu je oče zagotovil dobro šolanje. Naučil se je nemščine, francoščine, latinščine, pa tudi hebrejščina, grščina in arabščina mu niso bile povsem tuje. Lekcije filozofije so mu vzbudile spoštovanje do klasičnih učenosti in idealov. Kot vedoželjen humanist je že kmalu začel zbirati knjige. Zanimali sta ga arhitektura in umetnost.
 
Večkrat se je izkazal kot odposlanec in ambasador. Svetoval je očetu pri donacijah v razvoj mesta. V čudaškem [[Filippo Brunelleschi|Filippu Brunelleschiju]] je prepoznal resničnega mojstra in mu najprej zaupal gradnjo sirotnišnice ''Ospedale degli Innocenti'' in obnovo cerkve ''San Lorenzo'', pri kateri so Medičejci financirali zakrstijo in medičejsko kapelo. Nato je prepričal mestne može, da so Brunelleschiju poverili gradnjo kupole katedralestolnice ''Santa Maria del Fiore'', ki je že 100 let čakala na mojstra, ki bi se je znal lotiti.
 
== Izgon in zmagoslavna vrnitev ==
Vrstica 22:
Izgnani Albizzi so v sosednjem [[Milan]]u, tradicionalnem sovražniku Firenc, vzpodbujali vojvodo [[Visconti]]ja k napadu na Firence, češ da se bodo meščani ob pritisku od zunaj tudi sami uprli nepriljubljenim Medičejcem. A napade v letih 1437, 1438 in 1440 so Firenčani odbili.
 
[[1447]] je vojvoda Filippo Maria Visconti umrl. V oporoki je imenoval za svojega naslednika aragonskega kralja [[Neapeljsko kraljestvo|Neapeljskega kraljestva]] Alfonsa, s čemer se pa niso strinjali drugi upravičenci do nasledstva. Cosimo je podprl Viscontijevega zeta Francesca [[družina Sforza|Sforzo]], ki mu je osebno zaupal, z obrazložitvijo, da bi bilo za Firence ugodno imeti za soseda zanesljivega zaveznika. Republikanci v Firencah so temu nasprotovali. Neapelj in Benetke sta Firencam in Milanu napovedala vojno. Končno je rešitev našla Cosimova diplomacija, ki je za pomoč pridobila francoskega kralja [[Karel VII. Francoski|Karla VII.]] Spor so zaključili po turški osvojitvi [[Bizanc]]a z mirom v Lodiju [[1454]], kjer so se dogovorili za ozemeljski status quo in priznali Francesca Sforzo za milanskega vojvodo. Pogodbo je podpisal tudi Neapeljski kralj. Po petdesetih letih nemirov je bil to prvi obet za trajnejši mir v severni Italiji.
 
== V miru ==
Vrstica 29:
V vmesnih mirnejših obdobjih so Firenčani pod Cosimovim vodstvom ustvarili dosežke, ki jih lahko občudujemo še danes.
 
[[1436]] je [[Filippo Brunelleschi]] končal gradnjo kupole na mestni katedralistolnici brez podpornega odra, kar se še danes zdi neverjeten dosežek. Tri leta kasneje so Firence gostile ekumenski [[Koncil v Firencah|koncil]]. V mesto je prišlo veliko gostov. Tu so bili [[papež Eugen IV.]] in bizantinski [[patriarh]], [[Bizantinsko cesarstvo|bizantinski]] [[cesar]] Janez Paleolog VIII., ki je prišel s spremstvom 700 ljudi, med njimi škofi, teologi, filozof-novoplatinist [[Pleton]] in drugi učenjaki. V mestu so se zadrževali na Cosimove stroške celo leto in ponesli v svet novico o ''novem Rimu ob reki Arno''. Spektakel so ovekovečili mnogi florentinski slikarji. Močno se je povečalo zanimanje za klasično kulturo. Vzbudila se je ideja o novi [[Platonova Akademija|Platonovi akademiji]] in obogatila se je Cosimova knjižna zbirka.
 
Cosimo je zbiral knjige že ves čas. Pošiljal je svoje ljudi po svetu, v nemške samostane, Grčijo, na Bližnji vzhod, da so kupovali in prepisovali stare knjige. Na ta način je ustvaril osnovo za prvo javno knjižnico, ki so jo njegovi nasledniki razvili naprej v [[Medičejska knjižnica|knjižnico Medicea Laurenziana]], s preko 10.000 kodeksi, med njimi stotinami iz časa [[Dante]]ja in [[Petrarca|Petrarce]].