Christine de Pizan: Razlika med redakcijama

m
mBrez povzetka urejanja
== Življenje ==
 
Rodila se je 11.9. 1364 v Benetkah, v Italiji, od koder je bila tudi njena mama. Njen oče je bil Tommaso di Benvenuto da Pizzano<ref>iz (Thomas de Pizan, ime po koreninah v mestumesta Pizzano, jugovzgodno od Bologne)</ref>, ki je bil zdravnik, sodni astrolog in svetnik Beneške republike. Po njenem rojstvu je Thomas de Pizan sprejel službo na dvoru Karlafrancoskega kralja [[Karel V. vFrancoski|Karla FrancijiV.]] in postal kraljevi astrolog, alkimist inter zdravnik. Tako je preživljala večino svojega otroštva na francoskem dvoru, kjer je lahko krepila svoje intelektualne sposobnosti, saj ji je oče zagotavljal najboljšo izobrazbo. Uspešno se je izobrazila v številnih jezikih, in ponovno odkrivala klasiko in humanistiko zgodnje (italijanske) renesanse; brala je dela številnih avtorjev, npr. [[Publij Ovidij Naso|Ovida]], [[Boetij|Boetija]], Vincenca iz Beauvaisa, [[Dante Alighieri|Danteja]] in [[Giovanni Boccaccio|Giovannija]] Boccaccia]], ki je bil tudi glavni vir ''Knjige o mestu dam''.
 
Večino svojega otroštva in celo odraslo življenje je živela v Parizu in potem v opatiji v Poisseyu, kjer je pisala v srednjeveški francoščini. Pri petnajstih letih, leta 1380, se je poročila z deset let starejšim EstiennomEtiennenom du Castelom, ki je končal univerzitetni študij in postal kraljevi tajnik na sodišču. Njun zakon je bil po njenih delih sodeč zelo srečen. Mož je bil povezan s skupino mladih intelektualcev, ki so pozneje postali prvi francoski humanisti, in jo spodbujal k izobraževanju in pisanju.
 
Imela sta tri otroke, hčerko, (ki je postala nuna v dominkanskem samostanu v Poissyju leta 1397 kot spremljevalka kraljeve hčerke Marie)Marije, sina Jeana de Castela (ki je edini dočakal odraslost), in drugega otroka, ki je umrl v otroštvu. Leta 1390 je EstiennoEtienne du CasteloCastel, medtem ko je bil v [[Beauvais|Beauvaisu]] na misiji s kraljem, nenadoma umrl zaradi epidemije. Ko je poskušala zbrati denar iz zapuščine svojega moža, se je soočila z zapletenimi tožbami v zvezi s povračilom dveh moževih plač zaradi njegovih dolgov. Takrat je pisala predvsem zato, da bi lahko preživljala mater, nečakinjo in svoja dva preživela otroka. V delih, ki so nastala po moževi smrti, lahko opazimo veliko žalost, sklenila je tudi, da se ne bo nikoli več poročila, raje se je posvetila študiju. Njeni prvi literarni uspehi so povezani z dvorom [[Ludvik I., vojvoda Orelanski|Ludvika Orleanskega]] in njegove žene [[Valentina Visconti, vojvodinja Orleanska|Valentine Visconti]], ki je bila velika ljubiteljica književnosti. Christine de Pizan je tako spoznala [[John Montagu, 3. grof Salisbury|Johna MontaguejaMontaguja]], grofa3. izgrofa Salisburyja, ki je bil velik občudovalec njenih del in je prispeval k razpoznavnosti njenih del v Angliji, s čimer so povezani tudi prvi prevodi. Kmalu je postala priznana lirična pesnica in uradna biografija Karla V.. Dobivala je veliko naročil, zaradi česar velja za prvo poklicno pisateljico. Zelo dobro se je spoznala na postopke objavljanja del, [[Iluminirani rokopis|iluminiranja]] in prepisovanja. V tem plodnem obdobju med letoma 1393 in 1412 je sestavila več kot 300 balad in še veliko več krajših pesmi. Po [[bitka pri Agincourtu|bitki pri Agincourtu]] leta 1415 (del Stoletne vojne med Francijo in Anglijo) se je odločila prestopiti v ženski samostan v Poissyu, v predmestju Pariza. V tem času je zelo malo pisala. V svojem zadnjem delu leta 1429 je hvalila [[Ivana Orleanska|Ivano]] Orleansko]]. Okrog leta 1430 je umrla v samostanu v Poissyu.
 
== Delo ==