Niccolò Machiavelli: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Popravki in dodajanje
m manjši popravki
Vrstica 44:
Z enako namero kot Razprava o prvi dekadi Tita Livija je bilo sestavljeno tudi Machiavellijevo najbolj znano delo “O Vladarju” ( '''Il principe''', napisan leta 1513, izšel 1532). Spis je ostal brez neposrednih učinkov, Medičejci pa so dali Machiavelliju še eno priložnost za mojstrsko delo, ko so ga pozvali, naj napiše [[Florentinsko zgodovino]], ki jo je dokončal dve leti pred svojo smrtjo. Katoliška cerkev je delo O vladarju prepovedala, slabo pa je bilo sprejeto tudi s strani [[Erazma Rotterdamskega]] in ostalih humanistov.
 
Machiavelli v Vladarju obravnava politična dogajanja in snovanja takratne dobe. Že v začetku pove, da v tem delu o republiki ne bo modroval, ker se je s tem v preteklosti že ukvarjal. Razpravljal bo o monarhiji. Predmet njegove analize je bila dejanska politična problematika:oblika političnih vladavin in način vladanja. Machiavellijeva metoda je dosledno pozitivistična, prosta je vseh abstraktnih in sholastičnih špekulacij, kakor tudi vsega nepotrebnega historicizma. Kolikor se [[Machiavelli]] sklicuje na [[antiko]] in antične primere, mu to služi zgolj kot ilustracija in potrdilo takratnega političnega stanja. Machiavelli postavlja kot primerno tisto politično obliko vladavine, ki so jo [[Firenze]] poznale, ter meni, da je prav, če je vladar pravičen in če ga vodijo moralna načela. V primeru, da je obstoj države, ki ji vlada ogrožen, vladarja ne vežejo nikakršna moralna načela in nikakršne norme, ki bi nasprotovale državnim interesom. Ti interesi vladarju lahko narekujejo tudi uporabo takih sredstev, ki sicer po vladajoči ideologiji lahko veljajo za nemoralna in brutalna. Ko je Italiji grozilo, da postane plen Francozev ali Špancev, je strastni republikanec videl edino upanje v odločnem delovanju takšnega posameznika, ki bi brezobzirno obvladal dane možnosti. Gre za državni interes, ki pogojuje tudi izbiro sredstev. To je bilo v očitnem nasprotju z Machiavellijevo lastno politično dejavnostjo, kakor tudi s prepričanji, ki jih je izrazil v ''Discorsi''. Iz njegovih izvajanj tudi izhaja, da ne priznava katolicizma in krščanstva kot posebne duhovne sile, ki bi kakorkoli lahko odločilno vplivala na obliko vladavine in način vladanja. Papeštvo kot vrhovna oblast katoliške cerkve ga zanima samo kot posvetna oblast, za katero veljajo isti zakoni in politike kot za vse druge oblike vladavine. Po Machiavellijevem mnenju je v interesu utrjevanja državne oblasti, da si vladar organizira lastno vojsko, sestavljeno iz državljanov, ne pa da se pri varovanju svoje oblasti poslužuje najemniške vojske. Vladavina, ki ne sloni na lastni armadi je majava, ker se ne opira na lastno, temveč na nezanesljivo tujo moč. Delo konča s spodbudo, naj ljudje poprimejo za vajeti Italije in jo rešijo iz rok barbarov.
 
=== Razmišljanja o prvih desetih knjigah Tita Livija ===
Vrstica 50:
Razprave o prvih desetih knjigah Tita Livija (''Discorsi'', 1523) skušajo izvesti načela dinamičnega nauka o državi iz soočenja slabo urejenih Firenc z dobro urejenim Rimom. To delo ni imelo namena zasnovati teoretski sistem, ampak prebuditi sile, ki bi lahko koristile njegovemu rodnemu mestu. V posameznih točkah opisuje, kako naj bi bila republika obvladovana in strukturirana. Razprava o prvi dekadi Tita Livija je bolj obsežno od dela O vladarju, med obema pa se pojavljajo tako podobnosti kot razlike.
 
Delo razprave o prvih desetih knjigh Tita Livija je sestavljeno iz treh knjig. Machiavelli opisuje idealno republiko po vzoru Rimljanov. Državo pojmuje kot nekaj živega, stalno spremenljivega. Machiavelli v knjigi pove, da je samo ena oseba sposobna ustanoviti republiko oziroma ponovno vzpostaviti mesto, ki je bilo skorumpirano. Republika potrebuje enega človeka, da jo ustvari, in veliko ljudi, da jo vodijo. Če je bila republika vzpostavljena v mestu, kjer vlada korupcija je bolje, da je način vladanja monarhičen kot demokratičen. Ne glede nato kakšna oblika vladanja je prisotna, vladajoči potrebujejo podporo ljudstva. Po Machiavellijevem mnenju je najboljši tip republike tisti, ki ima mešano sestavo. Država je največja potreba, edino sredstvo realizacije med ljudmi, edini način, da bi zaustavili ambicije in se zaščitili pred človeško strahopetnostjo. Glavno vodilo države mora biti želja po ohranitvi in razvoju države, posameznikov, institucij in istih moralnih in religioznih plemenitosti, ki postanejo tudi politične moči za državne cilje. Energije posameznikov in rezultatov vsote zavedanj, ki jih Machiavelli imenuje virtu so glavni element nastajanja in vzdrževanja držav. Državljani ne smejo pozabiti, da so tudi oni sestavni del države. K temu naj bi pripomoblepripomogle bolezni, vojne in naravne katastrofe, ki državljane kličejo k državnosti, saj se ta med obdobji sreče oslabi. Machiavelli tudi ponovno predstavi idejo o lastni vojski ter našteje razloge proti najemniški.
 
== Literarni prispevek ==