Gaj Julij Cezar: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Jonson22 (pogovor | prispevki)
Jonson22 (pogovor | prispevki)
Vrstica 99:
[[Slika:Caesarova kasna detail.jpg|right|thumb|220 px|''Vodomet, ki upodobuje Cezarja na konju v Olomoucu na [[Češka|Češkem.]]]]
Proti koncu leta [[47 pr. n. št.]] se je iz Male Azije vrnil v [[Italija|Italijo]]. Tod je bil že drugič imenovan za diktatorja, za naslednje leto pa mu je bil namenjen konzulat. Poleg časti je bil deležen tudi očitkov: njegovi vojaki so ostali nekaznovani, ko so umorili bivša pretorja, očitano mu je bilo tudi, da dopušča Amantijevo lakomnost in pijančevanje Marka Antonija. Odgovornost za to so naprtili Cezarju, vendar pa je le-ta iz političnih vzrokov prenašal očitke.
Pompejeva pristaša [[Scipion mlajši|Scipion]] in [[Mark Porcij Katon|Katon mlajši]] ([[95 pr. n. št.|95]]-[[46 pr. n. št.]]) sta po porazu pri Farzalu zbežala v Severno Afriko, kjer sta se leta [[46 pr. n. št.]] združila s tamkajšnjim kraljem Jubo, kateri je imel pod seboj veliko število oboroženih mož in bojnih slonov. Takoj ko je Cezar izvedel za to zvezo, je zbral vojsko in iz [[Sicilija|Sicilije]] odpotoval v Afriko. Numidijci so z bliskovitimi napadi večkrat presenetili Cezarjeve vojake in jim prizadejali hude izgube. Ti uspehi so Scipiona in Jubo navdali s pogumom, zato so v bližini Taspa (v dananšnji [[Tunizija|Tuniziji]]) začeli izz gradnjo utrdbe, ki bi bila izhodišče za dokončni napad na Rimljane. Cezar je izvedel za to namero in je s svojimi vojaki pridrvel nad presenečene graditelje utrdbe. Po enem izmed poročil naj bi umrlo 50.000 rimskih nasprotnikov in le 50 Rimljanov. Po pričevanju se Cezar zaradi [[epilepsija|epileptičnega]] napada (glej ''Bolezni'') te bitke sploh ni mogel udeležiti. Po vrnitvi v Rim je Cezar slavil kar štiri triumfe: nad Galci, Egipčani, Pontčani in Numidijci. Po zmagoslavnih slovesnostih je Cezar dal razdeliti med vojake velike vsote denarja ter priredil bogate gostije in razkošne igre. Po zaključenem praznovanju se je Cezar odpravil v Španijo nad Pompejeva sinova. Čeprav sta bila mlada, sta zbrala močno vojsko. Vojska mladih Pompejevih sinov se je zagrizeno spopadla z ostarelimi Cezarjevimi legionarji. V odločilni bitki pri Mundi je moral Cezar osebno spodbujati vojake k večji bojni vnemi. Po trdi bitki je na bojišču obležalo okoli 30.000 Cezarjevih nasprotnikov, med njimi tudi starejši Pompejev sin. Po zmagi je Cezar rekel: {{navedek|''Pogosto sem se boril za zmago, danes pa prvikrat za življenje.''}} To je bila Cezarjeva zadnja bitka.
 
== Vladavina ==