Že okoli leta 520 pr. n. št. so maloazijskemaloazijski polispolisi prišleprišli pod oblast nove velesile na vzhodu – [[Perzija|perzijske države]]. Perzijci so si z območja današnjega Irana podredili številne stare kulture, vključno z Babilonijo, Egiptom, Lidijo in Fenicijo. Okrog leta 500 se je polis [[Milet]] v Mali Aziji uprla perzijski nadoblasti, pri čemer je po morju dobila pomoč tudi iz Aten. Uporniki so bili sprva uspešni, a čez nekaj let so jih Perzijci vendarle zatrli in začeli delati načrte za maščevanje Atenam. Perzijski šah [[Darej I.]] se je tudi v želji po novih sužnjih in bogastvih odločil napasti Atene, pri čemer so ga podprle nekatere grške polis v pokrajini Tesaliji. Ker Dareju ni uspel prodor preko Helesponta, je proti Grčiji poslal mornarico. Leta 490 so se v bitki na Maratonskem polju atenski hopliti, ki jih je vodil Miltiad, spopadli z enkrat večjo perzijsko vojsko in zmagali (o čemer je Atence po legendi obvestil tekač Fidipid, ki je po 42 kilometrih teka umrl ob prihodu na cilj). Perzijci so bitko najverjetneje izgubili zaradi neenotne vojske, Atenci pa so imeli prednost boja na domačem terenu.
Do novega spopada je prišlo čez deset let; Dareja je medtem že nasledil vladar [[Kserks]]es, ki je leta 480 pr. n. št. proti Grčiji poslal novo odpravo. Nekatere polis na severu Grčije so takoj priznale perzijsko prevlado. V Atenah je medtem prišlo do spora, ali bi bilo bolje braniti se na kopnem ali na morju. Zmagali so zagovorniki »pomorske« stranke, na čelu katere je bil [[Temistokles]], ki je dal v ta namen zgraditi ogromno ladjevje, bojni načrt pa je pripravil skupaj s Špartanci.
