Božidar Kantušer: Razlika med redakcijama

V ''Fontainebleauju'', kjer so živeli na obrobju gozda (vila "Bois Couvert"), je Kantušer imel stik z naravo in hodil na dolge sprehode. V teh ''Fontainebleaujskih'' letih je skladatelj napisal številna simfonična dela: simfonična drama Sire Halewyn (1960), Simfonija št. 2 (1965), Koncertna uvertura, Koncert za violončelo in Koncert za flavto. Leta 1965 je Roger Bourdin krstno izvedel Koncert za flavto, ki so ga predvajali na televiziji (ORTF) v oddaji o skladatelju. Premiera baleta Dve sliki<ref>Poleg Dveh slik je Kantušer napisal več baletov: Zver Vaccarèsa, Kresna noč in Flamska legenda.</ref> je bila v American Center v ''Parizu''. V drugi polovici 60tih let se je spoprijateljil z dirigentom Jeanom-Jacquesom Wernerjem, organistom Georgesem Devalléejem in Marcom Lombardom, s katerimi je tudi imel profesionalne odnose vso svojo kariero. Godalni kvartet št. 3 je doživel prvo izvedbo, in Simfonija št. 2 ter simfonična drama Sire Halewyn sta bili krstno izvedeni. Trije samospevi za bariton in klavir so pa bili posneti za ORTF. Med počitnicami je družina redno odhajala na pot, in obiskali so razne evropske države. Poleti leta 1966 so z avtobusom potovali po ZDA, med tamkajšnjim bivanjem pa je Kantušer dobil ameriško državljanstvo<ref>Kantušer je kasneje imel dvojno državljanstvo, najprej ameriško in jugoslovansko, nato ameriško in slovensko.</ref>. To mu je tudi omogočilo ponovni obisk domovine, saj je zdaj imel potni list. Tudi leta 1966 je prvič ena njegova skladba (Évocations za rog in klavir) bila izvedena in posneta v [[Slovenija|Sloveniji]]. Še v letu 1966 pa so Éditions musicales transatlantiques (EMT) izdali Simfonijo št. 2. Leta 1968 Kantušer postane pobudnik in eden od ustanovnih članov [[Knjižnica Božidar Kantušer|B.I.M.C.]]-a. Takrat je tudi postal direktor BIMC-a in precejšen del svojega časa posvetil temu položaju na katerem je ostal več kot trideset let (''BIMC'' danes nosi ime Knjižnica Božidar Kantušer).

 

Leta 1980 je bila Simfonija št. 3 posneta za ''RTV Slovenija'' pod taktirko [[Anton Nanut|Antona Nanuta]]<ref>V obdobju med 1980 in 1996 je Anton Nanut na čelu [[Simfonični orkester RTV Slovenija|Simfoničnega orkestra RTV Slovenija]] krstno izvedel veliko Kantušerjevih simfoničnih del.</ref>, ''Leon Engelman'' pa je zaslužen za to, da je ''RTV Slovenija'' predvajala dolgo radijsko oddajo o skladatelju. Posnetki njegovih del se pogosto predvajajo v ''Jugoslaviji''. V ''Parizu'' je spoznal pisatelja Godfreyja Howarda (Oxon) in skladatelja Griffitha Rosea. Leta 1980 je Kantušer podpisal Godalni kvartet št. 4, ki ga je leta 1981 Zagrebški godalni kvartet prvič izvedel in ki izide na LP plošči<ref>Druga stran plošče je posvečena Koncertu za violončelo, posnetek pa je prejel ''jugoslovansko'' letno nagrado.</ref>. Leta 1981 podpiše Simfonijo št. 4 in jo revidira leta 1983. Poleg koncertnega ciklusa je ''BIMC'' center tudi organiziral razstave in predstavitve raznih glasbenih ustanov. Zakonca sta pogosto obiskovala [[Benetke]], kjer je v Sant’ Agnese leta 1983, Esquisse za orgle doživelo krstno izvedbo Georgesa Delvalléeja. Leta 1984 se je v [[Berlin]]u rodil vnuk Nicolas. Leta 1985 in 1986 je bil v [[SNG Maribor|Mariborski Operi]] na sporedu balet Flamska legenda<ref>Partitura Flamske legende (1983) je revizija simfonične drame Sire Halewyn (1960).</ref>, v koreografiji Vlasta Dedoviča. Leta 1985 je Kantušer napisal skladbo za godala Eppur si muove, katere krstna izvedba je bila v [[Cankarjev dom|Cankarjevem domu]] leta 1986. Leta 1985 je moral priznati neuspeh sodelovanja med ''BIMC'' in ''NUK''. Kantušer je obdržal stanovanje v ''Kamniku'', ne pa hiše v ''Istri''. V Kamniku se pogosto druži z veterinarjem Demetrom Sadnikarjem, imel je pa tudi stalne stike z umetnostnim zgodovinarjem Juretom Mikužem, ki ga je spoznal v ''Parizu''. Kantušer je bil povezan z založništvom Billaudot, ki je nasledilo EFM. Od leta 1986 se je osredotočal na digitalizacijo ''BIMC'' datotek. Leta 1987 je Simfonija št. 4 bila posneta v ''Ljubljani'' pod taktirko ''Antona Nanuta'', takrat so tudi Naplavine<ref>Skladba Naplavine je plod sodelovanja med Danielom des Brossesom (avtorjem poezije), Kantušerjem in ''Grace Renzi''.</ref> doživele krstno izvedbo. Kantušer je leta 1988 podpisal svoj zadnji, sedmi godalni kvartet<ref>V obdobju med 1953 in 1988 je Kantušer napisal sedem godalnih kvartetov. Kvartete številka 4, 5, 6 in 7 je napisal v 80tih letih.</ref>. Proti koncu tega desetletja sta se zakonca odpravila na umetniško turistično potovanje po vsej ''Jugoslaviji''.

[[Kategorija:Umrli leta 1999]]

[[Kategorija:Slovenski skladatelji]]

[[Kategorija:Taboriščniki koncentracijskega taborišča Monigo‎]]

[[Kategorija:Taboriščniki koncentracijskega taborišča Chiesanuova]]