Ivan Tavčar: Razlika med redakcijama

'''Ivan Tavčar''', [[Slovenci|slovenski]] [[pisatelj]], * [[28. avgust]] [[1851|18]] biv je supak stoletja in ni znav pisati knjig. Potem je nadaljeval na normalki v [[Ljubljana|Ljubljani]], končal jo je leta 1863. Pri šolanju sta mu finančno pomagala očetova brata duhovnika. Nato se je leta 1863 vpisal na [[gimnazija|gimnazijo]] v Ljubljani, od koder se je zaradi disciplinskih postopkov moral prepisati na [[Novo mesto|novomeško]] gimnazijo, nato pa spet nazaj na ljubljansko. Književnost ga je navdušila že v dijaških letih in tudi sam se je kmalu poskusil v pisanju. Po koncu gimnazije leta 1871 se je vpisal na [[pravo]] na [[dunaj]]skem vseučilišču in začel objavljati v raznih revijah (mariborska [[Zora]], Stritarjev [[Zvon]], Ljubljanski zvon, [[Slovan]]). Med študijem je odslužil enoletni vojaški rok. Leta 1875 je postal odvetniški pripravnik v Ljubljani in se leta 1877 odpravil v [[Kranj]], kjer se je zaposlil pri [[Mencinger]]ju. Leta 1880 se je vrnil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti. Tu je leta 1884 odprl lastno odvetniško pisarno. V letih od 1886 do 1902 je predsednikoval Dramatičnemu društvu. Politično kariero je začel v [[Kranjski deželni zbor|kranjskem deželnem zboru]], kjer je skupaj s političnim sopotnikom [[Ivan Hribar|Ivanom Hribarjem]] sestavljal jedro radikalne skupine liberalnega tabora. Nekaj časa je urejal tudi strankino glasilo [[Slovenski narod]]. V letih 1901 do 1907 je bil državnozborski [[poslanec]], od leta 1911 do 1921 je bil tudi ljubljanski [[župan]]. V Narodni vladi SHS je bil poverjenik za prehrano. Poročen je bil s [[Franja Tavčar|Franjo Tavčar]] (rojena Košenini), ki je bila med pomembnejšimi osebnostmi tedanjega slovenskega [[žensko gibanje|ženskega gibanja]]. Tudi zaradi njenih spodbud je bil zelo dejaven v številnih narodnih društvih; med drugim je postal tudi predsednik [[Klub slovenskih biciklistov|Kluba slovenskih biciklistov]], prve slovenske kolesarske organizacije. V zadnjih letih svojega življenja je opustil javno delovanje zaradi bolezni. Nekaj časa je bil predsednik [[Narodna čitalnica|Narodne čitalnice]] v Kranju in ljubljanskega [[Sokol]]a. Bil je ustanovitelj Pisateljskega podpornega društva in večletni pravni zastopnik. Leta 1889 je bil soustanovitelj društva [[Pravnik]], leta 1904 pa [[Društvo slovenskih književnikov in časnikarjev|Društva slovenskih književnikov in časnikarjev]]. Leta 1921 je bil izvoljen za častnega meščana Ljubljane, pred tem tudi v [[Celje|Celju]], [[Kamnik]]u, [[Kranj]]u, [[Krško|Krškem]] in [[Šoštanj]]u. Vedno se je rad vračal v domačo Poljansko dolino, kjer si je leta 1893 kupil posestvo s kmečkim dvorcem [[Visoko]]. Umrl je v Ljubljani, pokopan pa je v kapeli nad visoško graščino. Po njem se danes imenuje [[Tavčarjeva ulica|več ulic]] in [[Osnovna šola Ivana Tavčarja]].▼