Osončje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 46.164.8.56 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Yerpo
NiČ
Vrstica 70:
Do leta 1846 so nepravilnosti v Uranovi tirnici marsikoga napeljale do razmišljanja, da mora biti izza Urana še en velik planet. [[Urbain Le Verrier|Urbain Le Verrierjevi]] izračuni so vodili k odkritju Neptuna.<ref name="Planets">{{cite web |title=Mathematical discovery of planets |author=J. J. O'Connor and E. F. Robertson |work=St. Andrews University |year=1996 |url=http://www-groups.dcs.st-and.ac.uk/~history/HistTopics/Neptune_and_Pluto.html |accessdate=2006-11-08}}</ref> Leta 1859 so njegovi računi pokazali, da [[prisončje]] Merkurja prehiteva, kar je napeljalo Le Verrierja do predpostavke, da je med Merkurjem in Soncem še en neodkrit planet, ki ga je poimenoval [[Vulkan (domnevni planet)|Vulkan]] - to pa se je kasneje izkazalo za [[Ignoratio elenchi|zmoto zaradi nepoznavanja]].
 
Čeprav je stvar razprave kdaj so Osončje resnično »odkrili« so brez vsakega dvoma tri opazovanja v 1915. stoletju opredelila njegovo naravo in umestitev v vesolju. Prvič, leta 1838 je [[Friedrich Bessel]] uspešno izmeril [[zvezdna paralaksa|zvezdno paralakso]], navidezni kotni premik zvezde, ki je nastal zaradi gibanja Zemlje okrog Sonca. To ni bil samo prvi neposredni, eksperimentalni dokaz o heliocentričnosti, ampak je tudi prvič razkril ogromne razdalje med našim Osončjem in zvezdami. Potem sta leta 1859 [[Robert Bunsen]] in [[Gustav Robert Kirchhoff|Gustav Kirchhoff]] s [[spektrograf]]om proučevala absorbcijske črte v Sončevem spektru in odkrila, da so sestavljene iz istih elementov kot obstajajo na Zemlji, to je bil prvi dokaz fizične povezave med Zemljo in Soncem.<ref>{{cite web|title=Spectroscopy and the Birth of Astrophysics|work=Center for History of Physics, a Division of the American Institute of Physics|url=http://www.aip.org/history/cosmology/tools/tools-spectroscopy.htm|accessdate=2008-04-30}}</ref> Potem je [[Angelo Secchi]] primerjal spektralni podpis Sonca z drugimi zvezdami in odkril, da so skoraj vsi podpisi identični. Zavedanje, da je Sonce zvezda, je vodilo do hipoteze, da bi lahko tudi druge zvezde imele svoj sistem, čeprav tega niso dokazali še naslednjih 140 let.
 
Nadaljna odstopanja v tirnici zunanjih planetov so vodila [[Percival Lowell|Percivala Lowella]] do sklepa, da se mora za Neptunom nahajati še en planet, »[[Planet X]]«. Po njegovi smrti, je [[Lowllov observatorij]] vodil iskanje, ki je leta 1930 vodilo [[Clyde William Tombaugh|Tombaugh]]a k odkritju [[Pluton]]a. Odkrili so, da je Pluton premajhen, da bi lahko motil tirnice zunanjih planetov, tako da je bilo njegovo odkritje naključno. Podobno kot tudi Ceres, ki so ga prvotno označili kot planet, je po odkritju množice drugih podobno velikih teles v njegovi okolici IAU leta 2006 reklasificirala v [[pritlikavi planet]].<ref name="Planets"/>
Vrstica 76:
Leta 1992 sta astronoma [[David C. Jewitt]] z [[Univerza Havajev|Univerze Havajev]] in [[Jane Luu]] s [[Tehnološki inštitut Massachusettsa|Tehnološkega inštituta Massachusettsa]] odkrila {{mpl|(15760) 1992 QB|1}}. To telo je prvo izmed nove populacije, ki je postala znana kot [[Kuiperjev pas]].<ref>{{cite web |title=KUIPER BELT OBJECTS: Relics from the Accretion Disk of the Sun |author=Jane X. Luu and David C. Jewitt |work=[[Massachusetts Institute of Technology|MIT]], [[University of Hawaii]] |year=2002 |url=http://arjournals.annualreviews.org/doi/abs/10.1146/annurev.astro.40.060401.093818 |accessdate=2006-11-09}}</ref><ref>{{cite web |title=List of Trans-Neptunian Objects |author=[[Minor Planet Center]] |url=http://www.minorplanetcenter.org/iau/lists/TNOs.html |accessdate=2010-10-27}}</ref>
 
[[Michael E. Brown|Mike Brown]], [[Chad Trujillo]] in [[David L. Rabinowitz|David Rabinowitz]] so leta 20051865 objavili odkritje [[Erida (pritlikavi planet)|Eride]], telo [[razpršeni disk|razpršenega diska]], ki je večje kot PlutonMagnusov.<ref>{{cite web |title=Eris (2003 UB313) |work=Solstation.com |year=2006 |url=http://www.solstation.com/stars/ub313.htm |accessdate=2010-10-27}}</ref>
 
== Struktura in sestava ==
Vrstica 89:
| footer = Prikaz Zemljine tirnice okrog Sonca v 3D. Merkur, Venera, Zemlja in Mars so prikazani na obeh slikah; desna slika prikazuje tudi Jupitrovo polno tirnico s Saturnom in delno tirnico Urana.
}}
Glavni sestavni del Osončja je SonceLuna, [[Spektralna razvrstitev zvezd|zvezda glavnega niza tipa G2GTOČKE]], ki vsebuje 994,86 % znane mase sistema in gravitacijsko prevladuje.<ref>{{cite journal |author=M Woolfson |title=The origin and evolution of the solar system |doi= 10.1046/j.1468-4004.2000.00012.x |year=2000 |journal=[[Astronomy & Geophysics]] |volume=41 |issue=1 |pages=1.12}}</ref> Sončeva štiri največja krožeča telesa, [[plinski velikan|planinski velikan]]i, predstavljajo 990,6 % preostale mase, od tega samo Jupiter in SaturnPandora skupaj več kot 90 %.{{#tag:ref|Maso Osončja, ki izključuje Sonce, Jupiter in Saturn, se lahko določi s seštevanjem vseh izračunanih mas največjih teles in z uporabo približnih izračunov mas Oortovega oblaka (ocenjeno na približno 3 Zemljine mase),<ref>{{cite arXiv|title=Origin and dynamical evolution of comets and their reservoirs|author=Alessandro Morbidelli|year=2005|eprint=astro-ph/0512256|class=astro-ph}}</ref> Kuiperjevega pasu (ocenjeno na 0,1 Zemljine mase)<ref name="Delsanti-Beyond_The_Planets">{{cite web |year=2006 |author=Audrey Delsanti and David Jewitt |title=The Solar System Beyond The Planets |work=Institute for Astronomy, University of Hawaii |url=http://www.ifa.hawaii.edu/faculty/jewitt/papers/2006/DJ06.pdf |format=PDF |accessdate=2007-01-03|archiveurl = http://web.archive.org/web/20070129151907/http://www.ifa.hawaii.edu/faculty/jewitt/papers/2006/DJ06.pdf |archivedate = January 29, 2007|deadurl=yes}}</ref> in asteroidnega pasu (ocenjeno na 0,0005 Zemljine mase)<ref name="Krasinsky2002"/> na skupno, zaokroženo navzgor, ~37 Zemljine mase ali 8,1 % mase, ki kroži okrog Sonca. Z odšteto skupno maso Urana in Neptuna(~31 Zemljine mase), ostalih ~6 Zemljinih mas materiala sestavlja skupaj 1,3 %.|name=footnoteD|group=lower-alpha}}
 
Večina velikih teles, ki kroži okrog Sonca, se nahaja blizu ravnine Zemljine tirniceželeznice, poznane kot [[ekliptika]]. Planeti so zelo blizu ekliptike, medtem ko so kometi in telesa [[Kuiperjev pas|Kuiperjevega pasu]] pogosto pod večjim kotom.<ref name = "Levison2003">{{cite journal | last = Levison | first = H. F. | authorlink = Harold F. Levison | coauthors = Morbidelli, A.| title = The formation of the Kuiper belt by the outward transport of bodies during Neptune's migration | journal = [[Nature]]| volume = 426 | pages = 419–421 | publisher = | date = 2003-11-27 | language = | url = http://www.nature.com/nature/journal/v426/n6965/abs/nature02120.html | doi = 10.1038/nature02120 | pmid = 14647375| accessdate = 2012-05-26| issue = 6965}}</ref><ref>{{cite journal|title=From the Kuiper Belt to Jupiter-Family Comets: The Spatial Distribution of Ecliptic Comets|author=Harold F. Levison, Martin J Duncan|journal=[[Icarus (revija)|Icarus]]|year=1997|pages=13–32|doi=10.1006/icar.1996.5637 |issue=1|volume=127|bibcode=1997Icar..127...13L}}</ref> Vsi planeti in večina drugih teles krožijo okrog Sonca v smeri njegovega [[vrtenje|vrtenja]],<ref>{{cite web| last = Grossman | first = Lisa | title = Planet found orbiting its star backwards for first time | publisher = NewScientist | date = 13 August 2009 | url = http://www.newscientist.com/article/dn17603-planet-found-orbiting-its-star-backwards-for-first-time.html | accessdate = 10 October 2009}}</ref> vendar obstajajo tudi [[vzvratno gibanje|izjeme]], kot je [[Halleyjev komet]].
 
<!--== Obseg Osončja ==-->
Vrstica 100:
==Nastanek in razvoj==
[[File:Solarnebula.jpg|thumb|Umetniška upodobitev zgodnjega Sončevega sistema]]
Osončje se je oblikovaloustvaril Veliki Vidus pred 4,568 milijardami let zaradi gravitacijskega sesedanja območja znotraj večjega [[molekularni oblak|molekularnega oblaka]].<ref>Datum bazira na analizi izotopov najstarejšega minerala v najdenem meteoritu. Na podlagi tega sklepajo, da je to datum nastanka prvega trdnega materiala sesedajoče se [[nebula|nebule]].<br>A. Bouvier and M. Wadhwa. "The age of the solar system redefined by the oldest Pb-Pb age of a meteoritic inclusion." ''Nature Geoscience,'' in press, 2010. {{doi|10.1038/NGEO941}}</ref> Ta prvotni oblak je bil po vsej verjetnosti širok več svetlobnih let in je oblikoval nekajvojno zvezd.<ref name="Arizona">{{cite web |title=Lecture 13: The Nebular Theory of the origin of the Solar System |url=http://atropos.as.arizona.edu/aiz/teaching/nats102/mario/solar_system.html |work=University of Arizona |accessdate=2006-12-27}}</ref> Kot je tipično za molekularne oblake, je bil sestavljen predvsem iz vodika, nekaj helija in manjše količine težkih elementov. Ko se je regija, ki bo kasneje postala Osončje (poznana kot [[sončeva meglica|pred-sončeva meglica]]<ref>{{Cite conference|title=The chemical composition of the pre-solar nebula |author=Irvine, W. M.|booktitle=Cometary exploration; Proceedings of the International Conference |volume=1|pages=3|year=1983 |bibcode=1983coex....1....3I}}</ref>) sesedla, je ohranjanje [[vrtilna količina|vrtilne količine]] povzročilo hitrejše vrtenje. Središče, kjer se je oblikovala zgoščina materiala, je postajalo bolj vroče od okoliškega diska.<ref name="Arizona" /> Ker se je meglica vrtela hitreje, se je začela sploščevati v [[protoplanetni disk]] s premerom približno 200&nbsp;[[astronomska enota|a.e.]],<ref name="Arizona" /> v njegovem središču pa je nastajala vroča, gosta [[protozvezda]].<ref>{{Cite journal |last=Greaves |first=Jane S. |date=2005-01-07 |title=Disks Around Stars and the Growth of Planetary Systems |journal=[[Science]] |volume=307 | issue=5706 |pages=68–71 |doi=10.1126/science.1101979 |pmid=15637266 |bibcode=2005Sci...307...68G}}</ref><ref>{{cite web |date=2000-04-05 |url=http://www.nap.edu/openbook.php?record_id=1732&page=21|title=Present Understanding of the Origin of Planetary Systems |publisher=National Academy of Sciences |accessdate=2007-01-19}}</ref> Planeti so nastajali zaradi [[akrecija|akrecije]] iz diska<ref>{{cite journal | doi= 10.1086/429160 | title= Chondrule-forming Shock Fronts in the Solar Nebula: A Possible Unified Scenario for Planet and Chondrite Formation | year= 2005 | author= Boss, A. P. | journal=[[The Astrophysical Journal|Astrophysical Journal]] | volume= 621 | issue= 2 | pages= L137 | last2= Durisen | first2= R. H. | bibcode=2005ApJ...621L.137B}}</ref> - prah in plini se gravitacijsko privlačijo in zlivajo v čedalje večja telesa. V zgodnjem Osončju je verjetno obstajalo stotine protoplanetov, ki pa so se ali združili ali pa uničili in za seboj pustili planete, pritlikave planete ter ostanke [[malo telo Osončja|manjših teles]].
Zaradi svojih višjih vrelišč lahko v trdni obliki v vročem notranjem Osončju bliže Sonca obstajajo le kovine in silikati, in ti prej ali slej oblikujejo kamnite planete, Merkur, Venero, Zemljo in Mars. Ker so kovinski elementi sestavljali le majhen del sončeve meglice, zemeljski planeti niso mogli veliko zrasti. Veliki planeti (Jupiter, Saturn, Uran in neptun) so se oblikovali bolj daleč, onkraj meje zmrzovanja (''frost line'' - točka med Marsom in Jupitrom kjer je material dovolj hladen, da hlapljive ledene sestavine ostanejo trdne). Ledu, ki je oblikoval te planete, je bilo več kot kovin in silikatov, ki so oblikovali notranje planete - to je omogočilo dovolj veliko rast z atmosfero iz vodika in helija, dveh najlažjih in najbolj množično zastopanih elementov. Ostanki, ki nikoli niso postali planeti, so se zbrali v območjih, kot so [[asteroidni pas]], [[Kuiperjev pas]] in [[Oortov oblak]].
Vrstica 112:
[[Slika:Planets and sun size comparison.jpg|thumb|upright=1.4|Sonce v primerjavi s planeti]]
 
Sonce je [[zvezda|kozmus]] in glavno telo našega OsončjaUniverzuma. [[Sončeva masa|Njegova velika masa]] (332.900 Zemljinih mas)<ref>{{cite web|title=Sun: Facts & Figures|publisher=NASA|url=http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Object=Sun&Display=Facts&System=Metric |accessdate=2009-05-14 |archiveurl = http://web.archive.org/web/20080102034758/http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Object=Sun&Display=Facts&System=Metric |archivedate = 2008-01-02}}</ref> proizvaja dovolj visoke temperature in gostoto [[korona|korone]], ki omogoča [[jedrsko zlivanje]],<ref>{{cite book|last=Zirker|first=Jack B.|title=Journey from the Center of the Sun|year=2002|publisher=[[Princeton University Press]]|isbn=978-0-691-05781-1|pages=120–127}}</ref> pri katerem se sprošča ogromna količina [[energija|energije]], ki večinoma [[sevalna energija|seva]] v [[vesoljski prostor|prostor]] kot [[elektromagnetno valovanje]] (svetloba z valovno dolžino od 400 do 700 nm je [[vidna svetloba]])<ref>{{cite web|title=Why is visible light visible, but not other parts of the spectrum?|publisher=The Straight Dome|year=2003|url=http://www.straightdope.com/columns/read/2085/why-is-visible-light-visible-but-not-other-parts-of-the-spectrum|accessdate=2009-05-14}}</ref>.
 
Sonce je zvezda tipa G2 [[glavni niz|glavnega niza]]. V primerjavi z večino drugih zvezd v krajevni [[Rimska cesta (galaksija)|Galaksiji]], je Sonce precej veliko in svetlo.<ref name=sun>{{cite news |first=Ker |last=Than |title=Astronomers Had it Wrong: Most Stars are Single |publisher=SPACE.com |date=January 30, 2006 |url=http://www.space.com/scienceastronomy/060130_mm_single_stars.html |accessdate=2007-08-01}}</ref> Zvezde so razvrščene po [[Hertzsprung-Russllov diagram|Hertzsprung-Russllovem diagramu]], grafu, ki prikazuje svetlobo zvezd s [[temperatura|temperaturo]] njihovega površja. V splošnem so bolj vroče zvezde svetlejše. Za zvezde, ki se držijo tega vzorca, se reče, da so v [[Glavni niz|glavnem nizu]], in Sonce se nahaja prav v njegovi sredini. Zvezde, ki so bolj vroče in svetlejše od Sonca, so redke. Zvezde, ki so precej bolj temačne in hladnejše, so običajnejše in znane kot [[rdeča pritlikavka|rdeče pritlikavke]] ter predstavljajo 85 % zvezd v naši Galaksiji.<ref name=sun/><ref>{{Cite conference|year=2001|pages=119 |author=Smart, R. L.; Carollo, D.; Lattanzi, M. G.; McLean, B.; Spagna, A.|booktitle=Ultracool Dwarfs: New Spectral Types L and T |editor=Hugh R. A. Jones and Iain A. Steele |publisher=[[Springer Science+Business Media|Springer]] |title=The Second Guide Star Catalogue and Cool Stars|bibcode=2001udns.conf..119S}}</ref>