Krst pri Savici: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Oznaki: mobilno urejanje mobilno spletno urejanje |
m vrnitev sprememb uporabnika 185.28.10.198 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Eleassar |
||
Vrstica 1:
{{drugipomeni}}
'''''Krst pri Savici''''' je [[Slovenija|nacionalna]] [[zgodovina|zgodovinsko]]-[[ep]]ska [[poezija|pesnitev]] [[France Prešeren|Franceta Prešerna]], ki jo je posvetil prijatelju [[Matija Čop|Matiji Čopu]]. Prešeren jo je objavil leta [[1835]] v samozaložbi pod imenom ''Kerst pri Savici'', končal pa jo je januarja naslednjega leta ter jo aprila tudi izdal v samozaložbi v 600 izvodih. Sestavljen je iz dveh delov, iz Uvoda (26 tercin) in Krsta (53 stanc), ki se zelo vidno ločujeta v obsegu, vsebini in verzni obliki. Leta [[1846]], ko je pesnitev objavil v Poezijah, jo je rahlo spremenil, in sicer je spremenil 9. kitico, v Krst pa je pred 42. kitico dodal še eno. Tematska enciklopedičnost Krsta pri Savici zajema vse štiri glavne teme Prešernovega pesnenja: ljudsko, narodno zgodovinsko, bivanjsko in predvsem v uvodnem sonetu še pesniško. V ospredju pa se tokrat kot nova pojavi tudi verska tematika. Poleg sonetnega venca je to Prešernovo najbolj celovito delo. Pesnitev zaradi verske teme ni bila [[cenzura|cenzurirana]]. Prvi ključ k miselnemu ustroju je Črtomirova osebnost in njene odločitve sredi usodnega zgodovinskega dogajanja.
Pesnitev je sestavljena iz treh delov:
# Posvetilni sonet [[Matija Čop|Matiju Čopu]] - ta del je Prešeren dodal šele v Poezijah
# Uvod
# Krst
Oba dela povezuje Črtomir in njegova dramatična zgodba.
S to pesmijo se po [[Janko Kos (literarni zgodovinar)|Janku Kosu]] konča prvi del Prešernovega zrelega obdobja<ref>Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva, str. 121. Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1980</ref>.
== Viri, na katere se je opiral Prešeren ==
[[Janez Vajkard Valvasor]]: [[Slava vojvodine Kranjske]]<br>
Valvasor je opisoval vero, podjarmljanje in pokristjanjevanje starih Slovencev. Prešeren je iz tu prevzel podatke o bojih med kristjani in staroslovenskimi pogani, o Valjhunu, Avreliju, Drohu.
[[Anton Tomaž Linhart]]: [[Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije]]<br>
S pomočjo tega dela je Prešeren prikazal zgodovinski čas, pojme o staroslovenskih bogovih, črtih, Živi. Povzel pa je pojmovanje, da so stari Slovenci živeli v svobodni demokratični družbi in da je bilo s [[pokristjanjevanje|pokristjanjevanjem]] konec njihove politične svobode.
Izbral je obdobje pokristjanjevanja alpskih Slovencev, bolj točno, leto 772, ko je bil s pomočjo bavarskega vojvode Tasila II. zatrt tretji in zadnji upor Slovencev zoper nove vere in tuje oblasti, nakar je Karantaniji zavladal krščanski vojvoda [[Valtunk]].
Prešeren se je opiral tudi na literarne vzorce bratov [[Schlegel]], ki mu jih je predstavil Matija Čop. V ospredju naj bi bila sodobna epska pesnitev s prelomnimi zgodovinskimi dogodki. Sodobni ep naj bi povezoval objektivno in subjektivno; zgodovinske dogodke združi z osebnimi usodami. Čop je ravno tako predlagal drugačne verze, [[heksameter]] ni več aktualen, Prešeren uporabi [[enajsterec|enajsterce]]; [[tercina|tercine]] in [[stanca|stance]].
== Uvod ==
Tema je [[pokristjanjevanje Alpskih Slovanov|pokristjanjevanje Karantancev]] v 8. stoletju, zato je vodilni motiv [[boj]]evanje med [[kristjan]]i in [[pogan]]skimi Slovani. Boj se odvija na [[Ajdovski gradec|Ajdovskem gradcu]] pri Bohinjski Bistrici, glavni osebi pa sta vodja poganov [[Črtomir]] in krščanski koroški vojvoda [[Valjhun]].
Sodi v junaško epiko, pripoveduje o Črtomiru kot hrabremu poveljniku slovenske poganske vojske.
Uvod lahko razčlenimo na tri dele. Prvi del sestavlja prvih 10 kitic (1-10) in opisuje razmerje pred odločilnim bojem - brezupno obkoljenost. Drugi del sestavlja naslednjih 7 kitic (11-17) in zajema Črtomirov govor. Zadnji del sestavlja 9 kitic (18-26), ki opisujejo nesmiseln boj. Zadnji dve kitici sta v obliki [[epilog]]a, umirjata dogajanje ter opišeta neposredne posledice boja.
Pripovedna perspektiva se premika iz enega v drugi zorni kot in zavzema več različnih stališč. Tudi kompozicija ni epsko lagodna, temveč avtorska, se pravi strogo tektonska, s Črtomirovim govorom v središču, in strmo stopnjevana v katastrofo. Prav tako tudi izbranost morfologije, z mojstrsko igro glagolskih funkcij v ospredju, pa izdelanost ritma, ki gre v silovito ekspresivnost in izbrušena glasovna instrumentacija - vse to bralca iztrga iz občutka, da ima pred saboj arhaično pripoved.
Črtomirjev cilj, za katerega zastavi vse svoje moči, je utemeljen nadosebno in sicer v radikalnem boju za prostost ter identiteto njegovega ljudstva.
Glavno sporočilo je zajeto v Črtomirjevem govoru (17. kitica): »''Bolje je umreti za svobodo, kot ostati živ in biti suženj.''«
Uvod sestavlja 26 kitic, prvih 25 je trivrstičnih ([[tercina|tercine]], za katere je značilna epskost, odprtost tekočemu dogajanju in večji količini snovi ter da sploh nima izrazite kritične meje), zadnja pa je štirivrstična ([[kvartina]]). Uvod z neprekinjeno verigo tercin ter brez kritičnih presledkov budi epska pričakovanja. Uvod kot zaključena metrična celota daje vtis antifrastičnega epa, ki osrednji figuri že uvodoma odreče status epskega protagonista.
Pripovedovalec uvoda nima jasne politične opredelitve - privzema torej samo pogled literarnih oseb v smislu personalne pripovedi oz. fokalizacije. Zato bralec ob koncu uvoda ostane zbegan.
== Krst ==
| |||