Bruhalnik (arhitektura): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dopolnjen iz en wiki |
dodano iz en wiki |
||
Vrstica 8:
== Etimologija ==
Izraz izvira iz francoščine ''gargouille'', ki pomeni "požiralnik"<ref name="AHD">{{Cite book|author
Ko ni zgrajena kot odvod vode in služi samo kot okras ali umetniška funkcija, je pravilen izraz za takšno skulpturo [[groteska]], [[himera]] ali [[sklepnik]]. Tako kot sklepniki in himere, naj bi grimase prestrašile in zaščitile vseh zlih ali škodljivih duhov tiste, ki jih varujejo, kot so cerkve.
Vrstica 14:
== Legenda Gargouille ==
Francoska legenda, ki je zrasla okoli imena sv. Romana (631-641), nekdanjega kanclerja [[Merovingi|Merovinškega]] kralja [[Klotar II.|Klotarja II.]], ki je bil postavljen za škofa v [[Rouen]]u, pripoveduje, kako se je podal po državi okoli Rouena s pošastjo imenovano ''Gargouille'' ali ''Goji''. ''La Gargouille'' so bili tipični zmaji z netopirjevimi krili, dolgim vratom in sposobnostjo, da bruha ogenj iz ust. Obstaja več različic zgodbe, bodisi, da je sv. Roman umiril bitje z razpelom, ali ga razburil s pomočjo edinega prostovoljca, ki je obsodil človeka. V vsakem primeru se je pošast vrnila v Rouen in ga požgala, vendar njegova glava in vrat nista zgorela zaradi bruhanja ognja. Glava je bila nato nameščena na stene novozgrajene cerkve, da bi prestrašila zle duhove.<ref name="CIPA">{{cite book|last=Cipa|first=Shawn|title=Carving Gargoyles, Grotesques, and Other Creatures of Myth: History, Lore, and 12 Artistic Patterns|publisher= Fox Chapel Publishing Inc.|year=2008|location=Petersburg, PA|isbn=978-1565233294}}</ref> V spomin na sv. Romana so nadškofje Rouenu podelili pravico, da osvobodi zapornika na dan [[relikviarij]]a [[svetnik]]a v procesiji.
== Zgodovina ==
Izraz bruhalnik se najpogosteje uporablja za srednjeveškega dela, vendar so vseh obdobjih obstajali elementi za preusmeritev vode, ko še niso poznali žlebov v sodobnem pomenu. V antični egipčanski arhitekturi so bruhalniki kazali malo različic, običajno so bili v obliki levje glave. <ref>{{cite book|last1=Clarke|first1=Somers|last2=Engelbach|first2=Reginald|title=Ancient Egyptian Masonry: The Building Craft|publisher=The Book Tree|year=1930|isbn=1-58509-059-X}}</ref> Podobne levjim ustom so opazili tudi na grških templjih, izklesanih iz marmorja ali izdelanih kot [[Sima (arhitektura)|sima]] [[gejzon]]a iz terakote. <ref>{{cite book|last=Dinsmoor|first=William Bell|title=The Architecture of Ancient Greece: an account of its historic development|publisher=Biblo and Tannen|year=1973|location=New York|isbn=978-0819602831}}</ref> Odličen primer za to je 39 preostalih levov - bruhalnikov na [[Zevsov tempelj, Olimpija|Zevsov templju]] v Olimpiji. Prvotno jih je bilo 102, vendar so zaradi velike teže (bili so izdelani iz marmorja), mnogi odpadli in jih je bilo treba zamenjati.
Veliko srednjeveških stolnic in cerkva in bruhalnike. Najbolj znani primeri so tisti na [[Stolnica Notre-Dame v Parizu|Notre Dame de Paris]]. Čeprav ima večina groteskno obliko, je izraz bruhalnik vključuje vse vrste likov. Nekatere grimase so upodobljene kot menihi ali kombinacija resničnih živali in ljudi, od katerih so mnoge humorne. Nenavadne mešanice živali ali himere se bolj pravilno imenuje groteske. Služijo več kot okrasje, vendar so sedaj sinonim bruhalnike.
Vsi, okrašeni in neokrašeni, štrlijo iz strehe na nivoju parapeta, kjer se je deževnica iz zgradb zbirala do zgodnjega osemnajstega stoletja. Od takrat je vse več stavb odvajalo vodo iz streh preko žlebov na tla in vse manj stavb je uporabljajo bruhalnike. To je zato, ker so nekateri ljudje ugotovili, da so zastrašujoči in so včasih odpadli, kar je povzročilo škodo. Že leta 1724 je Parlament Velike Britanije sprejel predpis o uporabi odtočnih cevi obvezno za vse nove gradnje. <ref>{{Cite journal|title=Holy Horrors|journal=The National Trust Magazine|date=Autumn 2007|pages=66–68|postscript=<!--None-->}}</ref>
== Bruhalniki in katoliška cerkev ==
[[File:Visby katedral.S.vattenkastare.jpg|thumb|right|Bruhalnik predstavlja komičnega demona pri bazi fiale, Visby, Švedska]]
Primarna uporaba bruhalnikov je bila za ilustracijo [[zlo|zla]] v obliki bruhalnika. V 12. stoletju je bil sv.. Bernard iz Clairvauxa znan po govorih proti grimasam:
''Kaj te fantastične pošasti počnejo v samostanih pred očmi bratov? Kakšen je pomen teh nečistih opic, teh čudnih divjih levov in pošasti? Za kakšen namen so tu dana ta bitja, pol zver pol človek ali da gledamo tam tigre? Vidim, da je več teles z eno glavo in več glav z enim telesom. Tu je četveronožec z kačjo glavo, ribe s četveronožčevo glavo, nato pa spet pol konj, pol kozel ... Zagotovo, če ne bomo zardevali zaradi takšnih absurdov, bi morali vsaj obžalovati, kar smo porabili za njih.''.<ref>{{cite book|title=Tractatus et Opuscula|last=St Bernard of Clairvaux (1090-1153)|publisher=Rome, Editiones cistercienses|editor-last=Leclercq|editor-first=Jean|editor2-last=Rochais|editor2-first=H.M.|volume=3|chapter=Apologia ad Guillelmum abbatem|series=S. Bernardi Opera|date=1963}}</ref>
Lester Burbank Bridaham je zapisal v ''Gargoyles, Chimeres and the Grotesque in French Gothic Sculpture'', »obstaja veliko simbolike v kiparstvu gotike, vendar pa moramo biti previdni pri branju smisla.« <ref>Bridaham, Lester Burbank, introduction by Ralph Adams Cram, ''Gargoylaes, Chimeres and the Grotesque in French Gothic Sculpture'', Architectural Book Publishing Co., Inc. New York, 1930 p. xii</ref>
== Živali bruhalniki ==
[[File:Cathédrale de Meaux Transept Sud 140708 6.jpg|thumb| Bruhalnik v obliki leva, stolnica Saint-Etienne de Meaux]]
Stari Egipčani, Grki, Etruščani in Rimljani so vsi uporabljali vodne bruhalnike živalskih oblik. <ref name="Janetta Rebold Benton 1997 11">{{Cite book|author=Janetta Rebold Benton|authorlink=|title=Holy Terrors: Gargoyles on Medieval Buildings|edition=|publisher=Abbeville Press|year=1997|location=New York|pages=11|url=|isbn=0-7892-0182-8}}</ref> V 12. stoletju, ko so se pojavile v Evropi grimase, je Rimskokatoliška cerkev bila vedno močnejša in pridobila veliko novih vernikov. Večina prebivalstva v tem času je bila nepismene in zato so bile podobe zelo pomembne kot ideje. Mnoge zgodnje grimase so upodabljale različico zmaja, zlasti v Franciji. Poleg tega, da so služile kot odtoki za vodo, so zevajoča usta teh grimas izzvala strašno destruktivnost teh legendarnih zveri, in cerkev naj bi laike zaščitila pred njimi. <ref>{{Cite book| publisher = Lulu.com| isbn = 9781435711426| last = Varner| first = Gary R.| title = Gargoyles, Grotesques & Green Men: Ancient Symbolism in European and American Architecture| date = 2008}}</ref>
Človekove lastnosti so včasih pripisovali posebnim živalim, to pomeni, da so bile živali antropomorfne. To je bilo še posebej pogosto pri poganih in z uporabo teh zamisli so jih spreobračali v katolicizem. Nekatere živali (kot sta nosorog in povodni konj) niso bile znane v srednjem veku v zahodni Evropi, tako da so grimase teh vrst moderne grimase in zato niso imele simbolnega pomena v srednjem veku. <ref>{{Cite book|author=Janetta Rebold Benton|authorlink=|title=Holy Terrors: Gargoyles on Medieval Buildings|edition=|publisher=Abbeville Press|year=1997|location=New York|pages=20|url=|isbn=0-7892-0182-8}}</ref>
| |||