Odpre glavni meni

Spremembe

popravljeno v skladu s pravopisom
[[File:Pausanias Description of Greece.jpg|right|thumb|200px|
Rokopis (1485) PavzanijevegaPavzaniasovega ''Opisa Grčije'' v Laurentinski knjižnici]]
 
'''PavzaniPavzanias''' (grščina: Παυσανίας ''Pausanias''; okoli 110 - 180 n. št. <ref>Historical and Ethnological Society of Greece, Aristéa Papanicolaou Christensen, ''The Panathenaic Stadium – Its History Over the Centuries'' (2003), p. 162</ref>) je bil grški popotnik in geograf, ki je živel v času [[Hadrijan]]a, [[Antonin Pij|Antonina Pija]] in [[Mark Avrelij|Marka Avrelija]]. Bil je znan po svojem delu ''Opis Grčije'' (Ἑλλάδος περιήγησις ''Hellados Periegesis'') <ref>Also known in [[Latin]] as ''Graecae descriptio''; see [[:pt:Maria Helena da Rocha Pereira|Pereira, Maria Helena Rocha]] (ed.), [https://archive.org/details/pausaniaegraeci00pausgoog ''Graecae descriptio''], B. G. Teubner, 1829.</ref> obsežno delo, ki opisuje [[Antična Grčija|antično Grčijo]] iz prve roke opazovanj in je bistvena povezava med klasično [[literatura|literaturo]] in sodobno [[arheologija|arheologijo]]. Andrew Stewart ocenjuje<ref>''One Hundred Greek Sculptors: Their Careers and Extant Works'', introduction.</ref>:
 
''Skrben, peš pisatelj, ki ga zanimajo ne le veličastne ali lepe, ampak nenavadne znamenitosti in nejasni rituali. Je občasno nepreviden ali naredi neupravičene sklepe in njegovi vodniki ali celo njegove lastne opombe včasih zavajajo; njegova poštenost je nesporna in njegova vrednost nima primere.''
 
== Življenjepis ==
PavzanijPavzanias je bil rojen leta 110 v grški družini<ref name="Howard 2012">{{cite book |title= Transnationalism in Ancient and Medieval Societies: The Role of Cross-Border Trade and Travel|last= Howard |first= Michael C |year= 2012 |publisher=McFarland |isbn= 9780786490332 |quote= Pausanias was a 2nd century ethnic Greek geographer who wrote a description of Greece that is often described as being the world’s first travel guide.|page=178 }}</ref> in je bil verjetno rojen v [[Lidija|Lidiji]]. Gotovo je poznal zahodne obali [[Mala Azija|Male Azije]], vendar so se njegova potovanja razširila daleč preko meja [[Jonija|Jonije]]. Pred obiskom Grčije, je bil v [[Antiohija|Antiohiji]], [[Jafo|Jafi]] in v [[Jeruzalem]]u, in na bregovih reke [[Jordan]]. V [[Egipt]]u je videl piramide, medtem ko je v Amonovem templju slišal hvalnico, da je temu svetišču Pindar poslal relikvije. V Makedoniji se je zdi, da je videl domnevno grobnico Orfeja v Libetri. [5] V Italiji je videl nekaj mest v Kampaniji ter čudesa Rima. Bil je eden prvih, ki je opisal videne ruševine [[Troja |Troje]], [[Aleksandrija Troada|Aleksandrije Troade]] in [[Mikene|Miken]].
 
== Delo ==
PavzanijevPavzaniasov ''Opis Grčije''' predstavlja deset knjig, vsaka je posvečena nekemu delu Grčije. Svojo turnejo začenja v [[Atika (bivša država) |Atiki]], kjer je mesto [[Atene]] in njena ''demes'' prevladuje. Kasnejše knjige opisujejo [[Antični Korint|Korint]] (2. knjiga), [[Lakonija|Lokonijo]] (3.), [[Mesinija|Mesinijo]] (4.), [[Elida|Elido]] (5. in 6.), [[Ahaja|Ahajo]] (7.), [[Arkadija|Arkadijo]] (8.), [[Beocija|Beocijo]] (9.), [[Fokida|Fokido]] in [[Ozolska Lokrida |Ozolsko Lokrido]] (10.). Spustil je ključne dele Grčije kot [[Kreta]]. Projekt je več kot [[topografija|topografski]], to je kulturna [[geografija]]. PavzanijPavzanias se oddalji iz opisa arhitekturnih in umetniških predmetov in pregleda mitološke in zgodovinske temelje družbe, ki jih je ustvarila. Kot grški pisec pod pokroviteljstvom rimskega cesarstva, se je znašel v nerodnem kulturnem prostoru, nad slavo grške preteklosti, ki jo je navdušen opisal in dejanskim stanjem Grčije znotraj Rimskega cesarstva, kot dominantne imperialne sile. Njegovo delo nosi oznako poskus za navigacijo v prostoru in ugotovitev identitete rimske Grčije.
 
On ni bil naravoslovec na kakršen koli način, čeprav je od časa do časa opisal fizične lastnosti grške pokrajine. Opazil je borovce na peščeni obali Elide, jelena in divjega prašiča v hrastovih gozdovih Feloe in vrane sredi ogromnih hrastovih dreves Alalkomene. To je predvsem v zadnjem delu, kjer se PavzanijPavzanias dotika narave, kot divjih jagod Helikona, datljevih palm Aulisa in oljčnega olja Titorej, kot tudi želv v Arkadiji in "belo črne ptice" Killene.
 
PavzanijPavzanias je najbolj doma v opisovanju religiozne umetnosti in arhitekture Olimpije in Delfiov. Tudi v najbolj osamljenih regijah Grčije je bil navdušen nad vsemi vrstami upodobitev bogov, svetih relikvij in mnogih drugih svetih in skrivnostnih predmetov. V Tebah je videl ščite tistih, ki so umrli v bitki pri Leuktri, ruševine Pindarjeve hiše in kipe Hesioda, Ariona, Tamirisa in Orfeja v gaju muz na Helikonu, kot tudi portrete Korina pri Tanagri in Polibija v mestih Arkadije.
 
PavzanijPavzanias je imel instinkt starinarja. Kot je dejal njegov urednik Christian Habicht,
 
{{quote| ''Na splošno je imel raje staro kot novo, sveto kot profano; tam je veliko več o klasični kot o sodobni grški umetnosti, več o templjih, oltarjih in podobah bogov, kot o javnih stavbah in kipih politikov. Nekatere veličastne in prevladujoče strukture, kot je Stoa kralja Atala v atenski agori (prenovljena s Homerjem Thompsonom) ali Eksedra Heroda Atika vi Olimpiji niso niti omenjene.'' <ref>Christian Habicht, "An Ancient Baedeker and His Critics: Pausanias' 'Guide to Greece'" ''Proceedings of the American Philosophical Society'' '''129'''.2 (June 1985:220–224) p. 220.</ref>}}
 
PavzanijevePavzaniasove ''Periegesis'', za razliko od na primer Baedekerjevega vodnika, se ustavi za hip ob točki starodavnega rituala ali pove smiseln mit, v žanru, ki je postal spet popularen v zgodnjem 19. stoletju. V topografskem delu njegovega dela, je PavzanijPavzanias pozoren na čudesa narave, znake ki kažejo posledice potresa, pojave plimovanja, led na morju na severu in opoldansko sonce, ki na dan poletnega solsticija meče sence pri Sieni ([[Asuan]]). Medtem ko nikoli ne dvomi v obstoj bogov in junakov, včasih kritizira mite in legende, ki se nanašajo nanje. Njegovi opisi spomenikov umetnosti so preprosti in neolepšani. Nosijo vtis realnosti, njihova natančnost je potrjena iz ohranjenih ostalin. On je popolnoma odkrit v svoji izpovedni nevednosti.
Delo je zapustil blede sledi v znanem grškem korpusu. "Ni bilo brano," pravi Habicht, "ne obstaja ena sama omemba avtorja, ne en sam citat iz nje, ne šepet pred Stephanusom Byzantiusom v šestem stoletju, in le dva ali tri sklicevanja na to v celotnem srednjem veku." <ref>Habicht 1985:220.</ref> V resnici smo prišli nevarno blizu, da bi delo izgubili v celoti: le trije izvodi PavzanijevihPavzaniasovih rokopisov so iz 15. stoletja, polni napak in pomanjkljivosti, kar vse se zdi, da smo odvisni od enega samega rokopisa, ki se je ohranil do kopiranja. Niccolò Niccoli je imel ta arhetip v Firencah leta 1418; ob njegovi smrti leta 1437 je šel v knjižnico San Marco, Firence, potem pa je po 1500 izginil. <ref>Aubrey Diller, "The Manuscripts of Pausanias The Manuscripts of Pausanias" ''Transactions and Proceedings of the American Philological Association'' '''88''' (1957):169–188.</ref> Do 20. stoletja so arheologi ugotovili, da je bil PavzanijPavzanias zanesljiv vodnik po mestih kjer so izkopavali. <ref>In this, [[Heinrich Schliemann]] was a maverick and forerunner: a close reading of Pausanias guided him to the royal tombs at Mycenae.</ref> PavzanijPavzanias je bil v veliki meri zavrnjen v 19. in zgodnjem 20. stoletju od klasicistov povsem literarno izkrivljen, ki so sledili avtoritativnemu Wilamowitzu v diskreditaciji, kot glavni vlogi literature na drugi strani, ko je predlagal, da ne bi dejansko obiskali večine mest, ki jih je opisal. Habicht leta 1985 opisuje epizodo, v kateri je Wilamowitz poskušal izpodbijati PavzanijaPavzaniasa pred popotniki leta 1873. Izkušnja stoletja arheologov pa se je v celoti upravičila PavzanijaPavzaniasa.
 
== Glej tudi ==
21.403

urejanja