Botanični vrt Univerze v Ljubljani: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
+izbrana slika
Vrstica 36:
Vrt je bil ustanovljen leta 1810 kot šolska ustanova, z namenom predstavljati domovinsko [[Flora|floro]]. Njegovega pobudnika, [[Franc Hladnik|Franca Hladnika]], je francoski maršal [[Auguste Marmont]], prvi in glavni [[guverner]] [[Ilirske province|Ilirskih provinc]], določil za vodjo vrta. Hladnik je za postavitev vrta izbiral med zemljiščem pri [[Tivoli|Tivoliju]] in prostorom ob Ižanski cesti. Odločil se je za lokacijo ob Ižanski cesti, verjetno zaradi možnosti širitve proti širokemu [[Barje|barju]], pri tem seveda ni mislil na bodoče ovire kasneje zgrajene infrastrukture mesta. Že spomladi 1810 je začel presajati rastline, ki jih je gojil že prej na licejskem vrtu. Kot navaja [[Wilhelm Voss|Voss]] (1885, ponatis 2008) je zasadil okoli 2000 vrst kranjskih rastlin, ki so bile prinešene iz okolice [[Ljubljana|Ljubljane]], [[Idrija|Idrije]], s [[Karavanke|Karavank]] in [[Bohinjske planine|Bohinjskih planin]]<ref>Wilhelm Voss, 2008: Poskus zgodovine botanike na Kranjskem (1754 do 1883). Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain (1754 bis 1883). Celje. Prevod: Mirko Zorman, avtorja dodatnih besedil: Tone Wraber in Alenka Božič. ISBN: 978-961-218-788-0.</ref>. Na odprtje vrta je prišel celo sam maršal Marmont in zasadil [[Lipa|lipo]], ki kraljuje v drevesnem delu vrta še danes.
 
Vrt je po odhodu Francozov in obnovi avstrijske uprave (1814) deloval še naprej kot srednješolska ustanova in se polagoma razvil v središče botaničnih raziskav na tedanjem [[Kranjska|Kranjskem]]. Hladnikov naslednik je bil [[Ivan Nepomuk BiatzovskyBiatzóvszky]], sledil pa mu je [[Andrej Fleischmann]]. Vrt je v tem času nenehoma napredoval, leta 1867, ko je Fleischmann umrl, pa je vodstvo prevzel [[Valentin Konšek]], ki je vrt preusmeril v vzgojo sadnih dreves, kar je drastično zmanjšalo število rastlinskih vrst. Leta 1886 je vodenje prevzel [[Alfonz Pavlin]] in v vrtu naštel samo še 312 rastlinskih vrst, to številko pa je s pomočjo izmenjav med vrtovi do leta 1910 povečal na 6412 rastlinskih vrst. Pavlinovo obdobje (1886–1931) pomeni čas temeljitih raziskav kranjske flore, nastanek herbarijske zbirke ‘''Flora exsiccata Carniolica''’ (1901-1936) in zbiranje herbarijske dokumentacije v samem vrtu.
 
Ob ustanovitvi ljubljanske univerze (1919) je vrt postal njen del (1920), njegove herbarijske zbirke pa temelj [[herbarij|herbarija]] današnjega [[Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta v Ljubljani|oddelka za biologijo]]. Leta 1945 je vodstvo vrta prevzel [[Jože Lazar]]. V času njegovega vodenja so zgradili [[rastlinjak]] in [[Laboratorij|laboratorijski prostor]], obnovili so pomožne vrtnarske naprave, skopali [[bajer]], kjer so opazovali procese zaraščanja, in uredili [[skalnjak]] na katerem so zbrali rastline z goratih delov [[Kras]]a. Med leti 1960 in 1992 je botanični vrt vodil [[Vinko Strgar]], ki je bil biolog in tudi izučeni [[vrtnar]] - praktik. Opravil je več raziskav na primerkih slovenskih endemitov.
Vrstica 44:
 
* [[Franc Hladnik]] (1810–1834)
* [[Ivan Nepomuk BiatzovskyBiatzóvszky|Janez Nepomuk Biatzovsky]] (1834–1850)
* [[Andrej Fleischmann]] (1834–1867)
* [[Valentin Konšek]] (1867–1886)