Mihael IV. Paflagonec: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
notranja politika |
vojska |
||
Vrstica 34:
==Vladanje==
===Notranja politika===
Mihael IV. je bil lep, pameten in radodaren, vendar neizobražen in je trpel zaradi [[Epileptični napad|epileptičnih]] napadov.<ref>Canduci, str. 266.</ref> Zaradi tega je bil na začetku vladanja zelo odvisen od nekoga, ki je vladal v njegovem imenu. Zoa je bila prepričana, da bo Mihaela laže obvladovala kot Romana, vendar se je motila. Mihael jo je zaradi strahu, da ga bo doletela enaka usoda kot njegovega predhodnika,<ref name=Norwich12>Norwich, str. 280.</ref> povsem izključil iz politike in priprl v palačo Ginaikeion.<ref name=Norwich12/> Zaradi družinskega in zdravstvenega stanja je vladanje prepustil svojemu bratu Ivanu Evnuhu, ki je bil že pod [[Konstantin VIII.|Konstantinom VIII.]] in [[Roman III. Argir|Romanom III.]] vpliven minister.<ref>Finlay, str. 480.</ref>
[[Slika:67-manasses-chronicle.jpg|thumb|250px|Umor cesarja Romana III. Argira na ukaz Mihaela IV. Paflagonca; ''Kronika'' Konstantina Manasa]]
Vrstica 41:
Naslednja leta so cesarstvo pretresale zarote in nemiri. Leta 1034 je Mihael aretiral antioškega vojvodo Konstantina Dalasena zaradi suma izdaje in ga obtožil, da podpihuje upor v Antiohiji.<ref name=Filay15/> Leta 1037 je bila v zaroto, v kateri naj bi Ivana zastrupili, vpletena tudi cesarica Zoa.<ref name=Garland4/> Leta 1038 je izbruhnil upor vojske v Anatoliji, ki ga je zatrl Mihaelov brat Konstantin.<ref name=Filay15/> V neuspelo zaroto leta 1040 je bil vpleten tudi patricij Mihael Kerularij, ki se je rešil z umikom v samostan in bil kasneje izvoljen za konstantinopelskega patriarha.<ref name=Filay15/> Med bolgarsko vstajo leta 1040 je bil Ivan prisiljen aretirati domnevne zarotnike v Anatoliji in Konstantinoplu, ki so izkoristili nemire v Bolgariji in poskušali odstaviti cesarja.<ref name=Treadgold19>Treadgold, str. 588.</ref> [[Strateg]]a Teodoziopolisa, ki se je pridružil zarotnikom in poskušal zavzeti [[Solun]], mu ni uspelo ujeti.<ref name=Treadgold19/>
===Vojaške in zunanje zadeve===
Na vojaškem področju se je Mihaelova vladavina slabo začela. [[Arabci]] so oplenili [[Mira (Likija)|Miro]], [[Srbi]] so se otresli bizantinske nadoblasti, [[Pečenegi]] pa so skoraj brez ovir prodrli do vrat [[Solun]]a.<ref name=Treagold6/> Stanje se je kmalu stabiliziralo. Do leta 1035 so Bizantinci arabske pirate na vzhodu bodisi ujeli ali ubili in osvojili muslimansko trdnjavo Bekri na vzhodni obali jezera [[Van]].<ref name=Treadgold18/> Po dolgotrajnem obleganju so osvojili tudi [[Şanlıurfa|Edeso]]<ref>Finlay, str. 486.</ref> in jo leta 1037 priključili k cesarstvu. <ref name=Treadgold18/>
Na zahodni fronti, na [[Sicilija|Siciliji]], je Mihael ukazal generalu Juriju Manijaku, naj prežene Arabce z otoka.<ref>Norwich, str. 285.</ref> Manijak je na začetku leta 1038<ref name=Treadgold18/> pristal v južni Italiji in kmalu osvojil [[Messina |Mesino]], potem pa je začel osvajati raztresene arabske trdnjave in mesta na jugu in zahodu otoka in skoraj pregnal Arabce s Sicilije.<ref name=Treadgold18/> Leta 1040 je napadel in osvojil [[Sirakuze]],<ref name=Treadgold19/> potem pa se je sprl s svojimi zavezniki [[Langobardi]].<ref name=Norwich22>Norwich, str. 286.</ref> Nezadovoljni s plačo so ga zapustili tudi [[Normani|normanski]] najemniki in sprožili upor na italijanski celini, zaradi katerega so Bizantinci začasno izgubil [[Bari]].<ref name=Treadgold19/> Manijak je nameraval udariti po upornikih, vendar ga je Ivan Evnuh prehitel in odpoklical zaradi suma zarote.<ref name=Treadgold19/> Po njegovem odpoklicu je bila do leta 1041 večina njegovih osvojitev na Siciliji izgubljena.<ref name=Treadgold23>Treadgold, str. 589.</ref> Bizantinci so bili na pohodu proti Normanom večkrat poraženi, vendar so ponovno osvojili Bari.<ref name=Treadgold23/>
Na severu so Pečenegi sprva prisilili [[Srbi|Srbe]], da so poiskali zaščito Bizantinskega cesarstva in priznali njegovo oblast,<ref name=Treadgold18/> potem pa so se Srbi ponovno uprli.<ref>Finlay, str. 490.</ref> Isto leto so enako storili tudi [[Bolgari]] v zahodni [[Bolgarija|Bolgariji]] in [[Makedonija|Makedoniji]]. Upor je bil delno posledica plačevanja visokih davkov v denarju in ne v naravi, kot običajno,<ref>Norwich, str. 287.</ref> delno pa zahteve po obnovitvi samostojne bolgarske države pod vodstvom [[Peter Deljan|Petra Deljana]].<ref>Finlay, str. 491.</ref> Uporniki so osvojili [[Beograd]] in razglasili Deljana za bolgarskega carja.<ref name=Treadgold19/> Kmalu zatem so osvojili tudi [[Skopje]]. Mihael je stanje še poslabšal z obtožbo za zaroto in razrešitvijo [[Drač|draškega]] ''[[dux|duxa]]'', ki je na čelu bizantinske vojske odkorakal proti Deljanu. Duxovi vojaki, večinoma Bolgari, so se pridružili upornikom in pregnali Mihaela IV. Iz okolice Soluna.<ref name=Treadgold19/> [[Drač]] je bil izgubljen, Peter Deljan pa ni samo porazil stratega Grške téme, ampak tudi dvignil upor proti Mihaelu v večjem delu Nikopolske téme, zgrožene zaradi pohlepa Ivana Evnuha.<ref name=Treadgold19/> Mihael se je leta 1041 vrnil z vojsko 40.000 mož in nordijskimi najemniki bodočega [[Norveška|norveškega]] kralja [[Harald III. Norveški|Haralda III.]] . Mihaelova vojska, zbrana v Mosinopolisu, je čakala bolgarsko vojsko<ref name=Treadgold18/> in zaradi nesoglasij med Bolgari na koncu zmagala in ujela nasprotnikove voditelje.<ref name=Norwich27>Norwich, str. 289.</ref> Mihael IV. se je v Konstantinopel vrnil kot veliki zmagovalec, čeprav je že očitno umiral.<ref name=Norwich22/>
==Glej tudi==
Vrstica 46 ⟶ 53:
==Sklici==
{{sklici|
==Viri==
| |||