Strah pred psi: Razlika med redakcijama

 

Tudi raziskava E. Glasscocka in E. MacLeana, Jr. (1990)<ref>Glasscock, S. E., & MacLean, W. E. (1990). Use of contact desensitization and shaping in the treatment of dog phobia and generalized fear of the outdoors. Journal Of Clinical Child Psychology, 19(2), 169-172. doi:10.1207/s15374424jccp1902_9</ref> je ugotavljala, če se bo določena tehnika zdravljenja obnesla pri zdravljenju kinofobije in posledično strahu pred igro zunaj hiše pri majhni deklici, le da so za zdravljenje uporabili kombinacijo tehnike vedno večje postopne izpostavljenosti psom, učenja s posnemanjem in družinskega svetovanja. Raziskava je bila izvedena na 6-letni deklici iz srednjega ekonomskega razreda, ki je živela skupaj s starši in tremi starejšimi sorojenci. Deklico je napadel sosedov pes, utrpela pa je tudi fizične poškodbe, zato se je deklica bala tako psov, kot igranja zunaj hiše, kjer se je počutila ogroženo. Glede na čas njene igre znotraj hiše so oblikovali listo vedenjskih korakov na poti do zdravljenja in merili, koliko časa je zdržala na vsakem območju, opraviti pa je morala vedno težje vaje z različnimi psi. Terapevt je bil ves čas prisoten, deklico je spodbujal, vodil in ji dajal nagrade, tako kot tudi njeni družinski člani, ki so se za to pred začetkom zdravljenja usposobili. Rezultati so pokazali, da se je deklica vedno več časa uspela zadržati zunaj hiše in se na koncu samostojno igrala zunaj, tudi z družinskim psom ter ni več občutila strahu do drugih psov, torej je bila terapija uspešna, kar ponovno potrjuje uspešnost vedenjskih terapij pri zdravljenju kinofobije pri otrocih.