Klorovodikova kislina: Razlika med redakcijama

'''Klorovodikova kislina''' je vodna [[raztopina|raztopina]] geca[[vodikov uklorid|vodikovega vodiklorida]] (HCl). Je zelo [[Korozija|korozivna]] močna mineralna kislina, ki v vodi popolnoma disociira in ima široko rabo v industriji. V naravi jo najdemo kot sestavino želodčne kisline. V preteklosti so jo imenovali '''solna kislina'''<ref>''Leksikon kemije'', prevod Milica Kač, Mladinska knjiga Založba d. d., Ljubljana, 2001.</ref>, ker so jo pridobivali iz vitriola ([[žveplova kislina]]) in [[Natrijev klorid|kuhinjske soli]]. Prvič so jo pripravili v obdobju [[renesansa|renesanse]], potem pa so jo na široko uporabljali kemiki [[Johann Rudolf Glauber|Glauber]], [[Joseph Priestley|Priestley]] in [[Humphry Davy|Davy]] v svojih znanstvenih raziskavah.

[[Zlatotopka|Zlatotopko]] (''aqua regia''), zmes klorovodikove in [[dušikova kislina|dušikove kisline]], pripravljeno z raztapljanjem [[amonijev klorid|amonijevega klorida]] v dušikovi kislini, je že v 13. stoletju opisal evropski alkimist Psevdo-Geber.<ref>H. Bauer (2009), ''A history of chemistry'', BiblioBazaar, LLC, ISBN 978-1-103-35786-4, str. 31.</ref><ref>V. Karpenko, J.A. Norris (2001), ''Vitriol in the history of chemistry'', Chem. Listy '''96''', str. 997.</ref><ref name=HCl5>''Hydrochloric Acid'', Chemicals Economics Handbook, SRI International, 2001.</ref><ref>S. Norton (2008), ''A Brief History of Potable Gold'', Molecular Interventions '''8''' (3), str. 120–123, doi:10.1124/mi.8.3.1, PMID 18693188.</ref><ref>C.J.S. Thompson (2002), ''Alchemy and Alchemists'' , George G. Harrap and Co., London, 1932.</ref> Drugi viri navajajo, da je bila zlatotopka prvič omenjena v [[Bizantinsko cesarstvo|bizantinskih]] rokopisih s konca 13. stoletja.<ref name="Forbes8">R.J. Forbes (1970), ''A short history of the art of distillation: from the beginnings up to the death of Cellier Blumentha'', BRILL, ISBN 978-90-04-00617-1. Pridobljeno dne 19. avgusta 2010.</ref> Najstarejše odkritje klorovodikove kisline pripisujejo [[Arabci|arabskemu]] alkimistu Jābirju ibn Hayyānu (okoli leta 800).<ref>R.L. Myers (2007), ''The 100 most important chemical compounds: a reference guide'', Greenwood Publishing Group, str. 141. ISBN 978-0-313-33758-1.</ref><ref>N.C. Datta (2005), ''The story of chemistry'', Universities Press, str, 40. ISBN 978-81-7371-530-3.</ref><ref>''Arab Civilization'', Washington:Arab Information Center.</ref><ref>J. Pereira (1854), The elements of materia medica and therapeutics, Volume 1, Longman, Brown, Green, and Longmans, str. 387.</ref> Čisto klorovodikovo kislino je prvi uradno opisal Libavius v 16. stoletju. Kislino je pripravil s segravanjem kuhinjske soli v glinastih talilnih lončkih.<ref>H.M. Leicester (1971), ''The historical background of chemistry'', Courier Dover Publications, str, 99. ISBN 978-0-486-61053-5. Pridobljeno dne 19. avgusta 2010.</ref> Drugi avtorji trdijo, da jo je odkril nemški benediktinec Basil Valentine v 15. stoletju<ref>A.E. Waite (1992), ''Secret Tradition in Alchemy'', Kessinger Publishing.</ref> s segrevanjem kuhinjske soli in [[Galica|zelene galice]] (FeSO₄.7H₂O),<ref>E.S. von Meyer, S. Ernst (1891), ''A History of Chemistry from Earliest Times to the Present Day'', str 51.</ref> ostali pa, da ni nobenega trdnega dokaza, da je bila pripravljena pre koncem 16. stoletja.<ref name=Forbes8/>

Med industrijsko revolucijo v Evropi je začela naraščati potreba po alkalnih snoveh. [[Nicolas Leblanc]] je razvil postopek za sintezo Soda|sode (natrijev karbonat, Na₂CO₃), ki je omogočil njeno masovno proizvodnjo. Osnovne surovine v Leblancovem procesu so bile kuhinjska sol, žveplova kislina, [[apnenec]] in [[oglje]]. Stranski protizvod procesa je bil vodikov klorid, ki se je do sprejetja britanskega Alkali Act 1863 in podobnih zakonov v drugih državah izpuščal v ozračje. Po sprejetju omenjene zakonodaje je bil proizvajalec sode dolžan absorbirati vodikov klorid v vodi, s čemer se je začela masovna industrijska proizvodnja klorovodikove kisline.<ref name=HCl5/><ref name="Aftalion">F. Aftalion (1991), ''A History of the International Chemical Industry'', Philadelphia: University of Pennsylvania Press, ISBN 0-8122-1297-5.</ref>

V 20. stoletju je Leblancov postopek učinkovito zamenjal Solvayev postopek, v katerem ni stranskega proizvoda klorovodikove kisline. Ker je klorovodikova kislina medtem postala pomembna industijska kemikalija, so se začele iskati nove metode za njeno proizvodnjo. Nekatere od njih se uporabljajo še danes. Od leta 2000 se večina klorovodikove kisline proizvede z absorbcijo vodikovega klorida, ki nastaja kot stranski produkt v industrijaki proizvodnji [[Organska kemija|organskih]] spojin.<ref name=HCl5/><ref name=Aftalion/><ref name="Greenwood17">N. N. Greenwood, A. Earnshaw (1997), ''Chemistry of the Elements'', 2. izdaja, Butterworth-Heinemann. str. 946–948, ISBN 0-08-037941-9.</ref>

Vodikov klorid (HCl) je enoprotonska kislina, se pravi, da lahko disociira (ionizira) samo enkrat in daje samo en H⁺ ion ([[proton]]). V vodnih raztpinah se H⁺ ion veže na molekulo vode, tako da nastane hidronijev ion H₃O⁺:<ref name="Lide19">D. Lide (2000), ''CRC Handbook of Chemistry and Physics'', 81. izdaja, CRC Press, ISBN 0-8493-0481-4.</ref><ref name="Perry20">R. Perry, D. Green, J. Maloney (1984), ''Perry's Chemical Engineers' Handbook'', 6. izdaja, McGraw-Hill Book Company, ISBN 0-07-049479-7.</ref>