Strah: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 164:
Občutke strahu lahko spodbudijo besede ali pa podobe. Je osnovno [[čustvo]], ki je lahko prisotno v vseh razvojnih obdobjih. Raziskovalca Levos in Zacchilli <ref name="Levos in Zacchilli">Levos, Joshua; Zacchilli, Tammy Lowery; Nyctophobia: From Imagined to Realistic Fears of the Dark. Psi Chi Journal of Psychological Research, Vol 20(2), Sum 2015 pp. 102-110. Publisher: Psi Chi National Office; [Journal Article]</ref> sta ugotovila, da je strah pred temo realistični strah. Otroci razvijejo določen strah kot odgovor na določenih točkah razvoja glede na dejavnike okolja, ki pa niso nujno razumski in realni. Starejši otroci pa imajo običajno bolj realistične strahove. Možno je, da se otroški nerealni strah pred temo pretvori v bolj realističnega v odraslosti. Ugotovili so, da niso potrebni posebni dejavniki, da nas je v temi strah. Dovolj je že misel na nevarnost ali premalo možnih skrivališč, kamor bi se lahko zatekli v primeru nevarnosti. Pri tem pa je pomembno tudi, kakšna čustva in občutke imamo do samega prostora in ne zgolj osvetljenost tega prostora. Strah v temi je najpogosteje povezan s tem, da posameznik misli, da bo postal žrtev nasilja. Ženske, še posebej mlade, so bolj nagnjene k temu, da se vidijo kot žrtev, običajno zaradi možnosti posilstva. Če je ta strah pred temo močan in traja dalj časa, lahko preraste v fobijo.
Ker je veliko otok kot tudi posameznikov strah teme, so razvili posebne metode s katerimi bi lahko zmanjšali strah. Ena izmed učinkovitih tehnik zmanjšanja strahu je ponavljanje stavkov pred spanjem, ki spodbujajo misli o otrokovi kompetentnosti in in sposobnosti, da se znajdejo v temi. Primer takega stavka je: "Jaz sem pogumen deček/deklica, lahko poskrbim zase v temi." To je namreč veliko bolj učinkovito od nevtralnih stavkov in celo bolj od razmišljanja o pozitivnih stvareh teme.
==Strah pred ponovitvijo raka==
Strah pred ponovitvijo raka je strah, da bi bolnik, ki je prebolel [[Rak (bolezen)|raka]], za le-tem ponovno zbolel na istem ali drugem mestu v telesu (Vickberg, 2013). Prizadane lahko bolnika samega, o možnosti ponovitve bolezni pri njem pa strahove razvijejo tudi ljudje okrog njega, posebej tisti, ki ga skozi potek bolezni negujejo (npr. Mellon, Kershaw, Northouse in Freeman-Gibb, 2006). O tem precej neraziskanem pojavu je znanega bolj malo, v splošnem pa se strokovnjaki strinjajo, da je to eden najbolj razširjenih psihičnih problemov pacientov z rakom in da veliko pacientov s tem problemom ne dobi ustrezne pomoči oz. zdravljenja. Celostna rehabilitacija bolnika z rakom ne zajema le medicinskega, pač pa tudi psihosocialno in poklicno področje. Znano je, da je čustveno okrevanje največkrat počasnejše od telesnega [http://www.klinicna-psihologija.si/klip_psiholoski_vidiki_raka_dojke (Sevšek, 2010)]. Več strokovnjakov meni, da je pri pomoči bolnikom, ki doživljajo strah pred ponovitvijo raka, pomemben individualni pristop <ref name="Vickberg"> Johnson Vickberg, S. M. (2001). Fears about breast cancer recurrence: Interviews with a diverse sample. Cancer Practice, 9(5), 237-243. </ref>, saj so narava in sprožitelji strahov ter strategije spopadanja z njimi različni od bolnika do bolnika, opozarjajo pa tudi, da je zgodnje ukrepanje pri strahovih, ki bi potrebovali klinično obravnavo, ključnega pomena pri preprečevanju tega, da bi problem postal kroničen <ref name="Savard"> Savard, J., & Ivers, H. (2013). The evolution of fear of cancer recurrence during the cancer care trajectory and its relationship with cancer characteristics. Journal Of Psychosomatic Research, 74(4), 354-360. </ref>.
===Strahovi pred ponovitvijo raka v kontekstu zdravljenja bolezni in njihove povezave z značilnostmi bolezni===
Joseé Savard in Hans Ivers <ref name="Savard" /> sta v raziskavi leta 2012 preučevala razširjenost in razvoj strahu pred ponovitvijo raka v procesu zdravljenja bolezni in njegovo povezavo z različnimi značilnostmi te bolezni. Rezultati so pokazali, da so bili strahovi pred ponovitvijo raka pri pacientih, v nasprotju s splošno razširjeno domnevo, da ti postanejo intenzivnejši po končanem zdravljenju, največji v času okrog operacije raka. Pri merjenju v kasnejših obdobjih zdravljenja so bili občutno nižji, hkrati pa so se vrednosti stabilizirale in približno enako ostale vse do zadnjega merjenja, 18 mesecev po operaciji vsakega bolnika. Pri približno polovici bolnikov so bili odkriti strahovi, ki bi potrebovali klinično obravnavo, še največ pri bolnikih s hujšimi vrstami raka (npr. rakom glave in vratu). Kar se tiče povezave strahu pred ponovitvijo raka in značilnostmi bolezni same, so bile ugotovljene naslednje povezave: slabša, kot je prognoza (napoved, predvidevanje strokovnjaka), večji je strah pred ponovitvijo raka, večji pa je tudi pri pacientih, pri katerem je bilo uvedeno dopolnilno zdravljenje, posebej [[kemoterapija]].
===Intenzivnost, narava in sprožitelji strahov pred ponovitvijo raka in najpogostejše strategije spopadanja z njimi===
Suzanne M. Johnson Vickberg <ref name="Vickberg" /> je leta 2001 preučevala intenzivnost, naravo in sprožitelje strahov pred ponovitvijo raka in najpogostejše strategije spopadanja z njimi pri etnično mešanem vzorcu žensk, ki so prebolele raka na dojkah. Kar se tiče intenzivnosti, so bili pri 31% udeleženk odkriti močni strahovi, hkrati pa je bilo ugotovljeno, da ima vsaka od teh udeleženk konkreten razlog, da misli, da se je rak ponovil (npr. to, da je v diagnostičnem postopku, ki še ni potrdil prisotnosti ali odsotnosti ponovitve bolezni). Pri 37,5% sodelujočih so bili strahovi zmerni in niso bili središča življenj teh pacientk, pri 31% pa zanemarljivi, ali pa jih sploh ni bilo. Kar se tiče narave strahov, je bilo ugotovljeno naslednje: pri 75% pacientk so bili strahovi pred ponovitvijo raka povezani s strahom pred smrtjo, pri 37,5% s strahom pred kemoterapijo (opomba: samo 56% udeleženk je bilo dopolnilno zdravljenih s kemoterapijo), pri 31% s strahom pred čustveni stiskami, pri 25% s strahom pred trpljenjem ljubljenih oseb, pri enakem odstotku pacientk pa tudi s strahom pred izgubo dojke in strahom pred tem, da bi ponovitev pomenila hujšo obliko bolezni. Identificiranih je bilo več sprožiteljev strahov pred ponovitvijo raka, med najpogosteje zastopanimi pa so bili: to, da pacientke slišijo karkoli o raku in bližina drugih ljudi z rakom (pri 75% udeleženk), situacije, v katerih bi lahko izvedele o ponovitvi bolezni (npr. obiski pri zdravniku, mamografija – pri 44% udeleženk), telesne posledice bolezni (pri 19% udeleženk) in planiranje aktivnosti v prihodnosti (pri 12,5% udeleženk). 44% se je pri spopadanju posluževalo socialne podpore (npr. podpora družine, prijateljev, drugih preživelih bolnikov, profesionalna pomoč), 44% vedenjskih strategij spopadanja (npr. zamotiti se skozi rutinske dejavnosti, zdrav življenjski slog), 37,5% kognitivnih strategij spopadanja (npr. izogibanje razmišljanju o bolezni, vera v zdravnike), 19% religije.
===Strah pred ponovitvijo raka pri pacientu in njegovem negovalcu v družinskem okolju kot posledica osebnih faktorjev in stresorjev===
Avtorji Mellon, Kershaw, Northouse in Freeman-Gibb <ref name="Mellon"> Mellon, S., Kershaw, T. S., Northouse, L. L., & Freeman-Gibb, L. (2007). A family-based model to predict fear of recurrence for cancer survivors and their caregivers. Psycho-Oncology, 16(3), 214-223. </ref> so leta 2006 izvedli raziskavo, v kateri so preučevali, ali in kateri osebni faktorji (starost, izobrazba, spol in rasa), stresorji (družinski stresorji in stresorji, ki izvirajo iz bolezni), družinski faktorji (trdoživost družine, socialna podpora znotraj le-te) in posameznikovo vrednotenje bolezni vplivajo na strahove pred ponovitvijo raka pri bolniku in njegovem negovalcu, in ali je pri teh strahovih opaziti medsebojno povezanost. Rezultati kažejo, da medicinski faktorji (vrsta in stopnja raka, način zdravljenja) niso imeli vpliva na strahove o ponovitvi, kot tudi ne spol, rasa, izobrazba posameznika in stresorji, ki izvirajo iz bolezni. Nakazujejo tudi, da so bili strahovi večji pri posameznikih, ki so poročali o večjem družinskem stresu in bolj negativnem vrednotenju bolezni, in da je vrednotenje bolezni posameznika bolj pozitivno večja kot sta trdoživost družine in socialna podpora znotraj le-te. Glede na rezultate bolniki in družinski negovalci vplivajo na strahove drug pri drugem, s tem da so le-ti bistveno večji pri družinskih negovalcih. Avtorji so odkrili, da ima pri tej povezavi strahov vlogo tudi starost bolnika in negovalca — bolj kot je eden od dveh mlad, večji bodo strahovi pred ponovitvijo raka pri starejšem.
== Uporaba strahu pri oglaševanju ==
Vrstica 207 ⟶ 220:
Levos, Joshua; Zacchilli, Tammy Lowery; Nyctophobia: From Imagined to Realistic Fears of the Dark. Psi Chi Journal of Psychological Research, Vol 20(2), Sum 2015 pp. 102-110. Publisher: Psi Chi National Office; [Journal Article]
Johnson Vickberg, S. M. (2001). Fears about breast cancer recurrence: Interviews with a diverse sample. Cancer Practice, 9(5), 237-243.
Mellon, S., Kershaw, T. S., Northouse, L. L., & Freeman-Gibb, L. (2007). A family-based model to predict fear of recurrence for cancer survivors and their caregivers. Psycho-Oncology, 16(3), 214-223.
Savard, J., & Ivers, H. (2013). The evolution of fear of cancer recurrence during the cancer care trajectory and its relationship with cancer characteristics. Journal Of Psychosomatic Research, 74(4), 354-360.
[[Kategorija:Čustva]]
| |||