Protipapež Lovrenc: Razlika med redakcijama

Teodorik ga je pozval v Raveno, kjer naj bi obtožbe pojasnil. Papež se je že odpravil na pot, ko mu je postalo jasno, kam bi ga to pripeljalo. Zato se je vrnil v Rim, kjer je marca 501 sklical sinodo, ki naj bi razjasnila vse proti njemu naperjene očitke, vendar glasov nasprotne stranke to ni utišalo, pač pa so se spori ponovno razplamteli. Sinoda je odločila, da Simaha kot škofa [[sveti sedež|svetega sedeža]], ki je torej v Cerkvi prvo in vrhovno sodišče, nima pravice soditi nikakršno človeško sodišče, ampak je nad njim le Božja sodba; kdorkoli odreka pokorščino rimskemu papežu, velja za razkolnika. Sinoda je tudi določila, da je treba Simaha oprostiti vseh obtožb ter mu dati na razpolago cerkveno premoženje in najvišjo duhovno oblast. Zaradi Teodorikove naklonjenosti pa se je protipapež Lovrenc spet vrnil v Rim in zaneteil nemire, v katerih je bilo ubiti nekaj papeževih spremljevalcev; on se je pa komaj rešil v [[Bazilika svetega Petra, Rim|cerkev svetega Petra]]. Nemiri so se polegli šele po letu 506, ko je kralj ustregel Simahovemu poslanstvu in zahteval vrnitev vseh rimskih cerkva, ki jih je še imel v oblasti Lovrenc, pod Simahovo upravo. Teodorik se je tako dolgo obotavljal podpreti Simaha, ker se je bal zamere pri nasilnem [[Bizanc|bizantinskem]] cesarju [[Anastazij I. Dikor|Anastaziju]] (491-518), kateri je vedno bolj očitno podpiral [[monofizitizem]] ter začel neusmiljeno preganjati še preostale katoliške škofe. <ref>{{navedi knjigo|author=F. Chobot|title= A pápák története |page=80s}}</ref><ref>{{navedi knjigo|author=M. Benedik|title= Papeži od Petra do Janeza Pavla II. |page=54}}</ref><ref>{{navedi knjigo|author= F. X. Seppelt –K. Löffler |title= Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart |page=44}}</ref>