Anastazij I. Dikor: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
infopolje |
politika |
||
Vrstica 29:
Anastazij je imel eno oko črno, drugo pa modro (heterokromija)<ref>[http://www.roman-emperors.org/anastasi.htm ''Anastasius (AD 491–518)'']. Hugh Elton, Florida International University. An Online Encyclopedia of Roman Emperors.</ref> zato je dobil vzdevek Dikor (grško ''Δίκορος'', dobesedno ''z dvema zenicama'').
==Vzpon na prestol==
Ob smrti cesarja [[Zenon (bizantinski cesar)|Zenona]] (491) je bil Anastazij na zelo visokem dvornem položaju ''[[silenciarij]]a''. Na prestol Vzhodnega rimskega cesarstva je prišel s pomočjo Zenonove vdove Ariadne, ki je izbrala njega in ne Zenonovega brata Longina. 20. maja 491 sta se poročila.
Njegovo vladavino so od samega začetka zaznamovale vojne in verski spori. Med prebivalstvom je bil priljubljen zaradi preudarne davčne politike in učinkovite državne uprave.
==Zunanja politika in vojne==
Anastazij je sprožil izavrijsko (sirijsko) vojno proti [[uzurpator]]ju Longinu in tako imenovano Anastazijevo vojno proti [[Sasanidsko cesarstvo|sasanidski]] [[Perzija|Perziji]].
Izavrijsko vojno (492-497) so povzročili izavrijski pristaši Zenonovega brata Longina, ker ni nasledil bratovega cesarskega položaja. Upor se je po bitki pri Kotieju (sodobna Kütahya, [[Turčija]]) zlomil, gverilska vojna pa je trajala še nekaj let.
V Anastazijevi vojni (502–505) so [[Sasanidi]] osvojili Teodoziopolis in Amido. Med bizantinskim osvajanjem izgubljene Amide so zelo trpele tudi bližnje perzijske province. Po bizantinski osvojitvi Amide sta bili obe sprti strani povsem izčrpani in sta leta 506 sklenili mir na osnovi ''[[Status Quo|statusa quo]]''. Anastazij je nato v Mezopotamiji zgradil močno trdnjavo Daras, ki naj bi zadrževala Perzijce v Nisibisu.
Balkanske province so medtem opustošili [[Slovani]] in [[Bolgari]]. Cesar je za obrambo Konstantinopla pred njimi zgradil [[Anastazijev zid |Anastazijev zid]], ki se je raztezal od [[Marmarsko morje|Proponta]] do [[Črno morje|Črnega morja]].
==Notranja in verska politika==
[[Slika:Diptych Barberini Louvre OA3850.JPG|thumb|left|Slonokoščen Barberinijev diptih iz 6. stoletja s podobo Anastazija ali [[Justinijan I.|Justinijana I.]].]]
Cesar je bil prepričan [[miafizitizem|miafizit]], ki je zagovarjal učenje patriarhov [[Ciril Aleksandrijski|Cirila Aleksandrijskega]] in Severja Antioškega o enem bistvu [[Kristus]]a in Boga očeta in nedeljivi povezavi med njegovo božansko in človeško naravo. Njegova verska politika je bila kljub temu strpna. Leta 482 je objavil ''Henotikon'' ('''Akt o enotnosti'''), s katerim je poskušal pomiriti svoje podložnike oziroma ponovno vzpostaviti enotnost krščanske Cerkve, v kateri se je vedno bolj poglabljal razkol med »pravovernimi« pripadniki [[Nicejska veroizpoved|nicejske veroizpovedi]] in miafiziti. Nasilne demonstracije so ga prisilile, da je leta 512 spremenil versko politiko in sprejel miafizitizem.
Njegova odločitev je povzročila nezadovoljstvo v evropskih provincah, katero je izkoristil general Vitalijan in organiziral nevaren upor (514–515), v katerem so sodelovale tudi horde Hunov. Upor so po pomorski zmagi generala in [[Pretorijanski prefekt|pretorijanskega prefekta]] Marina kmalu zatrli.
==Sklici==
| |||