Valentin Vodnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 194.249.197.20 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Yerpo |
|||
Vrstica 22:
[[Slika:Vodnik spomenik.jpg|thumb|[[Spomenik Valentinu Vodniku, Ljubljana|Spomenik Valentinu Vodniku]] na [[Vodnikov trg, Ljubljana|Vodnikovem trgu]] v Ljubljani.]]
Rodil se je v kmečko-obrtniški družini kot prvi od desetih otrok Jožefa Vodnika in Jere Pancè. [[Vodnikova domačija]], kjer je preživljal otroška leta, je danes [[Kultura|kulturni]] in [[Etnologija|etnološki spomenik]]. Na željo staršev se je začel pri devetih letih učiti branja, pisanja in računanja. Leta 1768 so ga poslali k stricu Marcelu v [[Novo mesto|novomeški]] [[Frančiškanski samostan, Novo mesto|frančiškanski samostan]], kjer ga je pripravljal za vstop v ljubljansko gimnazijo (1769–1775). V teh letih se je seznanil z [[Marko Pohlin|Markom Pohlinom]]. Po gimnaziji je vstopil v [[Frančiškani|frančiškanski red]]. [[Noviciat]] (čas preizkušnje) je opravljal v [[Frančiškanski samostan Nazarje|Nazarjah]], kjer je tudi prejel redovniško obleko in ime Marcelijan. V letih 1776 do 1778 je v novomeški frančiškanski šoli študiral [[Filozofija|filozofijo]], od leta 1778 pa je bival v [[Frančiškanski samostan Ljubljana - Center|ljubljanskem frančiškanskem samostanu]], kjer je obiskoval študij [[Teologija|teologije]]. Leta 1780 je odšel iz Ljubljane. Kje je bival naslednji dve leti, ni jasno. Zagotovo pa je leta 1782 živel v frančiškanskem samostanu na [[Trsat|Trsatu nad Reko]]. Posvečen je bil leta 1782 na otoku [[Krk]]u. Istega leta je postal tudi pridigar. Za leto 1783 ni podatkov, domnevajo, da je bil pridigar v Ljubljani. Zapisi v samostanih pričajo o tem, da je čas namenjal dopolnjevanju izobrazbe. Učil se je italijanščine in francoščine. Leta 1784 je zapustil meniški stan in opravljal [[duhovnik|duhovniški poklic]]. Služboval je v [[Sora, Medvode|Sori pri Medvodah]], na [[Bled|Bledu]], v [[Ribnica|Ribnici]] in od leta 1792 na [[Koprivnik v Bohinju|Koprivniku nad Bohinjem]]. Na Koprivniku je prišel v stik z [[Žiga Zois|Žigo Zoisom]], ki ga je povabil v svoj [[Zoisov krožek|razsvetljenski krožek]]. Pozneje mu je Zois pomagal do premestitve k [[Cerkev svetega Jakoba, Ljubljana|Šentjakobu]] v Ljubljani. Leta 1798 je postal učitelj na ljubljanski gimnaziji. Duhovniškemu poklicu se ni popolnoma odpovedal, saj je še vedno maševal in krščeval. Vodnikovo življenje se je spremenilo z ustanovitvijo [[Ilirske province|Ilirskih provinc]]. Nova [[Francija|francoska]] oblast je prinesla šolsko reformo, ki je dovoljevala pouk v jeziku dežele. Postal je gimnazijski [[ravnatelj]] in nadzornik osnovnih ter obrtnih šol. Po vrnitvi slovenskega ozemlja [[Avstrijsko cesarstvo|Avstriji]] se je zaradi podpore francoski oblasti njegov položaj poslabšal. Leta 1815 so mu bile prepovedane vse šolske službe. Bil je predčasno upokojen. Umrl je leta 1819 v Ljubljani zaradi možganske kapi. Pokopali so ga na pokopališču [[Navje, Ljubljana|sv. Krištofa]].
==Delo==
[[Slika:V._Vodnik_monument_Ljubljana_back_side_April_2006.jpg|thumb|Zadnja stran spomenika na Vodnikovem trgu z zadnjo kitico pesmi ''Moj spomenik''. <br> Kip je proti trgu obrnjen s hrbtno stranjo zato, ker je nekoč na tem mestu stal [[Licej, Ljubljana#Državna terezijanska gimnazija (1773–1849)|licej]].]]
Pesniti je začel v gimnaziji pod vplivom Marka Pohlina. Svojemu učitelju »kranjskega pisanja«, kot je zapisal v [[avtobiografija|avtobiografiji]], je Vodnik napisal [[Žalostinka|elegijo]] ''Mila pesm'', ko je ta leta 1775 odšel na [[Dunaj]]. Prve pesmi je objavil v [[Pisanice|''Pisanicah'']]. Dve sta izstopali — ''[[Zadovoljni Kranjec|Zadovolni Krajnc]]'' in ''[[Klek]]''. Po Pohlinovem odhodu je Vodnik za petnajst let umolknil. K pisanju ga je spet pritegnil Žiga Zois, ki ga je odmaknil od Pohlinove šole in ga usmeril v [[Razsvetljenska književnost|razsvetljenstvo]]. Pritegnil ga je k pisanju literarnih, poljudnoznanstvenih, jezikoslovnih in publicističnih del, s področij [[geografija|zemljepisa]], [[gospodarstvo|gospodarstva]], [[geologija|geologije]], [[leposlovje|leposlovja]]: [[epigram|epigrame]] (napisi za mesece), [[uganka|uganke]] ... Vse to je izdal v koledarjih [[Velika pratika|''Velika pratika'']] (1795—1797) <ref>[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-EUW8JRS8/?query=%27contributor%3dValentin+Vodnik%27&pageSize=25 Velika Pratika ali Kalender] (Digitalna knižnica slovenije)</ref> in [[Mala pratika|''Mala pratika'']] (1798—1806),<ref>[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-SVTJNYPR/?query=%27contributor%3dValentin+Vodnik%27&pageSize=25 Mala praktika na dlib.si]</ref> ki jima je bil edini sodelavec in urednik. Veliko časa je Vodnik posvečal prvemu slovenskemu časopisu [[Lublanske novice|''Lublanske novice'']] (1797—1800). Časopis je urejal in pisal do leta 1799. Novice je povzemal in prevajal iz nemščine, dodajal pa je tudi domača obvestila, večinoma iz Ljubljane in [[Kranjska|Kranjske]]. Nato se je posvetil šolskemu delu.
Od ostarelega [[Blaž Kumerdej|Blaža Kumerdeja]] je leta 1796 prevzel [[slovar]]. Pri slovarju je začel sodelovati leta 1794 z zbiranjem rudarskega besedišča. V nasprotju s Kumerdejem se je odločil za nemško-slovenski slovar. Napredoval je zelo počasi. Slovar ni nikoli izšel, ohranjen pa je v rokopisu.
Leta 1806 je izdal prvo pesniško zbirko ''Pesme za pokušino'', ki velja za prvo slovensko pesniško zbirko. Vsebuje 17 pesmi. Tudi v zreli dobi je bilo njegovo pesnjenje po količini skromno in po vsebini preprosto. Ob izvirnem pesnjenju je zbiral [[Slovenske ljudske pesmi|ljudske pesmi]] in prevajal. Leta 1809 je izdal zbirko ''Pesmi za brambovce''. Zbirka je prevod avstrijske [[brambovska poezija|brambovske poezije]].
Njegovo najpomembnejše jezikoslovno delo je [[slovnica]] ''Pismenost ali Gramatika za perve šole'' (1811). Za predgovorom je bila natisnjena pesem ''[[Iliria oživlena]]'', ki je bila glavni vzrok za Vodnikovo odstranitev iz šolstva, ker v njej slavi [[Napoleon Bonaparte|Napoleona]]. Slovnici, ki jo je 23. julija 1811 izročil francoski vladi, je priložil posebno nemško pisano spomenico, s katero je dosegel, da so v šole vpeljali slovenščino namesto dalmatinske [[hrvaščina|hrvaščine]]. V času Ilirskih provinc je začel pisati prve slovenske učbenike za gimnazije in spodbujal rabo slovenskega jezika v šolstvu.
Leta 1817 je napisal pesem ''[[Ilirija zveličana]]'', s katero se je želel pobotati z avstrijsko oblastjo, ki ga je predčasno upokojila. Ob ''Zadovolnem Krajncu'' in ''[[Dramilo|Dramilu]]'' je ena najpomembnejših tudi pesem ''[[Moj spomenik]]''.
Vodnik je bil prvi pravi posvetni slovenski pesnik, vendar pesništvo zavzema zelo majhen delež njegovega ustvarjanja. Prepoznaven je po [[alpska poskočnica|alpski poskočnici]]. Pomemben je tudi za razvoj slovenske proze. Prevajal in pisal je šaljive [[anekdota|anekdote]]. Velik pomen ima v razvijanju publicističnih, poljudnoznanstvenih in učbeniških oblik. Velja za prvega slovenskega novinarja, urednika in pisca šolskih učbenikov. Zanimal se je za [[arheologija|arheologijo]], [[numizmatika|numizmatiko]], [[rudarstvo]], [[železarstvo]], [[botanika|botaniko]] in [[ornitologija|ornitologijo]].
== Bibliografija ==
[[Slika:Valentin Vodnik - Pesme za pokušino.pdf|page=3|thumb|''Pesme za pokušino'']]
[[Slika:Valentin Vodnik - Pesmi za brambovce.pdf|page=3|thumb|''Pesmi za brambovce'']]
=== Pesmi ===
* ''[[Pesme za pokušino]]'' (zbirka, 1806) {{COBISS|ID=72275968}}
* ''Pesmi za brambovce'' (zbirka, prevodi avstrijskih patriotičnih pesmi zoper Napoleona, 1809) {{COBISS|ID=22684673}}
* ''Pesme'' (zbirka izdana po smrti, 1840) {{COBISS|ID=148284}}
=== Poučna proza ===
* ''Popisuvanje Krajnske dežele'' (Velika pratika, 1795) {{COBISS|ID=7675488}}
* ''Povedanje od slovenskiga jezika'' (prvi večji prerodni tekst v slovenščini, Lublanske novice, 1797—1798) {{COBISS|ID=116274688}}
* ''Kuharske bukve'' (nemški prevod, izviren predgovor, 1799) {{COBISS|ID=61368064}}
* ''Babištvo ali Porodničarski Vuk za Babice'' (prevod, 1818) {{COBISS|ID=84774400}}
=== Šolske knjige ===
* ''Geschichte des Herzogthumus Krain, des Geliebthes von Trieste und der Grafschaft Görz'' (1809) {{COBISS|ID=96443136}}
* ''Abeceda za perve šole'' (1811) {{COBISS|ID=80489728}}
* ''Pismenost ali gramatika za perve šole'' (z odo ''Ilirija oživljena'', 1811) {{COBISS|ID=31827457}}
* ''Početki gramatike to je Pismenosti Franzoske gospoda Lhomonda ...: sa latinske franzoske shole v' Illirii'' (1811) {{COBISS|ID=72540928}}
* ''Keršanski navuk za Illirske dežele vzét iz Katehizma za vse cerkve Francozkiga Cesarstva'' (1811) {{COBISS|ID=87970816}}
* ''Abeceda ali Azbuka'' (1812) {{COBISS|ID=87971328}}
* ''Slowenisches Wörterbuch — Slovensek Besednjak'' (slovar je ostal v rokopisu, 1813)
* ''Vodnikova Krajnska pismenost okrajšana za male šole'' (1847) {{COBISS|ID=3524332}}
==Poimenovanja==
Po njem se imenuje tudi:
* Kulturno umetniško društvo Vodnikova domačija [http://www.vodnikova-domacija.si/],
* Smučarsko društvo Valentin Vodnik,
* [[Vodnikov trg, Ljubljana]]; [[Vodnikov trg, Maribor]]; [[Vodnikov trg, Piran]],
* [[Vodnikova cesta, Bohinjska Bistrica]]; [[Vodnikova cesta, Grosuplje]]; [[Vodnikova cesta, Ljubljana]]; [[Vodnikova cesta, Ribnica]]; [[Vodnikova cesta, Šoštanj]]; [[Vodnikova cesta, Velenje]],
* [[Vodnikov razglednik]],
* [[Vršac (gora)|Vodnikov Vršac]],
* [[Osnovna šola Valentina Vodnika]],
* [[Vodnikov dom na Velem polju]],
* Ulica Valentina Vodnika, Novi Sad, Srbija.
== Viri ==
* Janko Kos: ''Valentin Vodnik''. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1990. {{COBISS|ID=20517888}}
* Valentin Vodnik: ''Zbrano delo''. Ljubljana: DZS, 1988. {{COBISS|ID=22684673}}
* Marjeta Žebovec: ''Slovenski književniki rojeni do leta 1869''. Ljubljana: Karantanija, 2010. {{COBISS|ID=248323584}}
== Sklici ==
{{sklici}}
== Glej tudi ==
* [[seznam slovenskih pesnikov]]
* [[seznam slovenskih jezikoslovcev]]
* [[seznam slovenskih razsvetljencev]]
* [[seznam slovenskih novinarjev]]
== Zunanje povezave ==
{{wikivir-avtor}}
{{Kategorija v zbirki}}
| |||