Kelti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
fuck
m vrnitev sprememb uporabnika 194.249.165.85 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Ljuba brank
Vrstica 9:
'''Kelti''', skupno ime za ljudstva in plemenske skupnosti železne dobe v srednji [[Evropa|Evropi]], ki so govorile [[keltski jeziki|keltske jezike]] in imele podobno kulturo.<ref>J. Koch, ''Celtic Culture'', A Historical Encyclopedia, ABL-CIO, 2005 [http://books.google.com/?id=f899xH_quaMC&printsec=frontcover&q=peoples%20and%20countries], ISBN 978-1-85109-440-0, pridobljeno dne 9. junija 2010.</ref>
 
Najstarejša arheološka kultura, ki se upravičeno prišteva k prakeltski kulturi, je [[kultura žarnih grobišč]] v srednji Evropi v pozni [[bronasta doba|bronasti dobi]] v zadnjem četrtletju drugega tisočletja pred našim štetjem.<ref name=ChadCorc>Chadwick, Corcoran (1970), ''The Celts'', Penguin Books, str. 28–33.</ref> Njeni povsem keltski nasledniki<ref name=ChadCorc/> v srednji Evropi so bila ljudstva železnodobne [[halštatska doba|halštatske kulture]] v obdobju od leta 800 do 450 pr. n. št. Ime je dobila po bogatih grobnih pridatkih, ki so jih odkrili v Hallstadtu v [[Avstrija|Avstriji]].<ref>B. Cunliffe (1997), ''The Ancient Celts'', Penguin Books, str. 39–67.</ref> Od poznega [[latenska kultura|latenskega]] obdobja (približno od leta 450 pr. n. št.) do rimskih osvajanj se je keltska kultura z razprševanjem in selitvami razširila na številne sosednje regije: [[Velika Britanija|Britansko otočje]] (Otoški Kelti), [[Francija|Francijo]], dežele [[Beneluks]]a ([[Galci]]), [[Češka|v]], [[Poljska|Poljsko]] in večino srednje Evrope, [[Iberski polotok]] ([[Keltiberi]], [[Keltiki]] in [[Galeki]]), severno [[Italija|Italijo]] (Golaseki in [[Cisalpska Galija|cisalpski Galci]]),<ref name="koch2010_core">J. Koch (2010), ''Celtic from the West'', 9. poglavje: Paradigm Shift? Interpreting Tartessian as Celtic, karta 9.3: Antični keltski jeziki 440/430 pr. n. št., Oxbow Books, Oxford, Združeno kraljestvo, ISBN 978-1-84217-410-4, str. 193. [http://www.wales.ac.uk/Resources/Documents/Research/ODonnell.pdf]</ref> po galski invaziji na [[Balkan]] leta 279 pr. n. št. pa vse do osrednje [[Anatolija|Anatolije]] ([[Galatija|Galačani]]).<ref name=koch2010_core>J. Koch (2010), Celtic from the West, 9. poglavje: Paradigm Shift? Interpreting Tartessian as Celtic, karta 9.2: Celtic expansion from Hallstatt/La Tene central, Oxbow Books, Oxford, UK, ISBN 978-1-84217-410-4, str. 190. [http://www.wales.ac.uk/Resources/Documents/Research/ODonnell.pdf]</ref>
 
Najzgodnejši zapisi v keltskem jeziku so [[lepontščina|lepontski napisi]] z začetka 6. stoletja pr. n. št..<ref name=Stifter>[http://www.univie.ac.at/indogermanistik/download/Stifter/oldcelt2008_2_lepontic.pdf D. Stifter (2008), ''Old Celtic Languages'', str.24–37]</ref> Kontinentalni keltski jeziki so izpričani samo na napisih in krajevnih imenih. [[Otoški keltski jeziki|Otoška keltščina]] iz približno 4. stoletja pr. n. št. je izpričana na ogamskih napisih, čeprav je zagotovo mnogo starejša. Literarna tradicija se začenja z [[irska gelščina|irsko gelščino]] približno v 8. stoletju n. št.. Besedila zgodnje irske književnosti, na primer ''Táin Bó Cúailnge'' (''Krája bika iz Cúailnge''), so se ohranila v recenzijah iz 12. stoletja.
Vrstica 28:
Izraz ''keltski'' se lahko nanaša na družino jezikov ali na keltski slog. Uporabljal se je tudi za opis arheoloških kultur, definiranih z edinstvenimi nizi artefaktov. Povezavo med jezikom in artefakti omogočajo prisotni napisi.<ref>V. Kruta in soavtorji (1991), ''The Celts'', Thames and Hudson, str. 95–102.</ref>
 
Sodobni izraz ''keltski'' se na splošno uporablja za opis jezikov in kultur [[Irska|Irske]], [[Škotska|Škotske]], [[Wales]]a, [[Cornwall]]a, otoka [[Man]] in [[Bretanija|Bretanije]], ki so znane tudi kot "šest keltskih narodov". V teh regijah se delno kot materni jeziki še vedno govorijo štirje keltski jeziki: [[irska gelščina]], [[škotska gelščina]], [[valižanščina]] in [[bretonščina]]. [[Kornijščina]], ki spada med britske jezike, in [[manska gelščina]] sta v oživljanju. [[Kumbrijščino]], enega od izumrlih britskih jezikov iz severozahodne Anglije in jugozahodne Škotske, poskušajo rekonstruirati.
 
Izraz ''keltski'' se včasih uporablja tudi za opis delov Evrope s keltsko dediščino, čaprav tam ni preživel noben keltski jezik. Med omenjene dele spadajo zahodni del Iberskega polotoka, torej Portugalska in severna osrednja Španija (Galicija, Asturija, Kantabrija, Kastilja in León, Ekstremadura).<ref>P. Monaghan (2008), ''The Encyclopedia of Celtic Mythology and Folklore'', File Inc., ISBN 978-0-8160-7556-0.</ref>
i zgodovini, so se keltski jeziki že razcepili na več jezikovnih skupin in se razširili po večjem delu zahodne Evrope, na Iberski polotok, Irsko in Veliko Britanijo.
 
== Poreklo ==
[[Slika:Hallstatt LaTene.png|thumb|300px|Pregled halštatske in latenske kulture:
{{legend|#f6bc0a|jedro halštatskega ozemlje, 800 pr. n. št.}}
{{legend|#d5c089|skrajno ozemlje halštatskega vpliva, 500 pr. n. št.}}
{{legend|#80da34|jedro ozemlja latenske kulture, 450 pr. n. št.}}
{{legend|#9bce9b|skrajno ozemlje latenskega vpliva, 250 pr. n. št.}}
Na karti so označena ozemlja nekaterih velikih keltskih plemen v pozmen latenskem obdobju]]
 
i[[Keltski jeziki]] so veja [[indoevropski jeziki|indoevropskih jezikov]]. Ko se okoli leta 400 pr. n. št. keltsko govoreči Evropejci pojavijo v pisni zgodovini, so se keltski jeziki že razcepili na več jezikovnih skupin in se razširili po večjem delu zahodne Evrope, na Iberski polotok, Irsko in Veliko Britanijo.
 
Nekateri strokovnjaki domnevajo, da je kultura žarnih grobišč v zahodni srednji Evropi izvirno keltska in prepoznavna veja indoevropske kulture.<ref name=ChadCorc/> Nasledila je unetiško kulturo in kulturo gomilnih grobov in v pozni [[bronasta doba|bronasti dobi]] približno od leta 1200 do 700 pr. n. št. prevladovala v srednji Evropi. V obdobju kulture žarnih grobišč se je število prebivalcev v regiji dramatično povečalo, verjetno zaradi novosti v tehnologiji in poljedelstvu. Grški zgodovinar [[Efor]] iz Cime v [[Mala Azija|Mali Aziji]], ki je pisal v 4. stoletju pr. n. št., je bil prepričan, da so Kelti prišli otokov ob ustju [[Ren]]a, od koder ''"so bili pregnani zaradi pogostih vojn in silnega naraščanja morja"''.
Vrstica 142 ⟶ 152:
Domorodna ljudstva pod rimsko oblastjo so se romanizirala in privzela rimske navade. Pri celinskih Keltih je to nazadnje privedlo do jezikovnega premika v [[ljudska latinščina|ljudsko latinščino]], otoški Kelti pa so obdržali svoj jezik.
 
Pomemben je bil tudi kulturni vpliv Galcev na Rimljane, predvsem na vojaškem področju in v jahalnih spretnostih, ker so Galci pogosto služili v rimski konjenici. Rimljani so privzeli galski konjeniški meč ''spatha'' in keltsko boginjo konj Epono.<ref name="Tristram">H.L.C. Tristram (2007), ''The Celtic languages in contact'', Potsdam University Press, ISBN 978-3-940793-07-2, str. 5. [http://books.google.com/?id=VgBtaDT-evYC&pg=PA5&lpg=PA5&dq=Celts+were+master+horsemen&q=Celts%20were%20master%20horsemen]</ref><ref>[http://www.cyberpict.net/horses/clthrs.htm K. Ní Dhoireann, ''The Horse Amongst the Celts'']</ref>
 
== Družbena ureditev ==
Vrstica 181 ⟶ 191:
}}
 
Poznani so primeri, da so ženske sodelovale tako v vojskovanju kot v vladanju, čeprav so bile na teh področjih v manjšini. [[Plutarh]] poroča, da so ženske v Padski nižini v 4. stoletju pr. n. št. delovale tudi kot ambasadorji, da bi preprečile vojno med keltskimi plemenskimi poglavarji.<ref name="Ellis">P.B. Ellis, ''The Celts: A History'', Caroll & Graf, 1998, ISBN 0-7867-1211-2, str. 49–50.</ref>
 
Nekaj splošnih pokazateljev z železnodobnih pokopališč v [[Šampanja-Ardeni|Šampanji]] in [[Burgundija|Burgundiji]] v severvzhodni Franciji kaže, da so v zgodnjem latenskem obdobju ženske morda sodelovale v bojih, vendar dokazi še zdaleč niso dokončni.<ref>T.L. Evans, ''Quantified Identities: A Statistical Summary and Analysis of Iron Age Cemeteries in North-Eastern Frace 600 - 130 BC'', BAR International Series 1226, Archaeopress, 2004, str. 34–37.</ref> V nekaterih grobovih, na primer tistem v Vixu, so našli ženski nakit in orožje, v drugih pa je težko ugotoviti spol pokojnika. Iz najdb bi se dalo sklepati, da je orožje morda ''"odražalo položaj pokojnika in ne, da je bil moški"''.<ref>S.M. Nelson, ''Gender in archaeology: analyzing power and prestige'', Gender and archaeology series, '''9''', Rowman Altamira, 2004, str. 119.</ref>