Heksameter: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1:
'''Heksameter''', imenovan tudi šestomer, je [[verz|verz]], ki je sestavljen iz šestih daktilskih [[stopica|stopic]], kjer seso [[daktil|daktili]] lahko nadomeščajonadomeščeni s [[spondej|spondeji]], zadnja stopica pa je obvezno trohejska. Sestavljen je iz 12 - 17 [[zlog|zlogov]], zaradi svoje dolžine vsebuje [[cezura|cezuro]].
 
==Nastanek==
Gre za najstarejši znani grški verz, ki je nastal v 2. tisočletju pred našim štetjem v predhomerskem pesništvu. Pri [[Homer|Homerju]] pa je bil že popolnoma izoblikovan. V latinsko pesništvo je bil uveden okoli leta 180 pred našim štetjem. V heksametru so zložene nekatere izmed največjih pesniških umetnin. To, kot so [[Vergil|Vergilove]] [[Bukolike|Bukolike]], [[Georgike|Georgike]] in [[Eneida|Eneida]], [[Ovid|Ovidove]] [[Metamorfoze|Metamorfoze]] terin [[Horac|Horacove]] Satire in Pisma. V obdobju [[klasicizem|klasicizma]] so si skušale heksameter prilagoditi moderne evropske književnosti, predvsem nemška ([[Klopstock]], [[Voss]], [[Goethe]], [[Schiller]]) in različne slovanske književnosti.
 
==Antični heksameter==
Vrstica 10:
*Menjavanje daktilov in spondejev: obstaja 32 različic heksametra, v dolžini 12 – 17 zlogov. Skozi razvoj se je iz 32 možnih shem pri Homerju skrčil na 21 v [[helenizem|helenizmu]] in na končnih 9 shem v [[pozna antika|pozni antiki]], to je t. i. nonijanski heksameter.
*Odmori oz. pavze: obvezne pavze so cezure, ki se delijo na moške in ženske, glavna je pentemimereza, ki se nahaja sredi tretje stopice, neobvezne pavze pa imenujemo diereze.
* Pravila in konvencije glede umestitve posameznih besed: heksameter naj bi se moral vselej začetizačel z močno poudarjeno besedo (t. i. [[arza|arzo]]), končatikončal panaj se ne smenebi s poudarjeno enozložnico. Obstaja veliko besed, zlasti lastnih imen, ki za strogi heksameter ne pridejo v pošev, to so »nepoetične besede«.
 
==Heksameter na Slovenskem==
V slovenščino ni prišel neposredno iz grščine temveč prek latinščine in nemščine. Ne uporablja se v [[ljudska pesem|ljudskih pesmih]], tudile redko v cerkvenih redko, zato lahko govorimo o knjižnih posvetnih heksametrih. Pojavlja se v dveh oblikah, najpogosteje kot [[elegijski distih]], t. j. kombinacija heksametra in pentametra, ter kot goli oz. [[junaški heksameter]], ki se rabi redkeje (npr. v [[Pisanice|Pisanicah]] [[Pohlin|Pohlinova]] Wytestka pesm, katiro je sloshil P*.M*.D*.).
 
Prvi slovenski distih se nahaja v [[Janez Čandek|Čandkovem]] prevodu Kanizijevega malega katekizma iz leta 1615, to je pesem Boshjim inu S. Catolishke Karshanske Matere Cerkve pokornim Otrozhizham. Čandek se ni držal ne latinskih pravil o dolžini zlogov ne svojega jezikovnega občutka, da so dolgi le naglašeni zlogi, ampak je naglase razvrščal poljubno. Sledijo trije rokopisni heksametri, ki jih je v krstno knjigo bogojanske župnije v letu 1697 zapisal prekmurski duhovnik [[Štefan Blaževič]]. Nato je slediloSledi zatišje do Pohlinove [[Kranjska gramatika|''Kranjske gramatike'']] leta 1768, kjer so podana naglasna in metrična pravila, ki pa se jih sam v svojih heksametrih v Pisanicah ni držal (Wyteska pesm, katiro je sloshil P*.M*.D*.). Pohlinovim verzom so podobni tudi [[Martin Naglič|Nagličevi]]. Pisanice vsebujejo pet pesmi v heksametrih in distihih, poleg že omenjenih Pohlina in Nagliča sta jih pisala šetudi [[Valentin Vodnik|Vodnik]] in [[Janez Mihelič|Mihelič]]. Zanimivo je, da osrednji pisaniški pesnik [[Feliks Dev|Janez Demascen Dev]] ni pisal heksametrov. Pisanicam (1779-1781) sledi zatišje do 30-ih let 19. stoletja, ko so objavljali [[Jakob Zupan]], [[Miha Kastelic|Mihael Kastelic]] in [[Stanko Vraz]]. Heksameter v 19. stoletju je najbolj zaznamovala »pravda o slovenskem šestomeru« v 70-ih letih, kjer sta bili glavni temi vprašanje moške in ženske cezure ter vprašanje spondeja oz. ponarejanja spondejev. Leta 1876 je [[Josip Stritar|Stritar]] v svoji razpravi Šestomer slovenski, ki je bila objavljena v Zvonu, lansiral teorijopredlagal, da se spondeji delajo po pravilu naglašeni zlog + besedna meja + poljubni zlog in da mora biti cezura moška. Stritar je odkritje tega pravila pripisal [[Josip Cimperman|Josipu Cimpermanu]], ki je pesnil od konca 60-ih let, vendar sta po njem prva pisala Zupan in Kastelic. Za zgled je postavil tudi [[Jovan Vesel Koseski|Jovana Vesela Koseskega]], njegove izvirne pesmi (Bravcam Novic, Novice Bravcam, Slovenija cesarju Ferdinandu) in prevode. Vraz je zapisal 26 pesmi v heksametru, ko je še pisal v slovenskem jeziku, vendar so vse ostale rokopisne, [[France Prešeren|Prešeren]] pa se jih je lotil v letih pred smrtjo (Zabavljivi napisi, V spomin Matija Čopa). Svoje stališče o heksametrih je Prešeren prvič izrazil že prej v zbadljivki Heksametristam, objavljeni v [[Krajnska čbelica|''Krajnski čbelici'']], ki se najbrž nanaša na Kastelica in Zupana, ki sta pisala drug tip heksametra. V 20. stoletju je potrebno omeniti prevode [[Anton Sovre|Antona Sovreta]], ki je prepesnil več kot 35 000 verzov. Uveljavil je kategorično zahtevo, da se mora heksameter začeti z močno arzo, zato se njegovi stavki pogosto začnejo z rahlo arhaičnim veznikom ako namesto če. Njegovi najpomembnejši deli sta zagotovo prepesnitvi [[Odiseja|Odiseje]] in [[Iliada|Iliade]].
 
==Tipi slovenskega heksametra (po teoriji Aleksandra Bjelčeviča)==