Redakcija: 09:34, 4. maj 2015 uredi Yerpo (pogovor \| prispevki) Birokrati, Administratorji 199.287 urejanj m vrnitev sprememb uporabnika 92.244.88.67 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika SportiBot ← Starejše urejanje		Redakcija: 14:24, 22. november 2015 uredi razveljavi Barebowman (pogovor \| prispevki) 1 urejanje Dodal sem bistvene dele lokostrelske veščine. Oznaka: vizualno urejanje Novejše urejanje →
Vrstica 1: [[Slika:Izstreljena puščica.jpg\|thumb\|300px\|right\|Izstreljena puščica na lokostrelskem tekmovanju z modernim lokom na mehansko prožilo]] '''Lokostrelstvo''' je veščina streljanja [[puščica\|puščice]] z [[lok (orožje)\|lokom]] v [[tarča (šport)\|tarčo]], ki jo je človek nekdaj uporabljal za [[lov]] in [[bojevanje]], v novejši dobi pa kot [[šport]]no aktivnost. Lokostrelstvo je bilo del [[Poletne olimpijske igre\|poletnih olimpijskih igre]] med letoma 1900 in 1912, od leta 1972 pa je ponovno del poletne olimpijade. Veščina lokostrelstva je kot tretja človeška inovacija stara že preko 25 000 let in se v osnovi in namembnosti ni bistveno spreminjala. V vednost in razumevanje tega prastarega športa so podana naslednja izhodišča, ki to veščino razčlenjujejo v mojstrstvo vestibularnega samonadzora in koordinacije. {{kategorija v Zbirki\|Archery}}RAVNOTEŽJE je ena od lastnosti, ki nas kot "homo sapiensa" postavlja na prvo mesto med sesalci! Telo se nezavedno ves čas skuša obdržati v pokončnem položaju, zato nevede stalno malo nihamo na vse smeri. Pri hoji se naš skelet obnaša podobno kot gugalnica, pokončno nihamo okrog popka, ki je naravni center rotacije telesa! V primeru da si izberemo os, ki izhaja iz sredine popka, se naša rotacija popolnoma scentrira-zbalansira. V stojišču določamo dve projekcijski točki telesa na tleh, ena je ravnotežna druga pa središčna! Razmerje med odmiki tih točk je vestibularna projekcija ravnotežja. Če bi pri hoji zavestno togo zategnili trup, bi se hitreje utrudili in noge bi nas hitreje bolele! Zakaj? Namesto vključitve celega telesa ~~{{Olimpijski športi}}~~ pri zagotavljanje ravnotežja bi to vlogo prevzele le noge in več energije bi bilo potrebno za vzdrževanje hoje, prvotno vse telo skrbi za gibanje! V lokostrelskem stojišču-stavu se dogajajo vestibularni premiki v vseh smereh glede na trenutno stopnjo v ciklu strela. Nihanja so nujna, da telo obdrži pokončni položaj, kajti teža loka, iztegnjena roka, poteg tetive preko osišča telesa in razbremenitev ob spustu tetive so neobičajne stranske obtežitve, ki jih telo kompenzira s spreminjanjem teže na stopalih. Ob dvigu loka je obtežitev rahlo večja na levem stopalu, pri vleku tetive v sidrišče se v nekem trenutku porazdeli na obe stopali enako. Pri strelu se zaradi sunka tetive lok opre ob iztegnjeno lokostrelčevo roko in zato je obtežitev na desnem stopalu večja. vse to se dogaja v prid ravnotežja ob dejstvu, da pa telo ves ta čas nadzoruje tudi ravnotežje v smeri naprej in nazaj. Ob grafičnem prikazu projekcije ravnotežja se težiščna in ravnotežna točka stalno premikata, nikdar nista popolnoma pri miru (to se dogaja le kipom), kar glede na graf pokaže točno obremenitev obeh stopal KOORDINACIJA je splet gibov, ki naj bi imeli smisel za doseganje končne figure! Smisel koordinacije je v enostavnosti gibov, ki naj bi bili v nekem trenutku povsem vzporedni-harmonični ali v drugem popolnoma dislocirani! Cilj koordinacije gibanja je v čim krajšem logičnem gibanju doseči mirujočo ravnotežno pozo! Vsi ljudje nimamo prirojene koordinacije, zato se je moramo naučiti s sistemom nadzorovanega ponavljanja! Znanstveniki trdijo, da se določenega giba lahko naučimo do podzavestne mere že po 60 ponavljanjih! To pomeni, da ponavljajoči se gibi zasedejo podzavestna dejanja in se zato lahko osredotočimo na ostala področja izvajanja strela. Pri lokostrelstvu je koordinacija pomembna zaradi pravilne skeletne postavitve telesa v bran sili loka, ki negativno učinkuje na sproščenost mišic! Ob dobri koordinaciji se več sile loka preusmeri na skeletni del telesa in manj na mišično udejstvovanje. Seveda sta oba sklopa telesa ves čas dejavna, le da lahko ob skladni koordinaciji prihranimo veliko energije in laže obvladujemo lokostrelsko veščino. Skladnost je treba doseči predvsem v stopnji dviga loka z višine pasu do usmerjenosti v tarčo. nato pa je koordinacija pomembna tudi pri vleku tetive v sidrišče, kjer naj ne bo odvečnih nihajev vlečne roke ampak le enostaven povlek, kot da bi izpulili puščico iz tarče. Pri dvigu loka do namerilne višine bodimo pozorni predvsem na sinhrono gibanje v točkah levega komolca in desnega zapestja, ki naj bi bila povsem skladna! USMERJENOST v nekaj se deli na tri vrste: miselno, vizualno in fizično! Miselna usmerjenost je veščina, ki je lokostrelci običajno ne dosežejo kot samouki, ampak rabijo pomoč športnega psihologa. Ta jim s primernimi vajami priuči sposobnost usmerjenosti misli k zastavljenemu cilju, ki je v lokostrelskem primeru tarča! '''Miselna usmerjenost''' ima več pod poglavij, kot so vizualizacija, samogovor, meditacija itd. Vsaka od njih zajema svoje poglavje do popolne psihične skladnosti med željami in formo! '''Vizualna usmerjenost''' je neposredno povezana z miselno, kajti šele tisto kar vidijo oči lahko sproži domišljijske povezave med željo in dejanskim stanjem! Pri vizualni usmerjenosti je pomembna ostrina vida na določeni točki, kajti kot vemo je oko sposobno hkrati ostro videti le en objekt na izbrani razdalji. Torej pri lokostrelčevi usmerjenosti v tarčo je važno videti tarčo kar se da v ostri in jasni sliki. Tu je dodaten dejavnik, ki moti sliko le merek, ta pa povzroča bežanje pozornosti med dvema ostrima slikama. '''Fizična usmerjenost''' pa je nakazovanje smeri in dela, ki ga namerava lokostrelec med potekom strela izvršiti, je kostna postavitev skeleta za največjo možno moč! MERJENJE in OSREDOTOČENJE Za uspešen zadetek je nujno treba hitro, osredotočeno, ponavljajoče, poravnano in točno nameriti v cilj. Merjenje je pomembno za vse klasične lokostrelske sloge, dočim pri tradicionalnem slogu merjenje ni izvedeno s poravnavo 1 ali več namerilnih pomagal s tarčo! '''Nekaj pomembnih izhodišč za merjenje ob osredotočenju:''' - osredotočenje se najlaže razloži in natrenira s primerjavo metanjem puščic pri pikadu. Pri tem športu ne merimo ampak zaženemo projektil-puščico v-proti vizualno izbrani osredotočeni točki ali cilju (polju na tarči, ki pa ni nujno ravno v sredini) - ko se dokončno osredotočimo, potem tega cilja pogleda ne spreminjamo več! - ne gledamo na tarčo celostno, marveč točno v izbrano točko. NIČ NI BOLJ PRIMARNEGA - ko po dvigu loka vzporedimo merek z osredotočeno točko, naj bo merek tudi med potegom blizu namerjene-osredotočene točke, v nasprotnem primeru lahko vzrok za oddaljevanje od osredotočene točke merjenja iščemo v premočnem loku!! - pogled na namerjeni točki naj ostaja usmerjen tudi po ustreljeni puščici, smo s pogledom enostavno pripeti na tarčo! - pri pikadu ne gledamo puščice, jo le vržemo v smer osredotočene-zazrte točke. - enako pojav osredotočenosti se pojavlja tudi pri metu na koš, gledamo le obroč koša ali mesto na tabli od koder naj bi se žoga odbila v koš! Predstavljajmo si, da se osredotočimo do take mere, ko se nam dejansko zdi sredina tarče večja kot vse ostalo kar je v vidnem polju. To je imaginarno osredotočenje, ki je pravilno! RAZTEZANJE ALI DRŽANJE Napačna je miselnost in učenje tehnike lokostrelstva, ko pravimo, da lok držimo napet. Loka ne držimo v napetem stanju, ampak ga stalno, pa čeprav le v mislih skušamo še bolj napeti, mi pa se skušamo še bolj raztegniti! Če lok le napnemo do izbrane dolžine in telo pripravimo do določenega raztega, se že takoj po ustavitvi in sidranju začne proces popuščanja! ZAKAJ? Mišice so navajene na delo, delo je sila na poti, če se pot konča, mora torej obstajati večja sila, da obdrži moč. Ta sila pa ni iz trenutka v trenutek večja, ampak je bolj dojemljiva za popuščanje čeprav malenkostno! Stalno vlečenje oziroma potiskanje je bistveno lažje kot statično vztrajanje v mirnem položaju! Tudi sama smer vleka in potiska v razteg že bistveno pripomore k fizični usmerjenosti med izdelavo strela, kajti telo zaznava, da se nekaj dogaja v točno določenih smereh. Zato bo telo v tej smeri vleka ali potiska tudi nadaljevalo pot ob morebitni razbremenitvi!!!!! Že sama misel, da se moramo še malo raztegniti oziroma potisniti bo v dejanski situaciji napetega loka povzročilo vsaj 1 mm povečanja natega, kar posledično lahko pomeni tudi usmerjeno razbremenitev! V nasprotnem primeru statičnega vztrajanja v nekem določenem raztegu pa običajno prihaja do tako rečene razbremenitve ZARADI OBUPA. Telo se upira tuji sili in zaradi skorajšnjega kolapsa reagira na silo povsem narobe, znebi se obremenitve v trenutno najugodnejših smereh in ker so te skupaj vsaka sebi prihaja do stiska prstov oprte in mrtvega spusta vlečne roke! STREL-NAJ STORI LOK Najkrajši trenutek v poteku strela je hkrati tudi najobčutlivejši in zato povzroči največ ostopanj pri zadetku. Trenutka strela ni možno preklicati, zavlačevati, prehiteti ali sproti korigirati ker traja manj kot 0,2 sekunde! Je edino opravilo loka, ki to počne zaradi napetega stanja. Kaj je pravzaprav pomembno trenutek pred strelom: - imeti vse pod kontrolo (namerilno točko, poravnanost, napetost in sproščenost hkrati, mirnost) - pravilno in optimalno izbrati trenutek strela - zanemariti vse nestrelske občutke(občinstvo, veter, dihanje, strah itd) - postopno stopnjevati napetost karakterističnih mišičnih skupin - odločiti se ZDAJ Zelo pomembno je, da sta obe stični površini, ki sta v kontaktu z lokom popolnoma sproščeni: '''Dlan''' popolnoma mehko in sproščeno nalega na površini držala, ki je dokaj ortopedske oblike, kajti 30˚ nagiba držala je naravna poza za prenašanje največjih pritiskov na dlan. Palec in kazalec počivata ob stranskih izrezih držala in bosta kasneje trenutek po strelu že delovala kot dve tračnici za usmerjen odskok loka proti tarči! Pritisk naj izhaja čim bolj iz podlakti! '''Prvi pregib prstov''' v svojem korenu, na notranjem delu sklepov viseče drži tetivo tako, da je preostali del prstov, dlani in zapestja čim bolj sproščen. Vsa sila vleka se nadaljuje v smeri komolca in nazaj. Predstavljati si moramo, da '''je tetiva v bistvu obešena na komolec'''!!!! Ob strelu naj se pravzaprav z nami ne zgodi nič, to je delo loka in mi smo le objekt, ki je zaradi pravilne predhodne postavitve sposoben prenesti obremenitev, ter jo v trenutku strela s pomočjo loka usmeriti v željeno višino in smer!! Strel je logičen zaključek dela na poti, ki se konča v nasprotnih smereh zaradi vzmeti loka! SLEDENJE Sedaj govorimo o trenutku po lokovem strelu, puščica je torej zapustila lok in pravzaprav je vse že končano, nismo več sposobni vplivati na projektil. Na tarči se bo pokazalo naše dobro delo in mojstrstvo s kvaliteto zadetka! Zadeva ni tako nepomembna kot je videti. Ta trenutek je ključen za opazovanje in nadaljevanje usmerjenosti ter analizo opravljene priprave na strel. V sledenju po strelu se kažejo bistvena odstopanja od začrtanega v stanjih kot so: - smer odskoka loka - smer zamika glave - smer sunka komolca vlečne roke - smer raztega obremenjene-držalne roke - nagib telesa - čvrstost ramenske usmerjenosti - twistanje bokov Vsi našteti dejaviki so indikator razbremenitev telesa po strelu, v kolikor je bila osnovna skeletna postavitev in mišična obremenjenost pravilna-optimalna so vse smeri razbremenitve usmerjene točno v tačo oziroma v nasprotno smer. Zopet se lahko orientiramo na osnovno centrično točko POPEK, ki nam kaže pravilne in nepravilne smeri reakcije po akciji loka! RAZTEGNITEV IN VRNITEV V PRIMARNO RAVNOTEŽJE Vsak gib ima svoj cikel in se lahko konča v skrajnih mejah, ki jih dovoljujejo sklepi! V teh končnih stanjih naj bi se prvotno končali tudi raztegi po strelu, vendar naj bi silhueta lokostrelca še vedno obdržala prvotno usmerjenost in sledenje do maksimumov. Načeloma naj bi bil strel končan trenutek za zapikom puščice v tarčo in ne preje, šele nato je dovoljeno vračanje v primarno ravnotežje za naslednji strel. Tako obdržimo pomemben ritem streljanja! pripravil Marjan Podržaj – lokostrelski trener{{Olimpijski športi}} {{sport-stub}}

Lokostrelstvo: Razlika med redakcijama