Koroški plebiscit: Razlika med redakcijama

Koroško-slovenska stran je bila ob rezultatih plebiscita očitno šokirana in si dolgo ni opomogla. Znotraj slovenske skupnosti so se začela medsebojna obtoževanja, prepiri in delitve. Slovence, ki so iz svojih razlogov glasovali za Avstrijo, se je začelo obravnavati kot narodne izdajalce in jih obtoževati za neuspeh na plebiscitu, s tem pa se jih je nehote in neupravičeno potiskalo v tako imenovani ''vindišarski'' tabor. Tako razdeljena in neenotna slovenska skupnost je postala lahek plen za okrepljeno medvojno dejavnost nemško-nacionalnih in pangermanskih organizacij, ki za dosego svojih ciljev (trajno ponemčenje Južne Koroške) niso izbirale sredstev. Odliv prebivalstva iz slovensko govoreče skupnosti, ki je bil vse od uvedbe [[utrakvistično šolstvo|utrakvističnega šolstva]] na Južnem Koroškem zelo očiten in ki je število slovensko govorečih med leti 1869 in 1910 skoraj razpolovil, se je po plebiscitu samo še stopnjeval. Koroško-slovenska stran je izgubila odprt stik z matico za skoraj 70 let. V post-plebiscitnem obdobju sta imeli [[Avstrija]] in [[Kraljevina SHS]] vseskozi napete politične odnose in meja med njima je bila tesno zaprta, kar je koroškim Slovencem samo škodilo. Slovenci na obeh straneh meje so tesnejše stike obnovili šele za časa [[2. svetovna vojna|2.svetovne vojne]] in slovenskega [[NOB|narodno-osvobodilnega boja]], ko so se v upor proti nacističnemu preganjanju vzdignili koroški partizani v [[Sele, Avstrija|Selah]], [[Železna Kapla|Železni Kapli]], na [[Obirsko|Obirskem]], [[Svinška planina|Svinški planini]], v [[Podjuna|Podjuni]] in na širšem območju [[Karavanke|Karavank]]. Njihove napore je podpirala središčna [[OF]] slovenskega naroda, ki je imela za enega svojih ciljev tudi združitev vseh [[Slovenci|Slovencev]] v enotni državi. Po 2. svetovni vojni, ko je že kazalo, da se bodo razmere za koroške Slovence izboljšale in da bodo lahko tudi kot avstrijski državljani ohranili svoj jezik, kulturo in povezanost z matičnim narodom, je med obe državi padla [[železna zavesa]]. Avstrija, čeprav uradno nevtralna, je bila vključena v blok demokratičnih zahodnih zaveznikov pod vodstvom [[ZDA]], Slovenija pa kot del nove [[socializem|socialistične]] [[Jugoslavija|Jugoslavije]] v blok vzhodnih totalitarnih režimov pod vodstvom [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]]. Železna zavesa se je kmalu izkazala kot samo še en dejavnik v pospešenem raznarodovanju koroških Slovencev, saj so postali vsi narodno zavedni Slovenci na Koroškem v očeh njihovih nemško govorečih sodržavljanov tudi "komunisti" ali "socialisti" in se v tem smislu dojemali kot sovražni demokratični avstrijski politični ureditvi. Organiziranemu protislovenskemu hujskaštvu, ki je bilo na Koroškem prisotno že vsaj od sredine 19. stoletja, se je sedaj pridružilo še protikomunistično hujskaštvo, ki je dobilo v obdobju [[hladna vojna|hladne vojne]] odlično priložnost, da svoje siceršnje skrajnodesničarske in rasistične poglede skrije pod pretvezo "borbe proti komunizmu", pri čemer je "komunizem" skoraj vedno sovpadal s "slovenstvom" in slovanstvom nasploh.

 

 

Šele po [[Slovenska pomlad|demokratizaciji]] in osamosvojitvi [[Republika Slovenija|Republike Slovenije]] leta 1991, predvsem pa po njenem vstopu v [[Evropska Unija|Evropsko Unijo]] leta 2004, so se začele zahteve po večji enakopravnosti Slovencev na Koroškem obravnavati bolj konstruktivno tudi s strani avstrijskih oblasti. Meja med obema državama se je v duhu evropskega sodelovanja sprostila, po vstopu Slovenije v [[Schengensko območje]] pa skoraj izginila. [[Slovenščina]] je postala eden od uradnih jezikov Evropske Unije in tudi najbolj trdovratnim nemško-nacionalnim krogom na Koroškem, ki se sicer ob vsaki priložnosti še vedno trudijo oživljati stara protislovenska čustva, teh sprememb ni bilo mogoče zanikati. Več kot 90 let po koroškem plebiscitu, in čeprav je njihovo število po uradnih statistikah upadlo na zgodovinsko nizke ravni, so koroški Slovenci morda zato ravno danes v najboljšem položaju, da si v ozračju odprtih evropskih meja in spremenjenega odnosa do manjšin po vsej Evropi, povrnejo svoje narodnostne in jezikovne pravice.