Svobodno tržaško ozemlje: Razlika med redakcijama

|year_end = 19771954

'''Svobodno tržaško ozemlje''' (kratica '''STO'''; {{jezik-it|Territorio Libero di Trieste}}, {{jezik-hr|Slobodni teritorij Trsta}}) je bilabil mestnateritorij nevtralnapod državakontrolo [[Združeni narodi|Združenih narodov]], ki je med letoma 1947 in 19771954 obstajalaobstajal ob severovzhodni [[obala|obali]] [[Jadransko morje|Jadranskega morja]].<ref name="nusa" /> Poleg [[Trst]]a, ki je bil sedež [[država|države]], je obsegalaobsegal obalni pas med [[Kras|kraško planoto]] in morjem, prek katerega je mejila z [[Italija|Italijo]], [[Slovensko primorje]] ter del [[Istra|Istre]] severno od reke [[Mirna|Mirne]]. Svobodno tržaško ozemlje je bilo ustanovljeno leta 1947 z [[mirovni sporazum z Italijo (1947)|mirovno pogodbo]], podpisano po koncu [[druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]] med Italijo in zavezniškimi silami.

10. februarja 1947 je bil v [[Pariz]]u podpisan [[mirovni sporazum z Italijo (1947)|mirovni sporazum z Italijo]] (''Pariška mirovna pogodba''), s katerim je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO). Razdeljeno je bilo na dve območji. Uradna jezika sta bila [[slovenščina]] in italijanščina, v coni B tudi hrvaščina<ref name="nusa" />. Cona A, ki je vključevala Trst, je bila pod vojaško upravo britanskih zavezniških sil, cona B, ki je zajemala Slovensko primorje in Istro, pa jugoslovanskajugoslovanske vojskavojske. STO tako ni nikoli zares delovalo kot enotna država, kljub temu pa je izdajalo svoj [[denar]] in [[poštna znamka|poštne znamke]]. Kljub temu, da je bil fašizem premagan, so v coni A še vedno imeli pomembno besedo nacionalistični krogi italijanske buržoazije še vedno skušali omejiti socialni razvoj slovenskega prebivalsvaprebivalstva, da bi tako uspešnejše vplivali na politična odločanja zavežniškezavezniške vojaške uprave; odnos, ki so ga imeli do Slovencev je najbolje opisan v poročilu, ki ga je leta 1948 napisal britanski politični svetovalec:

Njihove zahteve so bile umerjene proti vsakemu urepuukrepu ZVU, ki bi bil kakorkoli ugoden za Slovence. To stališče izhaja tudi iz nekega angleškega dokumenta<ref>PRO, FO 371/78626/R158; FO, 371/72498/R 8601 (Milica Kacin Wohinc, Jože Pirjevec - Zgodovina Slovencev v Italiji - Nova Revija - Ljubljana, 2000 - ISBN 961-6352-11-3)</REF>:

S [[Londonski memorandum|Spomenico o soglasju]] iz leta 1954 (t. i. ''Londonskilondonski sporazum'') je STO tudi dejansko prenehalo obstajati. Uprava cone A je bila dodeljena Italiji, cone B pa [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|SFR Jugoslaviji]]. V dokumentu so bile jamčene določene minimalne pravice uporabe manjšinskega jezika v odnosih z javnimi ustanovami.<br/>Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z [[Osimski sporazum|Osimskimosimskim sporazumom]], ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija [[10. november|10. novembra]] [[1975]] v italijanskem mestu Osimo in ga ratificirali leta 1977.<ref name="nusa">Drašček, Nuša. [http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Drascek-Nuska.PDF "Slovenska zahodna meja po drugi svetovni vojni"], diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 2005</ref>