Mihael II. Amorijec: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
vira, infopolje |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 30:
Po Leonovi ločitvi od Mihaelove svakinje je postal nezadovoljen. Na Božični večer leta 820 ga je Leon V. obtožil, da kuje zaroto, ga aretiral in obsodil na smrt. Izvršitev sodbe je odložil do naslednjega dne. Mihael je iz ječe zagrozil soudeležencem v zaroti, da jih bo izdal, zato so ga osvobodili in pri božični maši v dvorni kapeli sv. Štefana Leona V. ubili.
===Vladanje===
Mihaela so takoj razglasili za cesarja, čeprav je imel noge še v okovih. Patriarh Teodot I. Konstantinopelski ga je še isti dan kronal.
Podpiral je [[ikonoklazem]], vendar je po tihem spodbujal spravo z [[Ikonodulstvo|ikonoduli]]. Ustavil je njihovo preganjanje in jim dovoliv vrnitev iz izgnanstva. Med tistimi, ki so se vrnili, sta bila tudi nekdanji konstantinopelski patriarh Nikifor in Teodor Studit, kateremu ni uspelo prepričati cesarja, naj opusti ikonoklazem. Ena od redkih žertev Mihaelovih politike je bil kasnejši patriarh Metodij I..
Mihaelov vzpon na prestol je vzbudil apetite njegovega nekdanjega sobojevnika [[Tomaž Slovan|Tomaža Slovana]], ki se je v Mali Aziji razglasil za rivalskega cesarja, uspešno premestil svojo vojsko v [[Trakija|Trakijo]] in začel decembra 821 oblegati Konstantinopel. Tomaž ni imel podpore nekaterih maloazijskih tem, imel pa je podporo vojne mornarice, ki mu je omogočila sklenitev tesnega obroča okoli Konstantinopla. V iskanju podpore prebivalcev se je predstavljal kot branilec revnih in obljubljal, da bo znižal davke. Sklenil je zavezništvo z [[Abasidski kalifat|abasidskim]] [[kalif]]om [[Al Mamun]]om in dosegel, da ga je antioški patriarh Job kronal za cesarja.
Mihael II. je dobil podporo in pomoč bolgarskega kana [[Omurtag]]a in Tomaža prisilil, da je spomladi 823 prekinil obleganje. Kasneje je sam oblegal Tomaža v Arkadiopolu (Lüleburgaz) in ga oktobra prisilil k vdaji.
Vojska, ki jo je nasledil, je bila resno oslabljena in ni mogla preprečiti osvojitve [[Kreta|Krete]], ki so ga leta 824 izvedli [[Arabci]] z 10.000 možmi in 40 ladjami.<ref>J. Norwich. ''Byzantium: The'' Apogee, str. 37.</ref> Propadel je tudi poskus ponovne osvojitve otoka leta 826. Leta 827 so Arabci napadli še [[Sicilija|Sicilijo]], izkoristili lokalne spore in oblegali [[Sirakuze]].
===Družina===
Mihael II. je imel z ženo Teklo sina in naslednika [[Teofil (bizantinski cesar)|Teofila]]. Po njeni smrti se je poročil z Eufrozino, hčerko cesarja [[Konstantin VII. Porfirogenet|Konstantina VII.]] in Marije Amnijske. Poroka naj bi utrdila Mihaelov cesarski položaj, vendar je naletela na nasprotovanje duhovščine, ker je bila Eufrozina pred poroko nuna.
==Zapuščina==
Zaradi svojega judovsko-krščanskega porekla med pravoslavno duhovščino ni bil ravno priljubljen. Duhovščina ga je prikazovala kot nevednega in neizobraženega kmeta, čeprav je bil kompetenten državnik in administrator. V Bizantinsko cesarstvo je po več generacijah vnesel stabilnost in začel obnavljati bizantinsko vojsko. Sistem, ki ga je uvedel v državno upravo in vojsko, je omogočil cesarstvu, da je pod njegovim vnukom [[Mihael III. Pijanec|Mihaelom III.]] doseglo premoč v bojih z [[Abasidski kalifat|Abasidi]] in se zoperstavilo vsem spremembam v dvornem življenju. Njegovi nasledniki iz Amorijske dinastije, ki se je nadaljevala s tako imenovana Makedonsko dinastijo, so vladali več kot dve stoletji in ustoličili bizantinsko renesanso 9. in 10. stoletja.
==Sklic==
| |||