Wikipedija

Josip Lavtižar: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
SportiBot (pogovor | prispevki)
Boti
274.265 urejanj
nadomestitev lifetime
Hladnikm (pogovor | prispevki)
8.577 urejanj
slog, vsebina
Vrstica 1:
{{Infopolje Oseba|image=Josip Lavtižar.jpg}}
'''Josip Lavtižar''', [[slovenci|slovenski]] [[Rimskokatoliška cerkev|rimskokatoliški]] [[duhovnik]], [[skladatelj]], [[pisatelj]], [[zgodovinar]] in [[potopis]]ec, * [[12. december]] [[1851]], [[Kranjska Gora]], † [[20. november]] [[1943]], [[Rateče]].
 
== ŽivljenjepisŽivljenje ==
Josip Lavtižar se je rodil kot tretji od šestih otrok vna domačiji, ki se ji je po domače reklo Pripri Žnidarju. Šestleten je prvič šel v šolo, ki je bila v navadni kmečki hiši. Takratni kranjskogorskiKranjskogorski župnik je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka dajo študirat. Poslali so ga v [[Ljubljana|Ljubljano]], kjer je končal najprej ljudsko šolo, kot gojenec [[Alojzijevišče|Alojzijevišča]] pa še gimnazijo. Po maturi leta 1870 je vstopil v ljubljansko [[bogoslovje]] in bil 11. septembra 1875 posvečen v duhovnika.
 
Svojo prvo [[kaplan]]sko službo je dobil leta 1875 v [[Gorje|Gorjah]], leta 1877 pa jeso ga odšelprestavili v [[Tržič]], kjer je spoznal [[Jakob Aljaž|Jakoba Aljaža]]. KasnejeSlužboval je služboval še v [[Poljane, Škofja Loka|Poljanah nad Škofjo Loko]] in v [[Šenčur]]ju. Leta 1885 je začel obiskovatiobiskoval višjo cerkevno šolo v [[Regensgurg]]u, kiin jo jenaslednje leto kasneje zaključil z odliko. Njegov brat Gašper Lavtižar je bil dolgoletni župan v Kranjski Gori, drugi brat Franc Lavtižar pa velik svetovni popotnik. Njegova sestra Marija Lavtižar je bila poročena z ljubljanskim trgovcem Gregorjem Trdino, ki je bil brat pisatelja Janeza Trdine. Druga dva brata sta se ponesrečila pri spravilu lesa.
Svojo prvo službo kotKot [[župnik]] je dobilslužboval v [[Bukovščica|Bukovščici]] v [[Selška dolina|Selški dolini]], od tam pa je odšel v [[Kokra|Kokro]] in za kratek čas na [[Bled]]. Decembra leta 1896 je postal župnik v [[Rateče|Ratečah]], kjer je ostal do svoje [[smrt]]i. Upokojil se je pri 88 letih in nato živel v [[Planica|Planici]] pri Ratečah. Med [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] so brez župnika ostale kar tri [[Gorenjska|gorenjske]] župnije, zato se je takrat devetdesetletni Lavtižar spet postal aktivenaktiviral. Prevzel je delo na treh župnijah, [[Dovje|Dovjah]]m, v [[Kranjska Gora|Kranjski Gori]] in v Ratečah-Planici. Leta 1941 so ga [[Nemci]] [[aretacija|aretirali]] in [[deportacija|deportirali]] v [[Mekinje]], a so muga zaradi visoke starosti in protestov prebivalstva kasneje dovolili, da se je vrnilizpustili domov.▼
 
Zaslužen je za postavitev prvega planinskega zavetišča v [[Tamar]]ju 1889. V Tamarju je 23. avgusta 1936 postavil Marijino kapelo, ki jo je blagoslovil ljubljanski škof [[Gregorij Rožman]]. Še danes je v poletnih mesecih v njej redno nedeljsko bogoslužje.
▲Svojo prvo službo kot [[župnik]] je dobil v [[Bukovščica|Bukovščici]] v [[Selška dolina|Selški dolini]], od tam pa je odšel v [[Kokra|Kokro]] in za kratek čas na [[Bled]]. Decembra leta 1896 je postal župnik v [[Rateče|Ratečah]], kjer je ostal do svoje [[smrt]]i. Upokojil se je pri 88 letih in nato živel v [[Planica|Planici]]. Med [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] so brez župnika ostale kar tri [[Gorenjska|gorenjske]] župnije, zato je takrat devetdesetletni Lavtižar spet postal aktiven. Prevzel je delo na treh župnijah, [[Dovje|Dovjah]], [[Kranjska Gora|Kranjski Gori]] in Ratečah-Planici. Leta 1941 so ga [[Nemci]] [[aretacija|aretirali]] in [[deportacija|deportirali]] v [[Mekinje]], a so mu zaradi visoke starosti in protestov prebivalstva kasneje dovolili, da se je vrnil domov.
 
Njegov brat Gašper Lavtižar je bil dolgoletni župan v Kranjski Gori, drugi brat Franc Lavtižar pa velik svetovni popotnik. Njegova sestra Marija Lavtižar je bila poročena z ljubljanskim trgovcem Gregorjem Trdino, ki je bil brat pisatelja [[Janez Trdina|Janeza Trdine]]. Druga dva brata sta se ponesrečila pri spravilu lesa.
Veliko Lavtižarjevo delo, povezano s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju, ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof [[Gregorij Rožman]]. Še danes je v poletnih mesecih v njej redno nedeljsko bogoslužje. Planinski pisatelj [[Janko Mlakar]] je o Josipu Lavtižarju leta 1952 zapisal: »Menda ni bilo v tistem času med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta obredel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt prehitela, bi bil morda skočil tudi v Avstralijo.« Po svetu ga je gnala radovednost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. V knjižni obliki je izšlo šest njegovih potopisov.▼
 
==Delo==
Ohranjenih je več Lavtižarjevih cerkvenih [[skladba|skladb]], napisal pa je tudi štiri [[opereta|operete]]. Poleg tega je napisal še igro ''Nikoli v Ameriko'' in v [[župnišče|župnišču]] uredil prvo [[gledališče]] v Ratečah. Ob skladateljskem in gledališkem delu se je Lavtižar posvečal tudi pisanju, pri čemer je najraje opisoval zgodovino gorenjskih krajev. Tako je napisal knjige ''Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica'' (1897), ''Zgodovina župnij v dekaniji Kranj'' (1898) in ''Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj'' (1901). Njegova dela o zvonovih so za Slovence še posebej dragocena, saj je večino zvonov med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] za vojaške potrebe zaplenila tedanja država [[Avstro-Ogrska]]. Tik pred upokojitvijo je napisal še knjigo ''Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenjskem''. Znana so še njegova naslednja literarna dela ''Pri Severnih Slovanih'' (1906), ''Junaška doba Slovencev'' (1936) in ''Naši zaslužni možje'' (1942).▼
 
▲Ohranjenih je več Lavtižarjevih cerkvenih [[skladba|skladb]],. napisal paZložil je tudi štiri [[opereta|operete]]. Poleg tega je napisal še, igro ''Nikoli v Ameriko'' in v [[župnišče|župnišču]] uredil prvo [[gledališče]] v Ratečah. Ob skladateljskem in gledališkem delu sePoznan je Lavtižarkot posvečal tudi pisanjukrajepisec, priposebej čemerga je najrajezanimala opisoval zgodovinozgodovina gorenjskih krajev. Tako je napisal knjige: ''Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica'' (1897), ''Zgodovina župnij v dekaniji Kranj'' (1898) in, ''Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj'' (1901). Njegova dela o zvonovih so za Slovence še posebej dragocena, sajker je večino zvonov med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] za vojaške potrebe zaplenila tedanja država [[Avstro-Ogrska]]. Tik pred upokojitvijo je napisal še knjigo ''Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenjskem''. ZnanaV sožanr šezgodovinske njegovapovesti naslednjaspadajo literarna''Bled delain Briksen (1931), Junaška doba Slovencev (1935/36), ''PriLipniški Severnihgrad pri SlovanihRadovljici'' (19061939), v žanr biografije pa ''JunaškaPrimož doba SlovencevTrubar'' (19361935), ''Šentjoški gospod Šimen in njegovi sodobniki'' (1938), ''Naši zaslužni možje'' (1942).
Lavtižar je zaslužen tudi za postavitev prvega planinskega zavetišča v [[Tamar]]ju, ki so ga postavili leta 1889.
 
▲Veliko Lavtižarjevo delo, povezano s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju, ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof [[Gregorij Rožman]]. Še danes je v poletnih mesecih v njej redno nedeljsko bogoslužje. Planinski pisatelj [[Janko Mlakar]] je o Josipu Lavtižarju leta 1952 zapisal: »Menda ni bilo v tistem času med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta obredel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt prehitela, bi bil morda skočil tudi v Avstralijo.« Po svetu ga je gnala radovednost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. V knjižni obliki je izšlo šest njegovih potopisov (npr. ''Pri Severnih Slovanih'', 1906).
V spomin na Josipa Lavtižarja se vsako leto v [[občina Kranjska Gora|občini Kranjska Gora]] odvijajo tradicionalni Lavtižarjevi dnevi, ki so posvečeni kulturi in jih s pomočjo občine Kranjska Gora organizira Kulturno prosvetno društvo Josip Lavtižar.
 
V spomin na Josipa Lavtižarja [[občina Kranjska Gora]] s Kulturno-prosvetnim društvom Josip Lavtižar prireja tradicionalne Lavtižarjeve dneve, ki so posvečeni kulturi. Pred cerkvijo v Kranjski gori stoji doprsni kip pisatelja, ki ga je 2010 napravil [[Nikolaj Mašukov]], pred cerkvijo v Ratečah pa doprsni kip, ki ga je 1993 napravil [[Metod Frlic]].
 
{{wikivir}}
{{commons}}
 
{{DEFAULTSORT:Lavtižar, Josip}}
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Lavtižar«